Dovolite mi, da se kot predsednik preiskovalne komisije najprej zahvalim članom komisije, kolegom poslancem, gospodu Matjažu Nemcu, gospodu Francu Trčku, gospodu Jerneju Vrtovcu in gospodu Ivanu Hršku. Enako velja zahvala tudi strokovnim sodelavcem Državnega zbora in predvsem zunanjim sodelavcem komisije, brez katerih dela preiskovalne komisije ne bi mogli tako učinkovito tudi zaključiti.

Komisija je zaslišala 47 prič iz vrst vpletenih deležnikov in sicer: iz Nove Ljubljanske banke, Nove kreditne banke Maribor, Urada za preprečevanje pranja denarja, Policije, Ministrstva za notranje zadeve, Ministrstva za zunanje zadeve, Ministrstva za finance in seveda tudi slednjo Banko Slovenije.

Dve priči od teh sta bili ekspertni priči, gre za gospoda Miroslava Gregoriča in gospoda Klavdija Stroligo. Zaslišala je tudi šest skritih prič, dve priči pa sta se zaslišanju, kljub dvakratnemu povabilu, seveda izognili, vendar zaradi tega, ker je komisiji primanjkovalo časa, ponovnega povabila, tretjega, ni mogla izročiti in seveda tudi s tem opraviti zaslišanje. Komisija je opravila tudi pogovor s tremi žvižgači, preko posrednikov pa je tudi stopila v kontakt z Irajem Farrokhzadehom. Preiskovalna komisija je ugotovila, da Farrokhzadeh je dobro obveščen o ponovnem odprtju primera in da ima v Sloveniji vzpostavljeno mrežo stikov, ki jih očitno lahko kadarkoli kontaktira, zato preiskovalna komisija pričakuje, da bodo pristojni državni organi v okviru nadaljevanja preiskave to mrežo tudi jasno identificirali.

Parlamentarna preiskava v dveh največjih slovenskih sistemskih bankah v državni lasti, res je, NKBM je bil kasneje prodan Apolu, je preiskovalna komisija opravila v osmih mesecih in pol. Konstituirala oziroma z delom pa je pričela 1. 9. 2017 lanskega leta. Preiskovalna komisija se je že na začetku soočila s težavami, saj ji je druga preiskovalna komisija o ugotavljanju zlorab v Slovenskem bančnem sistemu ter ugotavljanju vzrokov in odgovornosti za že drugo sanacijo bančnega sistema v samostojni Sloveniji oziroma Logarjeva komisija ni želela posredovati dokaznega gradiva, ki ga je seveda pridobila s pripravo vmesnega poročila o opravljeni parlamentarni preiskavi v zadevi Farrokh. Kar pa seveda pomeni, da je morala vse gradivo od Nove Ljubljanske banke in pristojnih državnih organov pridobiti znova. S tem je preiskovalna komisija izgubila več kot dva meseca. Dr. Logar se sicer sklicuje, da preiskovalni komisiji ni mogel izroči gradiva, ki ga je pridobil preko sodnih odredb, kar deloma sicer tudi drži, zamolčal pa je dejstvo, da bi lahko preiskovalni komisiji izročil preostalo gradivo, ki ni bilo vezano na odredbo sodišča. V zvezi s tem velja izpostaviti tudi dejstvo, da preiskovalna komisija iz tega ni naredila ne škandala, sklicevala nobenih tiskovnih konferenc, kot jih je dr. Logar v primeru sodnih zasegov iz zapletov na sodiščih. Še posebej z razlogom, da ne bi še bolj omajali in zmanjšali ugled Državnega zbora.

Posledica oviranja dela naše preiskovalne komisije pa je, da se je zaradi tega v Državnem zboru nahajata dve kopiji istega gradiva v dveh različnih mapah, pa naj razume to kdor hoče in kakor hoče na kakršenkoli način.

