Hvala lepa. Lep pozdrav spoštovane poslanke, poslanci, generalni direktor RTV Slovenije, dr. Božič in tudi ostali prisotni!

Najprej bi poudarila, da je bil zakon, da je bil pripravljen na podlagi široke javne razprave, da so na tej, torej v tej javni razpravi sodelovale vse ključne reprezentativne in strokovne organizacije s področja medijev, novinarstva, oglaševanja ter glasbenega, video oziroma filmskega ustvarjanja, nevladne organizacije s področja kulture, medijev in človekovih pravic, izdajatelji medijev, politične stranke in vsi relevantni državni resorji oziroma organi pristojni za njegovo izvrševanje in nadzor. Osnutek zakona je bil poslan tudi v predhodno mnenje tako italijanskih kot tudi madžarski narodni skupnosti ter romski skupnosti v Republiki Sloveniji. Posebej bi želela poudariti, da smo glede predlagane ureditve tudi v novem 86.a členu dobili pisno podporo Društva pesnikov slovenske glasbe, Sindikata glasbenikov Slovenije, Slovenske unije glasbenih ustvarjalcev in glasbenega foruma. Precej rešitev je, nekatere se nanašajo na odločbo Ustavnega sodišča, drugo je urejanje pravil za komentiranje, ki so tudi izjemno pomembne za ta zakon. Poleg tega pa je Vlada tudi obravnavala predlog za veto Državnega sveta in Vlada Republike Slovenije predlaga Državnemu zboru, da pri ponovnem odločanju podpre sprejem zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o medijih. Deleži predvajanja slovenske glasbe so v Zakonu o medijih določeni že vse od njegove uveljavitve leta 2001. V tej višini, ki za programe zasebnih izdajateljev znaša 20 %, za programe posebnega pomena 25 % in za programe RTV Slovenija 40 %. Vse dnevno predvajanje glasbe pa veljajo že od leta 2006 in jih Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o medijih ne spreminja. Bistvena oziroma primarna sprememba, ki jo prinaša novi 86a. člen je ta, da se zagotovi predvajanje najmanj 60 % deleža slovenske glasbe iz 86. člena Zakona o dnevnem oddajnem času med 6.00 in 19.00 uro. Nekateri radijski programi namreč zakonsko obveznost predvajanja slovenske glasbe zagotavljajo predvsem v nočnem oddajnem času s čimer izigravajo jasen namen zakona, ki je v tem, da je slovenska glasba v največji meri dostopna poslušalcem. Raziskava Interstata namreč kaže, da ponoči od 22.00 do 6.00 ure zjutraj vsak dan posluša glasbo, ki se predvajajo na slovenskih radijskih postajah le 4,3 % prebivalcev. Kar seveda pomeni, da potiskanje slovenske glasbe v nočni čas povzroča nedostopnost slovenske glasbe skoraj vsemu prebivalstvu. Z omejitvijo dnevnega časa predvajanja slovenske glasbe med 6.00 in 19.00 uro v deležu blizu predpisanim kvotam iz 86. člena zakona se tako zagotavlja večja dostopnost slovenske glasbe v času, ko je dosegljivost potencialnemu poslušalstvu največja. S tem ukrepom v povezavi z že veljavnimi deleži slovenske glasbe katere z zakonom ne posegamo se omogoča, da je medijski prostor odprt za predstavljanje slovenske glasbene ustvarjalnosti oziroma, da se na javnih frekvencah slovenskih radijskih postaj, ki so vsekakor javno dobro lahko v vsakem trenutku poslušanja sliši slovenska beseda. Za javno dobro pa ustava v 70. členu določa, da se lahko na njem pridobi posebna pravica. Uporabe le pod pogoji, ki jih določa zakon. Z zakonom se nadalje določa, da mora najmanj 70 % slovenske glasbe predvajane med 6.00 in 19.00 uro predstavljati glasba, ki je izključno ali v večinskem delu izvajana v slovenskem jeziku. Razen, ko gre za radijske in televizijske programe, ki v večinskem delu predvajajo instrumentalno glasbo. S tem ukrepom se zagotavlja dostopnost slovenske glasbe v slovenskem jeziku minimalnem deležu v času med 6.00 in 19.00 uro. Zaščita in promocijo slovenskega jezika ter s tem ohranjanje slovenske kulturne in nacionalne identitete je namreč že od vsega začetka urejanje tega področja eden od njegovih glavnih namenom in ciljev. Zakonodajalca veže k ukrepanju v primeru zapostavljanja slovenskega jezika tudi resolucija o nacionalnem programu za jezikovno politiko po kateri mora z ustreznimi ukrepi poskrbeti za zaščito maternega jezika. Tudi zavezujočim pravnim predpisovanjem rabe v določenih jezikovnih položajih, če je ta neopravičeno zapostavljen. In v tem primeru se na nekaterih radijskih postajah vsekakor ugotavlja neopravičeno zapostavljanje slovenskega jezika. V zvezi s tem velja tudi poudariti, da poznajo glasbene kvote pri katerih se posebej ščiti tudi materni jezik, tudi mnogo večje države, ki imajo primerljivo večjo glasbeno produkcijo, recimo Francija 40 % kvota od tega najmanj polovico v francoskem jeziku. Potem Portugalska 25 do 40 % kvota, od tega najmanj 60 % v portugalskem jeziku. In Kanada 35 % tedensko predvajanje popularne glasbe mora predstavljati kanadska glasba. Na francosko govorečih radijskih postajah pa mora najmanj 65 % predstavljati glasbo v francoskem jeziku. Z zakonom se nenazadnje določa tudi nova obveznost, da mora najmanj četrtina deleža iz prvega odstavka 86a. člena predstavljati slovenska glasba. Prvič predvajana pred največ 2 letoma s čimer želimo pravno pobudo, ki je nastala v času javne razprave spodbujati odpiranje medijskega prostora novejši glasbeni ustvarjalnosti. Če povzamemo je torej glavni namen tega dela zakona predvajanje deleža slovenske glasbe v višini blizu predpisanim kvotam tudi podnevi in s tem omogočanje njene dostopnosti prebivalstvu. Radio je namreč medij, ki se uporablja predvsem v času vsakodnevnih opravil ljudi, vožnja v službo in nazaj, čas v službi, nakupovanju v trgovinah in podobno. Namen zakona je tako le v zagotavljanju javnega interesa na področju medijev in sicer se z novimi ukrepi na področju predvajanja slovenske glasbe zagotavlja zaščita in promocija slovenske glasbene ustvarjalnosti. Ohranitev slovenske kulturne in nacionalne identitete in zaščita prebivalstva pred zapostavljanjem slovenskega jezika. Kar nekaj je bilo navedb v zvezi, torej v samem, sami pobudi državnega sveta, ki so povsem pravne narave tako, da bi prosila, če lahko naš strokovni sodelavec, ki je pravnik tudi razloži kako je s temi, s temi zadevami in jih tudi seveda zavrne kot neutemeljene.