Dober dan. Hvala lepa za povabilo. Prihajam iz Nacionalnega inštituta za javno zdravje, sem predstojnica centra za nalezljive bolezni, Alenka Krajger.

Nacionalni inštitut za javno zdravje je organiziran tako, da ima centralno enoto, center za nalezljive bolezni in na devetih mestih v Sloveniji svoje operativne enote, ki se ukvarjajo s spremljanjem in preprečevanjem nalezljivih bolezni. Mislim, da je dobro, da to povem na začetku, zato ker je to pomemben sestavni del našega načina spremljanja nalezljivih bolezni, odzivanja oziroma sistema pripravljenosti na morebiten pojav. Poleg tega je Nacionalni inštitut za javno zdravje tudi nacionalna kontaktna točka za izvajanje določil mednarodnega zdravstvenega pravilnika, ki je bil sprejet leta 2005 in določa zahteve, ki jih mora spoštovati oziroma imeti kot zmogljivosti vsaka država in ta nacionalna točka igra tudi vlogo glede na določila odločbe Evropske komisije o resnih čezmejnih nevarnostih. To je torej vstopna točka za informacije iz sveta, ki jih potem naša kontaktna točka predela oziroma vzporedno primerja z dogajanjem, ki se lahko potem na podlagi tega naredi ocena nevarnosti v naši državi. Skozi to vstopno točko smo tudi dolžni poročati kaj se v naši državi dogaja oziroma izmenjavati informacije. Sama vloga nacionalnega inštituta v državi pa je, da spremlja in ocenjuje stanje glede nalezljivih bolezni glede morebitnega pojava novih bolezni, tudi bolezni, ki se odvijajo drugje, čez naše meje, kajti te meje seveda niso ne prepreka za nalezljive bolezni, nasprotno. Včasih odprtost teh meja in prost pretok ljudi in blaga pomeni še dodatno nevarnost.

Na podlagi spremljanja in to ne samo kratkoročnega temveč tudi s primerjanjem trendov teh bolezni lahko, včasih lažje, včasih težje naredimo solidne ocene nevarnosti za naše državljane.

V zvezi z ebolo, pojavljanje te bolezni spremljamo že vrsto let, od marca letos pa to kar se dogaja v zahodni Afriki in na podlagi tega pojava smo pravzaprav ocenili, da je prioriteta to, da se obvesti naše državljane v kolikor bi odhajali na ta območja ali pa če se že zadržujejo tam, da poskrbijo za to, da preprečijo okužbe pri sebi oziroma da se zavedajo katere so njihove dolžnosti, da nebi bolezni širili ko se vrnejo nazaj. Ta obvestila so nekako na voljo tej javnosti na spletni strani, poleg tega pa, kot je bilo že povedano, je bil tudi vzpostavljen stik z Ministrstvom za zunanje zadeve.

V skladu z določili mednarodnega zdravstvenega pravilnika smo morali preveriti kako so usposobljene oziroma kakšne so zmogljivosti na naših vstopnih točkah. Vstopne točke pomeni mednarodni prehod po zraku, mednarodni prehod po morju oziroma lahko vodah, če gre za države, ki imajo večje rečne poti in pa seveda tudi kopenske meje. Ampak sam mednarodni zdravstveni pravilnik zahteva zmogljivosti na letališčih in v lukah, zato smo preverili skupaj z službami na letališču in službami v luki kako bodo zmogli in kakšne poti, kakšne kapacitete in kakšne standardne postopke imajo uveljavljene. Po sodelovanju s temi službami lahko zagotovim, da sta ti dve službi, torej na vstopnih vratih letališča in vstopnih vratih luka solidno pripravljeni seveda ob predpostavki, da sodelujejo tudi letalski prevozniki oziroma da sodelujejo tudi prevozniki plovil, kajti prej ste omenili, da mora že pilot sodelovati. Res je. Mednarodni zdravstveni pravilnik zavezuje slehernega deležnika, ki lahko v takem okolju kot je recimo prevoz potnikov in blaga, da zazna morebitno možnost za pojav oziroma za širjenje bolezni. Tako da je vzpostavljen sistem oziroma delovanje na teh dveh vstopnih točkah skupaj z zdravstveno službo in torej tudi tistimi, ki so upravljavci teh dveh točk. Zakaj ima Slovenija samo dve vstopni točki? Eno kot letališče Brnik in drugo kot Luka Koper. Menim, da je to dokaj modro zato, ker je dejansko vzpostavitev zmogljivosti izredno zahtevna, zlasti če govorimo pač o teh zmogljivostih visoko kužnih agencev in v tem primeru tudi lažja obravnava, če pride do takega pojava. Ne moremo pa izključiti, da bi se zasilno lahko kakšno od teh prevoznih sredstev ustavilo tudi kje drugje. Seveda je tudi ta scenarij potem treba imeti vzpostavljen.