Tik pred koncem samega dela preiskovalne komisije, pa je seveda vodja Poslanske skupine SDS vložil zahtevo, da se predsednika preiskovalne komisije razreši, kajti obstaja dvom oziroma sum, da gre za konflikt interesov. Šlo je vse na podlagi dokumentacije s katero so razpolagali verjetno pomanjkljivo, da je seveda Košarkarski klub Union Olimpija, ki sem ga vodil preden sem začel voditi samo preiskovalno komisijo, naročil oziroma skupaj z upravo določil začetek poenostavljene prisilne poravnave in s tem seveda preiskovanca spravil na drugo stran, kar bi bilo seveda v tem primeru v nasprotju s Poslovnikom preiskovalne komisije in Zakonom o preiskovalni parlamentarni komisiji. To zahtevo je seveda komisija obravnavala, iz postopka sem se izločil kot predsednik, vodil je komisijo podpredsednik in člani so sami na seji tudi obravnavali kompletno gradivo in o njem tudi odločali in seveda niso ugotovili nobenega konflikta interesov in zato je komisija s tem delom tudi nadaljevala.

Naj omenim naslednje, bistvo je, da je v resnici že seveda komisiji postalo jasno zakaj pravzaprav komisija na nek način ni želela sodelovati v preiskovalni komisiji. Tudi jasno je zakaj je vzpostavila to vprašanje šele takrat, ko se je odprl primer oziroma razširil predmet preiskave preiskovalne komisije na NKBM. Dokler smo preiskovali samo NLB, pravzaprav teh težav nismo imeli. In v bistvu, če boste pogledali magnetogram, boste videli, da je gospod Grims že takrat, v sami začetni fazi, govoril o nekem konfliktu interesov, seveda takrat sem mislil, da misli da sem v konfliktu interesov zato, ker naj bi imel odprt račun v Novi Ljubljanski banki, kjer sem seveda zelo jasno povedal, da tam računa nimam. No, seveda, torej so že eno leto v resnici ves čas vedeli, kaj je njihov motiv in to je lahko eden od razlogov, zakaj niso sodelovali v tej parlamentarni komisiji. To seveda obžalujem, kajti s tem bi seveda imeli bistveno večji nadzor in bistveno boljši vpogled v delo same preiskovalne komisije. SDS se je trudila, da bi delo preiskovalne komisije otežila do te mere, da svojega dela ne bi dokončala, kajti vedeti morate, da bi, v kolikor bi jim ta zamenjava celo uspela, v resnici komisija lahko takoj končala delo, kajti postopek zamenjave bi trajal dva meseca in znašli bi se na koncu mandata. Namreč, tisto, kar je zelo pomembno, pa je, da argument še vedno drži, tudi kljub jezi, od prejšnjega tedna, ko smo imeli prvo tiskovno konferenco o samem poročilu, kjer sem izjavil in danes še enkrat ponavljam: »Verjetno je bil problem, kajti, kot sem že izjavil, bi v preiskavi naleteli nase in na svoje člane oziroma simpatizerje.« Še danes po zaključku dela komisije sem z njihove strani deležen poskusov osebne diskreditacije, zato naj jasno povem vsem prisotnim, da sem ponosen na svoja dva poklica in ponosen sem tudi na to, da sem dolgo let delal v zdravstvenih ustanovah in nenazadnje tudi z uporabniki znakovnega jezika. Verjamem, da s tem izražam neke vrste podporo tudi vsem tem, ki se ukvarjajo na tem področju. Istočasno pa je pomembno ob tem povedati naslednje dejstvo, ki je pomembno za vse poslanke in poslance. Namreč, prepričan sem, da so vsi poslanci, ki so jim volivci zaupali ta mandat, sposobni opravljati svojo funkcijo in s tem tudi voditi in sodelovati v delovnih telesih tega Državnega zbora in, kar je še bolj pomembno, tudi preiskovalnih komisij. Slednje lahko zatrdim tako zase kot tudi za svoje poslanske kolege in kolegice, tako