Franc Strle, predstojnik Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani.

Torej na infekcijski kliniki bomo obravnavali bolnike s sumom na ebolo in bolnike, ki bodo imeli ebolo. Poudarjam bolnike. Torej ne tistih, ki ne bodo imeli bolezenskih znakov. Pred nami sta dve skupini izzivov. Eno je, kako takega bolnika obravnavati, kar pomeni neposredno obravnavati, kako postaviti diagnozo in kako mu pomagati, ga podpreti, da bo preživel. Druga skupina izzivov je pa, kako čim manj, čim bolj omejiti možnost prenosa okužbe na okolico. Tukaj gre predvsem za zdravstvene delavce pa tudi za druge. Torej glede prvega dela, kako bi obravnavali bolnike strokovno, mislim da smo kar zelo dobro pripravljeni. Torej to ne gre, to ni nič drugače kot s številni drugimi bolniki. Imamo pa prednost, da imamo neposredno v bližini odličen laboratorij, kar pomeni, hitro, potencialno zelo hitro diagnozo in zanesljivo diagnozo in s tem je seveda tiste negotovosti začetne bo manj. Torej to je ta del.

Drugi del glede preprečevanja širjenja na zdravstvene delavce, to je pa cel kup pasti. V bistvu je v teoriji, so stvari enostavne. Kot smo že slišali, gre za prenos s stikom, kar pomeni, da če nima stikov, se ne boš okužil. Če pa imaš stike, se moraš pa dobro zaščititi. To je razmeroma enostavno in to pravzaprav uporabljamo pri kožnih bolnikih vsak dan in bi morali uporabljati vsak dan.

Naslednja možnost, zdaj govorim pa, to so pa specifike bolnikov, ne tistih, ki so na potovanju, ampak v zdravstvenih ustanovah. Če bolnik bruha, če se izločki širijo od njega, potem gre to lahko v obliki kapljic, ker običajno takšnega prenosa ni in zaradi tega je treba še dodatno zaščito. In tretja stvar, ki je pa zelo velik izziv, je pa to, da pri določenih posegih pride pa lahko še drugačnega širjenja, ampak to je vse omejeno na prostor in na ustanovo kjer se to izvaja. Torej tukaj je kar nekaj izzivov.

Sedaj vaše vprašanje je bilo, kako smo na to pripravljeni. Nobena priprava ne more biti taka, da bi zagotavljala 100% izvedbo in varnost. To je dejstvo. Ampak mislim, da se je treba vprašati, ali smo podobno pripravljeni kot drugi. To pa mislim, da lahko zagotovim.

Sedaj pa še mogoče nekaj besed o tem, kaj je pravzaprav treba, da lahko stvar kolikor toliko dobro izvedemo. Nedvomno je potrebno, so potrebne tri stvari. Prostor, oprema in ljudje. Sedaj oprema, tukaj se je govorilo in večina razprav je tudi v medijih glede opreme. Predvsem glede zaščitne opreme. V zdravstvenih ustanovah je to samo en segment, zelo pomemben, ampak ne edini. Ne samo, da imamo opremo, treba je znati jo tudi prav uporabljati in zato in to je tisti največji izziv. Za to pa ni samo dovolj, da imamo prave kadre, ampak morajo biti ti kadri odlični in ne samo, da v teoriji nekaj znajo, kako se stvar širi pa kako se preprečuje, ampak to jim mora biti v mesu in krvi. Torej večino stvari morajo delati avtomatično in prav. Tega se pa ne da narediti kar tako z nekimi priporočili. To je treba delati vsak dan. In to je eden od razlogov zakaj je bila infekcijska klinika izbrana, da bo centralizirano obravnavala te bolnike. Zato, ker imamo s takimi bolniki pravzaprav veliko veliko stika, ki se širi na ta način. No, tretja stvar je pa prostor. Razen nekaj izjem države nimajo posebnih prostorov, ki bi čakali, da se bo pojavila vsakih nekaj let kakšna epidemija, kar pomeni, da takih prostorov ni, ampak če hočemo pa bolnika obravnavati pa rabimo prostor, kar pomeni, da vzamemo samo tam, kjer je. To pa pomeni, da moramo bolnike, ki že sicer zasedajo te prostore, nekam premestiti. To je kar velik organizacijski zalogaj. Če govorimo o eboli in o kliniki je pa, hvala bogu, smo del kliničnega centra in sami tega ne bi mogli urediti. Ampak v sodelovanju z drugimi oddelki bomo je pa to v planu, kako bomo to naredili.

Nihče si ne želi takih bolnikov. Jasno je, da je tudi pri personalu, torej pri kadrih pri ljudeh, ki jih bodo obravnavali je določen strah. Razumljivo, da je to, in to je celo dobro, ne sme biti pa panike. To bi bilo pa hudo. Torej, zelo pomembno je, da se stvari, ki so napisane v resnici tudi izvajajo. Ves problem bolnišnične higiene je v tem, da je sestavljena iz preprečevanja širjenja v bolnišnici, okužb v bolnišnici, je v tem, da je to sestavljeno iz številnih, na primer 15 zelo enostavnih postopkov. Vsak od nas jih zna izvesti, celo jaz. Torej, to je zelo enostavno. Izziv je pa to, da je treba narediti vseh 15, da jih je treba narediti v pravem zaporedju in zmeraj. In to je tisto, kar je res težko in to je tisto, kar moramo izboljšati in neprestano se s tem ukvarjati. In ocena je, tako kot vseh, da je možnost, da bi ebola prišla k nam majhna. Zakaj tak rompompom delamo? Zaradi tega, ker je pa to potencialna nevarnost. Ampak iz teh naporov moramo pridobiti še kaj drugega. In tisto, kar je nekaj drugega je pa to, da bomo izboljšali izvajanje bolnišnične higiene. In sedaj je odlična priložnost. Ker to ne bo imelo posledic samo za ebolo, ampak bo imelo posledice za številne številne infekcijske bolezni. In lepo bi prosil, če, to je pa prošnja izvajalca, če je mogoče, da bi tudi z vaše strani to situacijo tudi poudarili, ne samo zaščitno opremo, ampak to, daje treba dobro delati, da je treba načrtovano delati in da bodo koristi tudi za druge bolnike lahko. Hvala lepa.