Torej na podlagi tega, da je varovanje prebivalstva pred nalezljivimi boleznimi pravzaprav tako dolžnost posameznika, dolžnost služb in pa na koncu tudi pač države, ki morajo poskrbeti za določene pogoje, je pomembno, da se pri obravnavanju in pripravljenosti na morebiten pojav ebole pri nas in pa na solidno odzivanje na tak primer seveda vključimo vsi, ki lahko tukaj kakorkoli s svojega dela prispevamo. Tako da so deležniki v tem postopku, mora vsak pri sebi preveriti kakšna pravzaprav potem zmogljivost za delovanje ima. Nacionalni institut za javno zdravja je že v juliju poslal zdravnikom. Pri tem smo mislili, da gre za zdravstvene delavce v timu, informacija o tem, kako se bolezen prenaša, kakšne so njene glavne značilnosti, kako bi jih prepoznali, kakšne so tudi potrebe po tem, da se prepreči, se pravi, da se zagotovi čim manj stikov z obolelim in pa, da se prepreči nadaljnje širjenje. In to gradivi se skozi čas, skozi odvijanje tudi v svetu nadgrajuje. Namreč tudi naš institut je v tesni povezavi v stalnem kontaktu z drugimi institucijami po Evropi, tudi s svetovno zdravstveno organizacijo in vse novosti oziroma vsi protokoli, postopki so nekako usklajeni na ravni Evropske unije in potem tudi prevzete pri nas.

Nacionalni institut za javno zdravje ima nalogo torej spremljanja, ocene ali gre za dogodek, ki bi lahko pomenil, da je zboleli okužen z virusom ebole in pa seveda predvsem preprečevanje nadaljnjega širjenja, tako da v tej vlogi ob pojavu zbolelega na katerikoli lokaciji v naši državi, epidemolog napravi lahko takojšnjo oceno. Beseda lahko ne pomeni, da je to zelo lahko, ampak se orientira glede situacije ali je ta oseba prišla iz območja, kjer je ta epidemija in sicer, da je bila tam znotraj obdobja 21. dni, in da kaže bolezenske znake. Ta orientacija torej je ta, ki da signal, da je s tem bolnikom potrebno vzpostaviti tak stik, da je razdalja do bolnika daljša od metra in pol in s tem potem obstaja manjša verjetnost oziroma ne pomeni tveganje za osebo, ki je prišla s to osebo v stik. Zato menim, da je vloga tukaj vseh, ki prepoznajo tako osebo, da imajo čim manj stika z njim, in da pravzaprav poskrbijo za to, da se lahko tisti, ki bodo stik morali imeti, dobro pripravijo, kar pomeni, da epidemiolog, ki je ocenil, da gre za to bolezen, obvesti reševalno službo. Lepo, da je vzpostavljeno to, da kliče številko 112, ki potem aktivira tisto reševalno službo, ki je najbližje tej lokaciji, kjer je bolnik, in da se na to lahko pripravi tudi infekcijska klinika, ki jo je epidemiolog obvestil, da lahko bolnik varno, mislim pa, s čim manj kontakti pripeljan na mesto kjer bo zdravljen. Epidemiolog pa seveda ima potem naprej nalogo, da poskrbi za tiste, ki so bili v morebitnem stiku z zbolelo osebo. Stik ocenjujemo glede na stopnjo nevarnosti in ta stopnja nevarnosti pomeni, koliko daleč je bil od bolnika in na kakšen način je bil morebiten stik z bolnikom. To pomeni, da je pomembna razdalja. Če recimo je sedel na letalu ob bolniku potnik, je naslednji potnik pravzaprav že več kot meter in pol oddaljen in ga smatramo za nizek stik. Zakaj je to pomembno? Zato, ker je možnost ob stiku, nezavarovanem stiku, stiku s telesno tekočino oziroma z izločki bolnika, da lahko pride do okužbe, pravi, in igra vlogo razdalja in zato naj bi se tisti, ki so bili v teh stopnjah stikov bodisi samo opazovali bodisi izvajali tudi kakšne meritve in možnost pri visokem tveganju je tudi, da za to poskrbi zdravstvena služba. Največja pozornost se sedaj v svetu vendarle posveča tistim, ki so bili v žarišču te bolezni, so sodelovali pri zdravljenju oziroma diagnostiki te bolezni in se vračajo v svoje domovine nazaj. Pri teh pa igra še posebej pomembna vloga pri osvetljenosti, ki seveda morajo razumeti, da če so bili pa v tako tesnem, dlje trajajočih stikih, da je pa za njih to obdobje 21. dni opazovanja in na nek način samo izolacije, da se odmakne od vseh ostalih kontaktov izjemno pomembno. Skratka, da nekako povzamem. Možnosti torej za to, da bi se pri nas na katerikoli lokaciji srečali z zbolelim za ebolo, so izjemno majhni, vendar pa na to nekako lahko rečemo, da smo po postopkih, ki bi jih znali izvesti, pripravljeni.