kolegico Jelko Godec, Matjaža Hanžka in Anžeta Logarja, ki so v tem mandatu vodili vsak svojo preiskovalno komisijo. Kljub vsemu pa velja opozoriti, da je preiskovalna komisija parlamentarno preiskavo končala zgolj v primeru Farrokh, medtem ko preiskave v zadevi domnevnega pranja denarja Nove kreditne banke Maribor ni končala v celoti in bo predlagala, da jo novi Državni zbor ponovno uvede in jo nadaljuje tam, kjer je svojo delo preiskovalna komisija zaradi pomanjkanja časa morala prekiniti. Preiskovalna komisija še ni uspela v celoti ugotoviti vloge oziroma odgovornosti bivšega predsednika uprave NKBM, Aleša Hauca, ki se je kar dvakrat izognil pričanju, čeprav je pričal pred Logarjevo preiskovalno komisijo, prav tako pa se je udeležil seje Komisije za nadzor javnih financ na temo, ki jo je vodil mag. Andrej Šircelj. Aleš Hauc je bil pri preiskavi pranja denarja v banki, ki jo je vodil, torej pripravljen sodelovati zgolj s člani preiskovalne skupine SDS, ko je šlo za drugo preiskovalno komisijo, pa je seveda umanjkal. Kasneje je nenavadno zbolel, čeprav je na Komisiji za nadzor javnih financ vehementno zatrjeval, da je pripravljen vse pojasniti.

Kot predsednik preiskovalne komisije sem zadovoljen, da smo uspeli v sedmih letih po zaprtju računa Iraja Farrokhzadeha, z njim povezanih gospodarskih subjektov in razčistiti sumljive transakcije, ki so potekale preko Nove ljubljanske banke. Delo preiskovalne komisije pa ima več konkretnih posledic. Prvič, sedanja ministrica za notranje zadeve je že izvedla notranji nadzor policije v zvezi z vodenjem primera Farrokh, na podlagi ugotovitev pa je policija že dobila nove usmeritve za svoje delo, poleg tega pa je zaradi načina obravnave oziroma vodenja postopka Ministrstvo za notranje zadeve zoper nekatere policiste, ki so vodili primer, podalo prijave Specializiranemu državnemu tožilstvu. Drugič, Banka Slovenija je izvedla notranjo revizijo vodenja nadzora v Novi Ljubljanski banki in vodenja prekrškovnega postopka in bo na podlagi ugotovitev okrepila operativni nadzor na področju preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma. Nova Ljubljanska banka ima danes zgledno urejeno področje preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma s kompetentnimi nadzorniki oziroma pooblaščenci in korporativnega upravljanja s kompetentnimi organi vodenja in nadzora. Četrtič, na podlagi bistvenih ugotovitev te parlamentarne preiskave bo preiskovalni komisija Vladi predlagala, da pristopi k izgradnji učinkovitega obveščevalno-varnostnega sistema, ki se bo tudi s protiobveščevalnimi pristojnostmi lahko ukvarjal in deloval bolj kvalitetno na svojem področju. Ključna ugotovitev preiskovalne komisije v primeru Farrokh pa je ta, da v večini primerov ni šlo za transakcije, ki bi bile povezane s klasičnim pranjem denarja, ki izvira iz predhodnih kaznivih dejanj. Ugotovljen je bil en sam primer suma goljufij, utaje davka in pranja denarja preko Nove Ljubljanske banke. Šlo je za uradno dokumentacijo francoskega sodnega organa, iz katere so izhajali podatki o pranju denarja na škodo iranskega veleposlaništva v Parizu. Točno v tej zadevi je bilo 30. 3. 