Ja, najlepša hvala, predsednik.

Če grem na kratko skozi našo zahtevo za sklic … Povod oziroma ja, bomo rekli kar povod za sklic te seje je bilo nedavno dogajanje v Kopru, kjer je prišlo do rušitve, mislim da, edine renesančne samostojne hiše v Slovenski Istri, tako imenovane palače Longo. Tisto, kar je najbolj problematično pri tej zgodbi, je ozadje. Ta hiša je bila dlje časa zapuščena oziroma so bila v njej stanovanja, na neki točki je občina to hišo prodala in od te prodaje so potem lastniki, ko so dobili vsa ustrezna mnenja in tudi navodila, kako mora potekati obnova, dolgo časa pustili stavbo samevati, dokler se ni enostavno stanje te stavbe toliko poslabšalo, da so potem gradbeni inšpektorji odredili rušitev zaradi splošne nevarnosti. Tisto, kar je problematično, je to, da je to nek simptom tega, kar se dogaja in ki je seveda najbolj pereč na področju varovanja kulturne dediščine. Gre za to, da se velikokrat zasebni interes, torej interes investitorja, da na takšnih parcelah nekaj zgradi, postavlja nad javni interes, če naj mu tako rečemo, torej nad varstvo dediščine oziroma spomenikov. Zdaj, ta primer, pa ni edini, nekaj jih bom navedel še v nadaljevanju, je pač eklatanten oziroma najbolj ekscesen, ko se lastnikom enkrat, ko pridobijo takšno nepremičnino, ki je zaščitena, torej zaščiteno stavbo, v prvi vrsti ali pa pogosto enostavno splača prepustiti dotrajanju in propadanju, ker potem po rušitvi dobijo prazno parcelo, na kateri je lažje izvesti neko novogradnjo, ki je potem za njih v prvi vrsti cenejša. Sicer je pri takšnih gradnjah potrebno upoštevati določene pogoje, ki jih izda Zavod za varstvo kulturne dediščine, ampak so v teh primerih to verjetno cenejši posegi, v vsakem primeru pa takšni ukrepi ne nadomestijo originala, se pravi zgodovinske stavbe.

