Hvala lepa, gospod predsedujoči.

Jaz bi se najprej zahvalila poslancem Levice, da so sicer malo pozno, ampak vseeno prepoznali, kako pomembna je kulturna dediščina in kako pomembno je njeno ohranjanje. Jaz verjamem, da boste v petek, ko boste imeli pred sabo Zakon o zagotavljanju najbolj nujnih sredstev za kulturo, vsi tukaj prisotni poslanci in seveda vključno z Levico podprli ta zakon, ki bo omogočil, da bo en del naše kulturne dediščine in na splošno kulture ohranjen. Osnovni problem, ki ga izpostavljate, pravzaprav ni v zakonu, ampak o tem, da ta država ne namenja dovolj sredstev finančnih za obnovo kulturne dediščine. Zakon kot tak je bil prepoznan kot eden boljših v evropski zakonodajni praksi spomeniško-varstvene službe. Je pa dejstvo, da v Sloveniji spomeniško-varstvena služba obstaja že več kot 100 let in več kot 100 let tudi opozarja na to, da je potrebno za obnovo kulturne dediščine zagotoviti ustrezna sredstva. Od leta 2007, ko je bilo v proračunu Republike Slovenije na Ministrstvu za kulturo namenjenih 7,49 % sredstev za obnovo kulturne dediščine, smo v letu 2015 padli na 0,85 in v 2016, 2017 še nižje. Ravno tako vam je znano, da kultura nima več svoje prednostne osi, tako da smo izgubili tudi vsa evropska sredstva za prenovo kulturne dediščine. Menimo, da to, da je neka Vlada sprejela… Da politična frakcija, ki je sprejela zakon, ni sprejela zakona zaradi politike, ampak zaradi tega, ker se država v bistvu zaveda, da je varovanje kulturne dediščine tudi ustavna pravica in da smo to ustavno pravico dolžni spoštovati vsi tukaj prisotni in tudi vsi lastniki kulturne dediščine. Dejstvo je, da kulturne dediščine ne bomo rešili z višjimi kaznimi, čeprav so smešno nizke, ampak verjetno rabimo ne samo palico, ampak predvsem korenček, s katerim bomo spodbudili lastnike kulturne dediščine, da bodo zainteresirani za obnovo kulturne dediščine.

Kar se tiče 31. člena, ki je bil omenjen … Tovrstne člene, tako ali drugače oblikovane, imajo praktično vse evropske države in tudi pred uveljavitvijo Zakona o varstvu kulturne dediščine leta 2008 je Zavod za varstvo kulturne dediščine izdajal soglasja za rušenje, kadar je bilo to prepoznano in potrebno. Skupno število izdanih soglasij za odstranitev dediščine od uveljavitve zakona v desetih letih predstavlja 0,65 %. Samo mogoče, da omenim – v Registru nepremične kulturne dediščine imamo 30 tisoč enot, od tega 8 tisoč 500 spomenikov, od tega 325 spomenikov državnega pomena. Če se primerjamo z drugimi evropskimi državami … Norveška v enem letu izgubi 1 % svoje kulturne dediščine. Vsak izgubljen spomenik, vsaka izgubljena kulturna dediščina pomeni za nas, ki se ukvarjamo s kulturno dediščino, dnevno bolečino in zato si že vrsto let prizadevamo, da bi nas ta država slišala, da bi v bistvu sprejeli ustrezne mehanizme. Država je tudi Ministrstvo za kulturo. Ministrstvo za kulturo je od uveljavitve zakona večkrat ali pa vsako leto znova podalo različne predloge, od davčnih olajšav in spodbud za lastnike kulturnih spomenikov, ki nikoli niso bile uslišane. Predlagali smo recimo uvedbo davčnih olajšav za vlaganje v kulturno dediščino v okviru Zakona o davku na dohodek, predlagali smo uvedbo nižje stopnje DDV v okviru Zakona o davku na dodano vrednost, predlagali smo olajšave za kulturne spomenike oziroma za kulturno dediščino v Zakonu o davku na nepremičnine, predlagali smo spodbude za sponzorje in donatorje, pripravili smo Zakon o spodbujanju vlaganj v kulturo, pripravili smo tudi pobudo za tako imenovani mehanizem spomeniške rente, ki ni bil sprejet. Pripravili smo tudi osnutek Zakona o zagotavljanju sredstev za nekatere nujne programe Republike Slovenije v kulturi, ki ga nismo uspeli spraviti v vladno proceduro. Zato se zahvaljujem skupini SMC, poslancem, ki so ta zakon kljub vsemu uspešno dali v proceduro in verjamem, da boste v petek podprli ta zakon. Pripravili smo strategijo varstva kulturne dediščine. V strategiji sicer eksplicitno, dejansko res ne piše, da gre za preventivno varstvo, ampak v vseh naštetih delih strategije je napisano, da je vključevanje dediščine v razvojne sektorske politike, v zakonske in razvojne dokumente ter prostorske akte na državni, regionalni in občinski ravni. To je notri zavedeno. Sistemska zagotovitev virov financiranja ter uvajanje davčnih in finančnih spodbud, sistematično spremljanje stanja za boljše načrtovanje obnove in oživljanja dediščine, krepitev skupne odgovornosti za dediščino, spodbujanje razvoja trajnostnega kulturnega turizma, kreativnih industrij in drugih novih produktov. Skratka, v obstoječem zakonu in v predlogu strategije za kulturno dediščino je preventivno varstvo zajeto, tako da se v bistvu nekako ne moremo strinjati s predlaganimi sklepi, ki jih je predlagala Poslanska skupina Levice. Prav tako lahko v bistvu povemo, da, če izhajamo iz prakse, obnova kulturne dediščine dejansko pomeni 30-odstotno cenejšo obnovo od novogradnje. Tudi, kar se tiče ustanovitve javnega sklada, sicer zelo podpiramo, da pridobimo dodatna finančna sredstva, ne vidimo pa smisla v ustanavljanju javnega sklada, če imamo v proračunu Ministrstva za kulturo za kulturne spomenike 850 tisoč evrov letno, če je za spomenike državnega pomena v lasti Republike Slovenije in v upravljanju Ministrstva za kulturo (teh je 32) namenjenih 600 tisoč evrov in če imamo na Ministrstvu za kulturo za javno kulturno infrastrukturo in za investicije v naše javne zavode namenjenih 1 milijon 70 tisoč evrov. Tako da ne vidimo prav velikega smisla v ustanavljanju še enega sklada, pri tem, da ste sami omenili, da je inšpektorat kadrovsko podhranjen, ravno tako je kadrovsko podhranjen Direktorat za kulturno dediščino, da ne govorim o kadrovski podhranjenosti Zavoda za varstvo kulturne dediščine, katerega osnovna naloga je ohranjanje in varovanje kulturne dediščine.

Hvala lepa.