2012 seznanjeno tudi tedanje Ministrstvo za pravosodje in javno upravo, ki ga je vodil dr. Senko Pličanič, ki pa o tem seveda ni seznanilo niti policije niti ni zahtevalo pojasnil od nje glede preiskave navedenega primera. So bile pa sumljive transakcije izvedene na način, kot se uporablja pri pranju denarja oziroma so ustrezale indikatorjem za prepoznavanje sumljivih transakcij pranja denarja. Preiskovalna komisija na podlagi pridobljenega dokaznega gradiva ocenjuje, da se je v Novi Ljubljanski banki zgodila iranska shema, ki je bila neposredno v rokah iranske države in da ne gre za posameznika, ki je poskušal izvajati iranski plačilni promet s tujino, ampak da je bil Iraj Farrokhzadeh del sheme transakcij iranskih državnih bank preko Slovenije oziroma Nove Ljubljanske banke. Preiskovalna komisija je ugotovila, da primer Farrokh še zdaleč ni prvi primer sodelovanja med Slovenijo in Iranom. Pri preboju embarga zoper Iran ti primeri niso vezani samo na nezakonit izvoz vojaške tehnologije, temveč tudi na tri preboje embarga preko slovenskega bančnega sistema. Dva preboja sta realizirana, en pa je bil ustavljen. Prvi primer preboja embarga je datiran v leto 1979, ko je bil prvič sprejet embargo zoper Iran in je predstavništvo ljudske, se opravičujem, Ljubljanske banke v Bejrutu omogočilo, da so iranska finančna sredstva, ki so bila pod embargom, prenesla preko tega predstavništva na račun, ki ga je imela Ljubljanska banka odprtega v Švici. Drugi primer bančnega preboja embarga je primer Farrokh, ki je potekal med letom 2008 in 2010 in je bil predmet parlamentarne preiskave. Tretji primer pa sega začetek leta 2012, torej dobro leto po zaključku primera Farrokh. Ta tretji primer je bil zaustavljen. Preiskovalna komisija pa javno ga seveda ne more naznaniti, saj je dokazno gradivo varovano kot tajno. SDS v zvezi z omenjenimi ugotovitvami večkrat izpostavlja, da se po njihovem mnenju bistvene ugotovitve ne razlikujejo od preiskav, ki sta jih opravila gospod Grims in gospod Logar. V zvezi s poročilom gospoda Grimsa ne bi izgubljal besed, saj ta sploh ni bil pristojen za to, da opravi to preiskavo. Del svojega poročila v zvezi z vlogo KPK in takratnega predsednika, mag. Gorana Klemenčiča, pa je priredil za potrebe vložene interpelacije zoper njega, pa sedanjega ministra za pravosodje. S tem pa je po oceni preiskovalne komisije okrnil integriteto delovanja KNOVS in zlorabil svojo funkcijo. Preiskovalna komisija zato ocenjuje, da gospod Grims ne bi smel več voditi tega delovnega telesa. / oglašanje iz dvorane/ Tudi preostali del tako imenovanega Grimsovega poročila nima nobene dodatne vrednosti, posebej če se opravi primerjava z ugotovitvami te preiskovalne komisije, ki so zaradi tajnosti vsebovane v drugem dodatnem končnem poročilu. V zvezi s tem želim izpostaviti tudi dejstvo, da preiskovalna komisija na podlagi ugotovitev predlaga, da se pristopi k izgradnji sodobnega in učinkovitega obveščevalno-varnostnega sistema, ki se bo tudi s protiobveščevalnimi pristojnostmi sposoben odzivati na sodobne varnostne, strateške interese Republike Slovenije tako na gospodarskem in finančnem področju. Zato se mi postavlja vprašanje, kako to, da podobnega zaključka v svojem poročilu ni prišel gospod Grims kot predsednik delovnega telesa, ki je pristojen ravno za obveščevalne in varnostne službe. Gospod Logar je ugotovitve svojega poročila oblikoval bolj premišljeno in dovolj posplošeno, saj se je zavedal, da je izvedel premajhno število preiskovalnih dejanj in opravil zgolj nekaj pričanj, pri čemer je večino ključnih prič izpustil, verjetno zaradi pomanjkanja časa, kajti pripravljalo se je vmesno poročilo. Zato lahko z gotovostjo trdim, da so ugotovitve te preiskovalne komisije veliko bolj konkretne, podkrepljene z več dokazi in