Hvala za besedo predsedujoči.

Poslanci Levice nismo podprli ustanovitve preiskovalnih komisij pod vodstvom SDS in tudi nismo sodelovali ne zares pri njihovem delu. Nesprejemljivo je, da preiskavi o bančnem kriminalu in korupciji v zdravstvu vodi SDS, ki je vodil Vlado takrat, ko je nastala večina slabih kreditov in tudi v času, ko so bolnišnice kupovale žilne opornice po najvišjih cenah. Leta 2012, ko naj bi bolnišnice nabavljale opornice po petkrat višji ceni kot v primerljivih državah, je bila namreč na oblasti druga Janševa Vlada. Imela je pristojnosti imenovanje večine v vseh svetih zavodov, a iz pričevanja takratnega ministra Gantarja izhaja, da ni ukrepala. Mogoče bo kdo rekel, da niso morali vedeti, ampak to ni res, poslanka SDS, gospa Nada Brinovšek je na novembrski seji sama povedala, jo bom citiral: »Že v letu 2012 je prišlo do glasnejših opozoril, da se žilne opornice nabavljajo po veliko višjih cenah kot na tujih trgih.« Kako to, da potem teh opozoril nista slišala Desusov minister Tomaž Gantar in predsednik takratne Vlade gospod Janez Janša? Prepustiti SDS preiskavo afero o bankah in bolnišnicah je torej tako kot, če bi SD prepustil preiskavo afere TEŠ6. Vnaprej je bilo jasno, da bo SDS preiskave zlorabil zato, da sebe razbremeni kakršnekoli odgovornosti, krivdo pa naprti svojim nasprotnikom. In res, še preden je preiskovalna komisija končala delo je Janša žilne opornice v svoji značilni maniri zlorabil v strankarske namene, v intervjuju za RTV 19. novembra je izjavil naslednje, citiram: »Da so lobiji iz enega preprostega nakupa žilnih opornic v 10 letih potegnili 200 milijonov evrov in, da je velik del tega denarja šel za vzdrževanje medijske scene, ki brani obstoječe sanje in naprej največje koristi od te korupcije je imelo podjetje, ki je izdajatelj tednika Mladina.« Vse te navedbe so gola manipulacija, znesek 200 milijonov evrov nima nobene podlage v dokazih, iz poročila komisije izhaja, da naj bi UKC Ljubljana in UKC Maribor v letih 2012 in 2013 žilne opornice preplačali za skupaj 4,5 milijonov evrov, se pravi povprečno 2,3 milijona evrov na leto. Zdaj tudi, če pomnožimo ta znesek z desetkrat, kar bi bilo sicer pretirano, ampak tudi, če ga pomnožimo za desetkrat pridemo do številke 23 milijonov evrov, kar je še zmeraj skoraj desetkrat manj od Janševih 200 milijonov evrov. Hkrati je seveda absurdno, da take obtožbe širi predsednik stranke katere medije financirajo madžarska podjetja, stranke, ki najema kredite neznanega izvora v Republiki Srbski in stranke, ki je bila vpletena v korupcijsko afero Patria, ki je, kot običajno pri SDS, zastarala. Poslanci Levice nismo in ne bomo dajali legitimnosti takim manipulacijam, žal pa so to storile koalicijske stranke. Državljanke in državljane naj spomnim, da so SMC, Desus in SD v koalicijski pogodbi obljubile, da bodo izvedle sistemsko preiskavo tako imenovane bančne luknje in drugih projektov državnega pomena. Ne samo, da te obljube niso izpolnile, sprejele niso niti zakona, ki bi to omogočil. In zato imamo danes namesto nepristranskega strokovnega poročila pred sabo politični pamflet, ki pa ga bo večina koalicijskih poslancev, kot kaže, potrdila. Dejstvo je, da so se tudi člani komisije iz vrst koalicije precej očitno vendarle distancirali od poročila. Vse ugotovitve so napisane v dvojnem pogojniku. Komisija je recimo ugotovila, da, citiram: »Naj bi bila politična odgovornost za nesprejetje zdravstvene zakonodaje, ki naj bi prispevala k transparentnemu zdravstvenemu sistemu, na ministrih za zdravje.