Drug problem, ki se tukaj pojavlja in zaradi česar verjetno tudi prihaja do takšne situacije, je ta, da so kazni na tem področju, bom rekel kar, smešno nizke. Posameznik, ki ne spoštuje določb zakona, je kaznovan med 400 in tisoč 200 evri. Te kazni izreka Inšpektorat Republike Slovenije za kulturo in medije, ki ima omejeno število inšpektorjev, tako da morajo ti inšpektorji pokrivati celo državo in je učinkovitost odkrivanja in seveda potem tudi sankcioniranja takšnih dejanj zelo otežena. Če primerjamo te kazni z dejanskimi celotnimi stroški, ki so v igri pri prenovah in gradnjah, se seveda velikokrat takšnim lastnikom, ki tudi kršijo določbe zakona, včasih se splača takšne kazni plačati in potem nadaljevati s tem dejavno. Zdaj krovni Zakon o varstvu kulturne dediščine je bil na novo napisan v času prve Janševe Vlade in takrat se je, so se odprla vrata za večji vpliv gradbenih lobijev in tudi nepremičninskih špekulantov, in je bila to tudi neka točka, ko se je področje varstva nepremične kulturne dediščine tudi dereguliralo, in takrat se je tudi javni interes podredil na račun zasebnega profita. Zdaj neustrezen odnos do kulturne dediščine kažejo tudi številni drugi primeri kot sem že omenjal, in njihov skupni imenovalec je, da tako ministrstvo kot ostale institucije, ki bdijo nad tem področjem, v številnih primerih enostavno popuščajo pritiskom investitorjem in to tudi včasih brez slabe vesti. Zdaj v nedavni zgodovini obstaja veliko takšnih primerov, ki so bili tudi odmevni recimo Rakušev mlin v Celju, gre za industrijski objekt, ki je na nacionalni ravni veljal za edinstvenega, ampak je enostavno tudi ta dolgo časa propadal in bil v slabem stanju, vemo kako se je zgodba končala, občina je to stavbo sicer kupila, potem se je zgodil požar, tudi v tem primeru je bila izdana odločba o rušitvi, jaz sicer menim, da bi lahko občina takrat seveda takšno odločbo tudi izpodbijala pa drugačne načine za zaščito tega območja in tudi za sanacijo, ampak se je raje šlo v pospešeno rušenje objekta, ne glede na to kako je strokovna in tudi ostala javnost nasprotovala. Potem dalje imamo primer Kolizeja v Ljubljani, kjer je podobno šlo za, v bistvu zelo eminentno stavbo, ki je imela tudi zelo posebne lastnosti, ki jo je prav tako leta 2003 pokupil nek podjetnik, takoj povedal, da jo tudi namerava porušiti in zgraditi nek večnamenski objekt z stolpnico, takrat mu je eden od ministrov sicer to preprečil z začasnim zavarovanjem, ampak potem naslednja Vlada je tudi to odpravila in na nek način šla temu podjetniku na roko in mu omogočila to, da pač se je potem to tudi izpeljalo na tak način, leta 2011 je Kolizej bil porušen in od takrat dalje tam pač zija ena ogromna luknja. Zdaj zadnji od teh primerov je bila tudi Vila Rafut v okolici Nove Gorice, tako imenovana Laščakova vila. Tu je zgodba nekoliko drugačna, ker se je zaradi predvsem protestov prebivalcev in tudi ostalih, občina dejansko odločila, da bo stvar sanirala in, da ne bo stvar prodana nekemu zasebniku. Zdaj teh primerov bi lahko verjetno še naštevali in naštevali, imamo ne nazadnje tudi v Kopru Servidski samostan, Palačo Totto ex Gavardo in tako naprej, ampak tisto kar je ključno oziroma skupna točka pri vseh teh primerih, je to, da se očitno prepogosto zgodi, da, mislim kulturni spomeniki, nepremična kulturna dediščina, ki bi jo morali seveda ustrezno negovati in zaščiti je enostavno prepuščena temu, da se tako na občinski kot tudi na državni ravni proda, ne vem, včasih mogoče seveda tudi čisto poštenim investitorjem, ampak se bojim, da prevelikokrat pač špekulantom, ki potem namerno stvari dolgo časa zavlačujejo, zato, da lahko to dediščino porušijo in potem tam seveda zgradijo nekaj kar bo bistveno bolj profitno. Tako, da te primeri se sicer v podrobnostih razlikujejo, logika pa je v ozadju pravzaprav enaka. In zdaj naša trditev je, da država tiho pristaja na to, da se ta zasebni interes prevlada nad javnim interesom varstva nepremične kulturne dediščine. Ta sam sistem varstva pa na žalost pušča na več koncih, zdaj zaradi tega predlagamo odboroma, da sprejme šest sklepov, ki jih bom na hitro naštel. Prvi je ta, da se pozove Ministrstvo za kulturo, da pripravi ustrezne spremembe 31. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine in to s predhodnim posvetovanjem s konservatorsko strokovno javnostjo. Menimo namreč, da so se določene spremembe zakonodaje zgodile prehitro ali pa tudi ob neupoštevanju tega, kar so bile pripombe strokovne javnosti, tako da predlagamo, da ministrstvo odpre še en krog posvetovanj s strokovno javnostjo in pripravi ustrezne rešitve. Drugi sklep predlaga Ministrstvo za okolje in prostor, da pripravi spremembe Gradbenega zakona, in sicer tako, da vpelje obvezujoče soglasje strokovnih služb s kulturno-varstvenega področja h gradbenim dovoljenjem. Zdaj, Gradbeni zakon, tako kot je bil sprejet, predvideva samo mnenja strokovnih služb oziroma različnih mnenjodajalcev, kot so opredeljeni v zakonu, kar napeljuje na to, da gre samo za nekakšno posvetovalno mnenje, ki seveda nima potem na koncu nobene realne teže. Tako da tu bi predlagali, da vsaj za področje kulturno-varstva h gradbenim dovoljenjem bi takšno soglasje moralo biti obvezujoče.

Tretjič, predlagamo, da Ministrstvo za kulturo do septembra letos pripravi predlog za ustanovitev javnega sklada, iz katerega bi se sofinancirala obnova objektov iz registra nepremične kulturne dediščine. Upoštevajoč to, kar sem dejal prej, torej da se včasih prenove ali pa sanacije teh objektov v skladu s kulturno-varstvenimi standardi na nek način podražijo ali pa bistveno zvišajo stroške obnov teh objektov, bi bilo smiselno, da začne država razmišljat dolgoročno, tudi kako bi seveda zavarovala kulturno dediščino in da bi seveda posameznikom, ki takšne objekte pridobijo v last, tudi pomaga pri njihovi obnovi.

Četrti sklep, odbora pozivata Ministrstvo za kulturo, da kadrovsko okrepi delovanje Inšpektorata Republike Slovenije za kulturo in medije, se pravi, da bi imel inšpektorat več zaposlenih, ki bi lahko intenzivneje in bolj celovito nadzirali to področje.

Petič, odbora pozivata Ministrstvo za kulturo, da pripravi spremembe zakonodaje, s katerimi bo zaostril kazni na tem področju. To sem tudi že prej omenil, zakaj.

In na koncu še, odbora pozivata Ministrstvo za kulturo, da v strategijo kulturne dediščine 2018-2026 vnese koncept preventivnega konservatorstva in posledično pripravi tudi širšo konceptualno prenovo Zakona o varstvu kulturne dediščine. Gre za pomemben vidik, ki je tudi, mislim da, v skladu z nekaterimi cilji, ki jih je opredelilo ministrstvo v tej strategiji, in bi pomenilo seveda neko pomembno dopolnitev te strategije, ki bi šla v smeri seveda ne samo varovanja, ampak tudi doseganja ostalih ciljev, ki so tukaj notri opredeljeni.