da se v bistvenem delu, ki se tiče pranja denarja, razlikujejo, razlikujejo pa se tudi v nekaterih drugih delih. Naj izpostavim, da se je kljub nekaj tisoč sumljivih nakazilom razen v enem primeru izkazalo, da ni šlo za pranje denarja, ki bi bilo kazensko pregonljivo, da ni prišlo do astronomskih provizij, ki bi šle tudi v zasebne žepe, ampak da je šlo, kot že navedeno, za tako imenovano iransko shemo in kršitev embarga zoper Iran. Komisija je vzpostavila tako rekonstrukcijo iranske sheme na mednarodni ravni kot tudi na rekonstrukcijo primera Farrokh v Novi Ljubljanski banki, ju primerjala ter ugotovila samo ujemanje. Komisija je odkrila 2 preboja iranskega embarga in 1 poskus, komisija pa je tudi vzpostavila stik z Irajem Farrokhzadehom in identificirala del mednarodne mreže, ki ga je sprejela ob obiskih v Sloveniji. Ni pa uspela identificirati dela slovenske mreže. Komisija je tudi ugotovila, da na tudi več poskusov iranskega veleposlanika, da bi Slovenija potem, ko je Nova Ljubljanska banka prekinila poslovanje z Farrokhzadehom, nadaljevala s tako imenovano iransko shemo. Tudi ugotovitve v zvezi z delovanjem Urada za preprečevanje pranja denarja se nekoliko razlikujejo. Urad ni bil prekrškovni organ, ki bi pa lahko dosegel zaprtje samega računa Farrokhzadeh. Na UPPD ni bilo nobenih pritiskov in nobene zarote pri napakah v obveščanju sestrskih organizacij v tujini. Dejstvo pa je, da je bil urad voden zelo slabo, saj je kljub temu, da je šlo za tako imenovano Iransko shemo, vse delo urada na tem primeru kljub obveščenosti direktorja po juniju 2010, slonelo zgolj na eni sami osebi, ki je vzporedno vodila več primerov, poleg tega pa je ta oseba v tem primeru opravljala še delo, ki bi ga morali opraviti tudi drugi oddelki na samem uradu. Logarjeva komisija do teh ugotovitev, ki slonijo na izpovedbah prič, ni prišla. V zvezi s slabim vodenjem urada in odgovornostjo direktorjem pa moram omeniti, da je leto 2005 Janševa vlada ustavila takratnega direktorja urada, Klavdija Strogila, z eno samo argumentacijo, da ni pravilno, da je ena oseba, ki razpolaga s podatki o zasebnosti posameznikov, toliko časa na takšni odgovornosti. Na njegovo mesto je imenovan bil gospod Plausteiner. Preiskovalna komisija je dobila iz zelo zanesljivih virov informacije, da je bil Plausteiner Janševa izbira, in da se je dr. Bajuk, kjer je ocenjeval, da slednji ni kos nalogam, njegovemu imenovanju dolgo časa upiral, a je nazadnje moral popustiti. Ugotovitve so veliko bolj konkretne tudi in podkrepljene tudi v delu, ki se dotika odgovornosti Banke Slovenije, saj je slednja Logarjeva komisija sploh ni mogla se resno dotakniti. Poleg tega preiskovalna komisija opozarja, da je iranski veleposlanik obiskoval takratnega guvernerja Banke Slovenije in ministra za finance z namenom odprtja slovenskega bančnega trga za Iran in še bi lahko našteval. Iran je država proti kateri je mednarodna skupnost sprejela sankcije leta 2006, je varnostni svet OZN sprejel prvo izmed zavezujočih resolucij o omejevanju iranskih jedrskih aktivnosti. Evropska unija in njene države članice so sankcijski režim zoper Iran vsebovan v resolucijah varnostnega sveta OZN implementirale leta 2007. Zadnji akti obeh mednarodnih organizacij, kateri člani smo, pa glede omejevalnih ukrepov oziroma sankcij proti Iranu, datirajo v letu 2010. V primeru štirih transakcij Nove Ljubljanske banke obstaja sum, da so bile usmerjene v financiranje jedrske proliferacije in nakup