Spoštovani gospod predsednik najlepša hvala za besedo. Spoštovane kolegice poslanke, spoštovani kolegi poslanci, spoštovana gospa ministrica z vašo ekipo. Torej, najprej mnenje glede današnjega odložilnega veta, oziroma predloga za odložilni veto Državnega sveta in sicer, če zakon slučajno pade, tudi po našem mnenju bo škoda, ker prinaša nekatere dobre, pozitivne rešitve. Če zakon ostane, mislimo, da tudi ni dobro, ker ni najboljši in bo težko uresničljiv. Skratka, ni dobre rešitve in apeliram na kolege poslance, to kar sem že naredil zadnjič v Državnem svetu, da mogoče, ker se to vleče že nekaj let, ponovno razmislite, kot zakonodajno telo, da bi uvedli institut ponovnega odločanja, kar bi nam omogočalo, da damo veto samo na konkreten člen nekega zakona. Na ta način smo prepričani bi vsi skupaj prišli do bolj kakovostnih zakonov in se ne bi dogajalo, da je naš veto praviloma skoraj v sto odstotkih povožen, razen v izjemnih primerih. Se pravi, ta veto vsaj do sedaj ni opravljal naloge, ko bi Državni svet pravzaprav pripomogel lahko učinkovito boljši zakonodaji. S čim to utemeljujem? Po našem mnenju je pravzaprav sporen samo 86.a člen tega zakona. Se pravi, če bi imeli institut ponovnega odločanja, bi mi vložili odložilni veto samo na ta člen in bi bila situacija drugačna in bi morebiti prišli do boljših rešitev. Kdor je spremljal odločanje na seji Državnega sveta, dobro ve, da je bila naša odločitev skoraj soglasna, kar se ne dogaja v primeru odložilnega veta ravno pogosto. To seveda tudi nekaj pove. Kako je prišlo do tega, na komisiji, ki jo vodim dan prej, za kulturo in tako dalje, smo in tudi pravzaprav na seji Državnega sveta smo doživeli nekaj kar nam v drugem domu parlamenta, pa verjetno tudi v prvem domu parlamenta ni ljubo. Namreč občutek, da ministrstvo nastopa s pozicije moči. Na naši komisiji je predstavnik ministrstva vse tiste, ki se niso strinjali s temi regulativnmi mehanizmi enostavno pošiljal v tujino. Mi smo bili neposredno nagovorjeni s strani ministrice, da če ne potrdijo predloga zakona in izglasujemo veto ne izražamo domoljubja, to je bilo zelo jasno rečeno, poleg tega, kot veste so bili tudi neposredni očitki na račun medijev. Zdaj pa preden navedem ključne argumente, ki so vsebovani v našem mnenju, bi se pa vendarle postavil tudi na stran, kajti mi smo na Državni svet dobivali informacije z različnih strani. Tudi iz Medijske zbornice pri Gospodarski zbornici Slovenije, kjer so trdili, da enostavno ni dovolj kakovostne glasbe, slovenske kakovostne glasbe, da bi bil lahko seveda tak zakon v praksi uresničljiv, kar globoko ne drži, če vemo, da je slovenska kakovostna glasba lahko stara seveda tudi 50 let in je bil jasen podatek, gospa, ki je to rekla je tukaj prisotna, da je v Sloveniji v enem letu, preko 4500 skladb, ki imajo več kot 50 ponovitev. Preko 4500. Skratka, kakovostne glasbe slovenske absolutno je dovolj. Problemi so pa naslednji in to so argumenti za veto, ki ste jih v glavnem dobili tudi zapisane v našem mnenju. Prvič, kar je bilo zelo pomembno, kot veste zakonodaja, ki se v bistvu ne spreminja od leta 2006 določa obvezne kvote slovenske glasbe tako za nacionalne, kot za komercialne, radijske in druge programe. In zdaj se je zgodilo, da so kvotam, ki pa seveda posegajo z določenimi deleži v dnevni čas poenoteno nasprotovali tako na komercialnih postajah, kot na nacionalni postaji oziroma predvsem na Valu 202, in to nam je bil signal, da verjetno z zakonom ni vse v redu. Če preberete ta 86. člen, ki ga seveda velika večina