« Konec citata. Kaj to pomeni? A vi ste ugotovili politično odgovornost ali niste? Karkoli že je vaš izgovor, ugotovitve te komisije so prazne. Pravite, da so vsi ministri za zdravje, od Andreja Bučana do aktualne ministrice, mogoče objektivno odgovorni za nesprejem zdravstvene zakonodaje. To, kolegice in kolegi, je tipičen politikantski trik. Odgovornost porazdelite na vse, zato da na koncu ni nihče za nič odgovoren in ne odgovarja. Pa vsi vemo, da ministri za zdravje niso pristojni za predlaganje zakonodaje o javnem naročanju. Vsi vemo, da noben minister ne more vložiti zakona brez odobritve vlade. In vsi vemo, da zakone sprejema Državni zbor, ne vlada. Za preplačila žilnih opornic ste torej objektivno odgovorni politiki strank, ki ste bili v zadnjem desetletju člani vlade ali parlamentarnih koalicij. Ja, kar sem rekel, zdrži, ampak za to ugotovitev hkrati ne potrebuješ preiskovalne komisije. Komisija nam predlaga, da naj izvršilna in zakonodajna veja oblasti opravita razpravo in morebiti predlagata spremembe zakonodaje na področju, ki ureja pristojnosti Računskega sodišča. To lahko pomeni ravno karkoli ali pa nič. Komisija predlaga tudi razpravo o tem, da bi jasneje opredelili odgovornost svetov zavodov v smislu nadzora in odgovornosti vodstvenega kadra javnih zavodov. Tudi to je prodajanje megle. Zakon o zavodih jasno določa, da je za zakonitost poslovanja odgovoren direktor, za strokovnost pa strokovni direktor. Direktorja imenuje oziroma razreši svet zavoda s soglasjem ustanovitelja, torej vlade. Podrobnosti so določene v statutih, ki jih sprejme ustanovitelj, spet torej vlade. Jaz ne vem, kako bi bila lahko linija odgovornosti še kakorkoli jasnejša, a vsekakor pa je bila dovolj jasna, da je komisija na podlagi veljavne zakonodaje pripisala domnevno subjektivno odgovornost ministrice za zdravje, Milojke Kolar Celarc. Pazite, grešni kozel je postala ministrica, ki je edina od vseh vpletenih ministrov dejansko začela sistemizirat javno naročanje, ministrica v mandatu, ko so cene opornic neprimerno nižje kot prej. Zdaj to, da jo je ravno Milojka Kolar Celarc v poročilu najslabše odnesla, ni naključje, vendarle je edina ministrica, ki je dejansko začela uresničevati obljubo, da bo ukinila neupravičene koncesije in dopolnilno zdravstvena zavarovanja, pa se je seveda mobiliziral zdravniško-zavarovalniški lobi. In škoda, da komisija ni izračunala, koliko javnega denarja za zdravja je neupravičeno končalo v komercialnih zavarovalnicah. Konec koncev ji tega niti ni treba. Ta izračun je znan. Zaradi visokih obratovalnih stroškov, marketinga, kapitalskih rezerv in seveda dobičkov zavarovalnic izgubimo okoli 60 milijonov evrov na leto, približno toliko, kot bi z domnevnimi preplačili žilnih opornic izgubili v 28 letih. Ampak SDS in NSi, konec koncev tudi SD in Desus so storili vse, da so spodnesli, storpedirali zakon, ki bi dopolnilno zavarovanje ukinil in ga nadomestil s solidarno pravično dajatvijo. Za konec naj povem, da Levica namesto teh floskul, kako naj izvršna in zakonodajna vaja oblasti opravita razpravo o morebitnih spremembah zakonodaje predlaga konkretno rešitev za znižanje cene medicinskih materialov. V Levici predlagamo ustanovitev javnega podjetja za nabavo medicinskih materialov, ki bi iz trga izrinjal celokupno privatne posrednike, ker je to edini način, da se odkrižamo visokih provizij in kartelnega dogovarjanja. Noben državni organ niti Agencija za varstvo konkurence, niti ta preiskovalna komisija nista nikoli dokazala kartelnega dogovarjanja, ker je to praktično nemogoče dokazati. Namesto takega lovljenja je potrebno ustanoviti javno podjetje, ki bo iztisnilo celokupno privatne posrednike s tem, da bo zagotavljalo medicinske materiale po najnižji ceni. Najnižjo ceno bi doseglo tako, da bi nabavljalo materiale v velikih količinah, in da bi njegove provizije krile izključno obratovalne stroške, pa tudi če bi javno podjetje za nabavo ustvarilo dobiček, bi ta dobiček ostal v javni lasti in lahko bi ga vrnili v javni zdravstveni sistem. Karkoli drugega kot ta rešitev, so zgolj kozmetični popravki skorumpiranega sistema, a nemara pa ravno to slovenskemu političnemu establishmentu ustreza.