blaga z dvojno rabo. Torej blaga, ki se lahko uporablja tako v civilne kot vojaške namene. V transakcije pa so bili vključeni vsaj dve banki. Dve banki sankcijske liste mednarodne skupnosti s katerimi je bilo prepovedano sodelovati. Ena je Melly Bank od leta 2007 in druga, Expot development bank of Iran iz julija 2010. Nova Ljubljanska banka je sicer zaradi opravljanje plačilnega prometa z Izranom Farrokhzadeh kljub temu, da je šlo za sumljive transakcije, ki bi jih morala prijaviti pristojnim organom, zaposlovanje z iranskimi državami in bankami pa bi morala zaprositi za dovoljenje oziroma soglasje, pa ni. Nova Ljubljanska banka je zaslužila bistveno manj kot so bile navedbe v sami javnosti. SDS oziroma njihovi mediji in gospod Grims so navajali, da naj bi tovrstne provizije znašale od 200 do 300 milijonov evrov, da so z njimi se okoristili nekateri v banki. Preiskovalna komisija je ugotovila na podlagi dokumentacije, da je skupna provizija znašala 0,1 % opravljenega plačilnega prometa oziroma malo več kot 800 tisoč evrov, torej 200-krat manj kot izhaja iz špekulacij SDS. Preiskovalna komisija še opozarja, da se je banka kljub ne povsem dobremu zaslužku s tem poslom pri dolarskem poslovanju na mednarodnih finančnih trgih sama izpostavila nesorazmernim tveganjem zaradi morebitnih mednarodnih sankcij zaradi kršenja iranskega embarga v primeru samega razkritja. Preiskovalna komisija zoper takrat odgovorne v banki ni podala ovadb, saj ni šlo za kazniva dejanja, ampak takrat zgolj za prekrške. Pri tem preiskovalna komisija opozarja, da Nova Ljubljanska banka, tudi Banka Slovenije kot prekrškovni organ zaradi omenjenih kršitev ni nikoli kaznovala, ampak je prekrškovni postopek celo opustila oziroma zaključila brez ustrezne razlage, za kar nosi zelo jasno odgovornost gospa Jasna Iskra, takratna vodja pravnega oddelka. V javnosti oziroma predvsem s strani SDS so bili izpostavljeni očitki, da preiskovalna komisija ni ugotovila kaznivih dejanj, in da ne loči med prekrški in kaznivimi dejanji. V zvezi s tem bi rad opozoril, da ko je bilo že omenjeno, da so bile mednarodne sankcije zoper Iran uvedene leta 2006 in njene države članice, namreč EU, so sankcijski režim zoper Iran vsebovale v resolucijah Varnostnega sveta OZN implementirale leta 2007, Janševa Vlada pa je Zakon o omejevalnih ukrepih, ki jih Republika Slovenija uvede ali izvaja skladno s pravnimi akti in odločitvami, sprejetimi v okviru mednarodnih organizacij, predlagala Državnemu zboru in je bil sprejet konec leta 2006. Kazenski zakonik resda v 374.a členu vsebuje določbe o kaznivem dejanju kršitev omejevalnih ukrepov, a tega kaznivega dejanja v Šturmovem Kazenskem zakoniku, ki je bil sprejet leta 2008, ni bilo. Slednje kaznivo dejanje je bilo vzpostavljeno šele s spremembo zakonika, natanko eno leto po tem, ko je NLB kršila iranski embargo, in sicer novembra 2011, in kako ironično, na predlog Pahorjeve Vlade. Odgovornost za nastalo stanje nosijo takratni organi vodenja nadzora v NLB, pri čemer velja izpostaviti odgovornost tedanjega člana Uprave Nove Ljubljanske banke Mirana Vičiča, ki je zadolžen za področje plačilnega prometa in dokazano seznanjen s primerom Farrokh. Preiskovalna komisija je zoper dve odgovorni uslužbenki Nove Ljubljanske banke podala ovadbi zaradi krivega pričanja, in sicer zoper Milko Ižanc, nekdanjo vodjo Poslovalnice za tuje osebe, ter Zdenko Bernik Strelec, nekdanjo pooblaščenko za področje preprečevanja pranja denarja.