med vami jasno pozna, je težava v tem, ker gre za noveliranje zakona. To seveda ni samo problem tega zakona, ampak velikega števila zakonov in če pogledate je dikcija taka, da se sklicuje na že obstoječi zakon, potem drugi odstavek na 1. člen tega. Skratka, empirično dokazano, da je ta člen dokaj nejasen, ker je prihajalo dejansko pri odzivih do zelo različnih razumevanj. Se pravi, zakon, ki ne opravlja svoje vloge. Ne vem če sem že kdaj povedal, Franz Jožef je seveda zakon preden ga je podpisal kot cesar dal prebrati kmetu in delavcu in če sta ga razumela ga je razglasil. Taki zakoni pa seveda povzročajo težave tudi izobražencem. Zdaj, kje je ključni problem? Določitev o obvezni ponudbi glasbe mlajše od dveh let. Tukaj pa že nastopi problem, ker seveda se je to pojavilo na novo in če mi trdimo, da je kakovostne slovenske glasbe v bistvu dovolj, ampak govorimo o časovnem razdobju 50 let, pa to damo na 2 leti, se pa lahko postavi vprašanje, če je dovolj kakovostne slovenske glasbe v zadnjih 2 letih. Čeprav je seveda namen tega, da se spodbuja tudi mlajšo produkcijo pozitiven. Da so taka določila lahko tudi ustavno sporna, sta v javnosti kot ste verjetno tudi zasledili, zapisala dva eminentna ustavna pravnika. Gospod dr. Andraž Teršek in gospod dr. Jurij Toplak. Torej, ne gre samo za mnenje, ki smo lahko tukaj laična javnost, ampak tudi strokovne javnosti. Dalje menimo, da obstoječi 86.a člen uvaja pretirano regulacijo. Regulacija je seveda pozitivna in Slovenci, ki imamo 2 milijona moramo določene stvari zaščititi, vprašanje pa je seveda do katere mere pri tem gremo in se strinjamo z mnenji, da gre pravzaprav za prehud poseg v uredniško avtonomijo posameznih radijskih in drugih postaj. In mogoče tudi za kršenje svobode izražanja, ki je, dobro vemo, zagotovljena v Ustavi. Bližam se koncu. Kaj je bilo pa ključno, kar mislim, da je prevladalo tudi pri naši odločitvi. Kot veste, spremembe zakonov pri nas kadar gre za pomembne stvari, skušajo biti v soglasju z zainteresirano javnostjo. In kaj se je tukaj zgodilo? sam sem najprej podpiral zakon, ampak je naš predsednik v razpravi na komisiji povedal, ker je on bolj iz teh vod, kako so se stvari dogajale. V bistvu je bil prvotno dosežen dogovor. Prvotno je bil dosežen dogovor med postajami in med predlagatelji zakona. Vendar kakšen dogovor? In tudi na komisiji je bilo jasno povedano, da tak zakon bi absolutno podprli, ker so ga že podprli in ta prvotni dogovor je seveda vključeval 50 %, ker seveda to se strinjamo, da je problem, da je večina slovenske glasbe, ne povsod seveda, nikakor ni povsod, ampak v nekaterih, predvsem komercialnih programih v nočnem času, to se absolutno strinjamo, no ampak ta dogovor, kompromisni je vključeval 50 % v dnevnem času, 50 % v nočnem času in to v razponu, časovnem, od 6. ure zjutraj do 22. ure zvečer. Ta dogovor je bil za medije sprejemljiv. Zakaj je prišlo potem do zaostrovanja? Zakaj se je potem vneslo še določilo o dveh letih in tako naprej, seveda mi ne vemo. Menimo pa, da to ni bilo korektno, in da je za to nasprotovanje tistih, ki še danes nasprotujejo, pravzaprav argumentirano in mi se z njimi v bistvu strinjamo. Tako, da spoštovane poslanke in spoštovane poslance pozivam naj na današnjem odboru in potem na parlamentarni seji ponovno presodijo, Državni svet zaupa vaši modrosti. Prepričani smo, da je včasih treba storiti korak nazaj zato, da gremo korak naprej. Ali so bili pa moji oziroma naši argumenti dovolj prepričljivi, bo pa pokazalo vaše današnje glasovanje. Hvala lepa.