Preiskovalna komisija je ugotovila, da pristojni državni organi v tem primeru obveščevalno, nadzorno, prekrškovno funkcijo kazenskega pregona preprosto niso opravili ustrezno. Zaradi neustreznega oziroma ne ukrepanja pristojnih državnih organov, ki so povzročili tveganje za nacionalno varnost, je preiskovalna komisija ugotovila politično odgovornost njihovih predstojnikov oziroma naslednjih nosilcev javnih funkcij, in sicer po vrstnem redu odgovornosti: prvič, takratnega guvernerja Banke Slovenije, ki je pristojen za izvajanje nadzora na področju preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma, in kar je še bolj pomembno, je pustil, da so banke same vršile nadzor na področju preprečevanja pranja denarja, zoper banke kršiteljice pa ni izrekel niti ene same sankcije; drugič, takratnega ministra za finance, pristojnega za naloge na področju preprečevanja in odkrivanja pranja denarja oziroma za delo Urada za preprečevanje pranja denarja, izvajanja omenjenih ukrepov v kreditnih in finančnih institucijah ter vsega, kar je povezano z Novo Ljubljansko banko, tudi v vlogi, ko je pravzaprav Vlada še predstavljala AUKN oziroma predstavljala lastnika neposredno.

V prvem odzivu na objavo rezultatov dela preiskovalne komisije France Križanič zavrača politično odgovornost, v odzivu pa je poudaril, da finančni minister v Sloveniji takšne vloge nima, niti nima pooblastil pa usposobljenosti, da bi jo lahko izvajal. Finančni minister tudi ni pritožbena raven, pravi, pri odločitvi urada. In kar je še bolj pomembno, namreč, ne zaveda se, kaj pravzaprav je sploh storil. Odziv kaže, da takratni minister za finance bodisi ni prebral javno objavljenih ugotovitev preiskovalne komisije ali pa še vedno ne razume pojma politične odgovornosti in ne pozna nalog ter dolžnosti ministra za finance. Preiskovalna komisija nikjer ne zatrjuje, da bi se moral minister vpletati v posamezne primere, ki jih vodi Urad za preprečevanje pranja denarja, minister pa je lahko objektivno odgovoren za slabo delo oziroma slabo vodenje urada v več dokazanih primerih. Tisto, kar je glede njegove odgovornosti ključno, pa je to, da ni ukrepal v dokazanih primerih kršenja iranskega embarga, za slednje ni bil pristojen Urad za preprečevanje pranja denarja, temveč ministrstvo neposredno in na podlagi uredbe EU. O tem ni obvestil niti Vlade niti predsednika niti ministrov, ki pokrivajo ta področja, s katerimi bi se morali ukvarjati. Danes se izgovarja samo na iskanje maila, kjer naj bi bilo dokazano, da je imel srečanje z iranskim veleposlanikom, v resnici pa vemo, da bi to moral prijaviti KPK, tako kot danes to pravzaprav lahko oziroma morajo početi poslanci, in zato ne gre za popolnoma nič neobičajnega.

Takratni zunanji minister je bil pristojen za naloge na področju omejevalnih ukrepov oziroma sankcij, ki jih Republika Slovenija uvede ali izvaja skladno s pravnimi akti in odločitvami, sprejetimi v okviru mednarodnih organizacij, in takratni predsednik Vlade, ki je vodil in usmerjal delo Vlade in usklajeval delo ministrov, skrbel za enotnost usmeritev Vlade. Predsednik Vlade pa je kot priča večkrat povedal, da ni bral poročil Sove, temveč je to prepuščal svetovalcu za nacionalno varnost. Predsednik Vlade in njegov svetovalec za nacionalno varnost nista imela vzpostavljene direktne komunikacije s Sovo, pisno obveščanje pa je bilo ustaljen način komunikacije, pri čemer je bilo seznanjanje oziroma odziv redek. Poleg tega pa predsednik Vlade ter njegov svetovalec za nacionalno varnost nista znala izkoristiti oziroma uporabljati agencije niti presojati njenih obveščevalnih sporočil.

V Novi kreditni banki Maribor je šlo za italijansko kriminalno združbo oziroma mi rečemo temu italijanska tipologija, kjer je to upravo vodil gospod Aleš Hauc. In prav spremembe, ki so se dogajale v tistem času so bistveno vplivale na opuščenega nadzora nad tem, kaj pravzaprav banka lahko počne. Ali drugače povedano, v resnici so italijanski državljani zelo dobro vedeli, da banka tega nadzora resno niti ne vrši in so masovno uporabljale to banko za pranje svojega denarja, ki je bil nezakonitega izvora. Eden od ključnih ugotovitev je tudi to, da smo odkrili sume pranja denarja slovenskih državljanov. Med njimi je, seveda, zaposleni gospod Britovšek, ki ga je gospod Hauc zaposlil, ko je postal predsednik uprave Nove kreditne banke Maribor. Proti njemu bodo sprožene štiri ovadbe zaradi suma kaznivih dejanj. Kot predsednik pa sem presenečen, da je preiskovalna komisija oziroma Državni zbor deležen groženj s strani oseb, ki v resnici bodo imele možnost to dokazovati na sodiščih, saj preiskovalna komisija ni ne sodišče, niti tožilstvo. In zato seveda vse kar opravlja, opravlja na podlagi zakona in seveda ugotovitve je dolžna naznaniti organom pregona. Preiskovalna komisija je tudi ugotovila, da se je italijanska tipologija tipično pojavila tudi pri komitentki Dijani Đuđić, ki je seveda znana po tem, da je seveda uporabljala sredstva, ki se je odražal v uporabi suma kaznivih dejanj, pranja denarja, fiktivnega poslovanja, davčnih utaj in davčnega vrtiljaka, uničevanja, ponarejanja poslovne dokumentacije in temu primerno se je znašel tudi primer posojila, ki smo ga zasledili v dokumentaciji. In na ta način seveda tudi odprli zgodbo, ki pa seveda ni ostala dokončana. Komisija nikoli ni trdila, da je predsednik SDS podpisal posojilno pogodbo, zavedajoč se, da gre za denar sumljivega izvora. Kot državljan bi sicer od politikov pričakovali, da zelo natančno preverjajo vire financiranja. Kajti, povsod po svetu, slednje si lahko najbolj ogledamo na primeru sosednje Italije, so politične stranke, ki so pridobile sredstva iz sumljivih virov ostale ujetnice kriminalnih združb, ki so ta sredstva seveda tudi posojala. SDS je sicer objavila najetje posojila na AJPES. Nakazan naj bi bil s slovenskega računa, hkrati pa ni objavila lastnika računa s katerega je kredit pridobila in tudi ne na kateri račun naj bi kredit vrnila. Račun Dijane Đuđić, podpisnice kreditne pogodbe je namreč NKBM zaprla. Kot politik ne razumem kolegov iz SDS, da na izsledke preiskovalne komisije reagirajo tako napadalno in s poskusi diskreditacij. V bistvu bi si morali oddahniti, da je komisija korektno opravila svoje delo, saj je združbo od katere so vsi v nasprotju z zakonom izposodili skoraj pol milijona evrov, uporabljala enake metode, tako imenovane italijanske tipologije, kot italijanske kriminalne združbe. Zato smo pri delu komisije pravzaprav nanje tudi naleteli. Kot poslanec Državnega zbora namreč ne želim niti pomisliti, da bi katerakoli pomembna slovenska politična stranka postala ujetnica kriminalnih združb. Naj za konec citiram gospoda Bagatelija, ki je za POP TV dejal: »Ni se izgubil denar. Izgubila se je sled za denarjem.« Sam pa dodajam, da se je z opravljenim delom naše komisije morda našla tudi sled za izgubljenim denarjem. Hvala lepa.