Hvala predsednik, lep pozdrav vsem.

Je stanje v zvezi z odkrivanjem in tudi pregonom kriminala v Sloveniji zgledno? Ni. Je stanje v zvezi z delovanjem sodne veje oblasti v Sloveniji zgledno? Ni. Je stanje na obeh področjih tako katastrofalno kot nam skušajo vsakič znova dopovedati množice lustracijskih priporočil, ki jih vlaga SDS? Ni. Izhajajoč iz tega lahko potrdim samo eno in to je to, da se v Levici vsekakor strinjamo, da je potrebno narediti več in stvari izboljšati. Vendar ali je lustracija, to je vse počez, če pravilno beremo, razreševati, odpuščati pa še kaj, ustrezen način, predvsem če upoštevamo dejstvo, da je velik del primerov, ki bi naj služili kot dokaz, da sodstvo in ostale veje ne delujejo povezanih s postopkih zoper predstavnike ali somišljenike predlagateljev, ni. V Levici smo že večkrat izpostavili katera so naša izhodišča. Večkrat smo povedali, da prave poti niti ni potrebno iskati v kakšnih pretirano radikalnih spremembah, da je prava pot pravzaprav reševanje tistih problemov, ki so očitni, tistih problemov za katere vemo, da jih ima naše pravosodje. Najprej je potrebno popraviti trenutni sistem imenovanja sodnikov. Paketno imenovanje vsekakor ni nek ustrezen način izbiranja boljših kadrov. Upam si celo trditi, da je Lukenda, to je projekt Janševe vlade, vsekakor sokriv, da imamo danes v sistemu tudi take ljudi, ki brez takšnega projekta najbrž ne bi niti bili izvoljeni na sodniško funkcijo. Druga stvar, ki ima gotovo znaten vpliv na kakovost vseh omenjenih postopkov je varčevanje. Finančni razi niso prizanesli niti sodni veji oblasti, niti organom pregona. Če k temu dodate še pomanjkanje sredstev za redno usposabljanje in izobraževanje je mera za takšne razmere kot jih imamo v resnici polna. In tudi tu je krivda deljena. Odgovorne so pravzaprav vse pretekle vlade. Nepremišljenega varčevanja so bili deležni tako policija, sodišča, tožilstva in vsi ostali, ki delujejo v tem sistemu. Dalje, za nas je še posebej kritičen in se, žal, izkazuje tudi kot vedno bolj resničen občutek, da imamo v Sloveniji dve pravni državi, eno za bogate in druga za revne. In ta občutek je spodbudila že prva Janševa vlada, Pahorjeva ga je nadaljevala in enako počne tudi Cerarjeva. Pri vseh pravosodnih zakonih smo v Levici opozarjali predvsem na to, podajali tudi konkretne predloge in rešitve, a glede tega ključnega in najbolj perečega vprašanja podpore s strani tako koalicije kot desne opozicije nikoli ni bilo.

Kaj so pa učinki tega varčevanja, ki je gonilo razkola na pravno državo za bogate in za revne? Poglejte ta absurd, kjer materialno najšibkejše za dobrih sto ali pa nekaj so evrov ostanejo brez strehe nad glavo. Med tem ko bogati skrivajo svoje premoženje v davčnih oazah, izkoriščajo delavce, se izogibajo plačilu davka in so kar naprej v takšnih ali pa drugačnih aferah, se delovno ljudstvo in brezposelni soočajo z vedno hujšo revščino. To so problemi o katerih bi morali govoriti, ne pa o mineštri, kot se rad izrazi predstavnik predlagateljev iz SDS, kar ta priporočila nedvomno so. Ta seznam predvsem dokazuje, da si nobena od režimskih strank pravzaprav ne želi dobro delujoče pravne države. SDS skoči v zrak, če zaprejo njihovega in skoči v zrak tudi takrat, če ne zaprejo koga drugega, ki jim seveda ni po godu. Za drugi del političnega »establishmenta« velja enako. Razen če pridemo do kakšne afere, kjer nastane koalicija med desno opozicijo ali pa nesocialnimi demokrati na primer, kot je bil primer TEŠ 6. Takrat skočijo v zrak vsi skupaj.

Da pravosodje ni v odlični kondiciji koristi prav vsem, ki so vpleteni v takšne ali drugačne sodne postopke. V prvi vrsti starim politikom, uspešnim gospodarstvenikom in šerifom županov. In to je tudi razlog za današnji uvod in to moramo tako jemati v interpelacijo ministra za pravosodje. Več kot očitno je, da so volitve pred vrati.

V poskusu rehabilitacije Janeza Janše je očitno potrebno dati vse od sebe. To pa je seveda možno le v primeru, da se ves čas spodkopava sodstvo, ves čas izpostavlja, da je to zmanipulirano, pristransko, politično motivirano, udbovsko in kar je še zraven. Enako bi lahko rekli tudi glede Komisije za preprečevanje korupcije. Je še kdo pomislil na to, da vsem vpletenim v afere pravzaprav pride zelo prav, da komisija ne deluje. Vsak, ki ne zna pojasniti od kje mu denar se izgovarja na to, da je KPK v postopku naredila napake in da je seveda Upravno sodišče razveljavilo končno ugotovitev. S tem seveda pozornost odmaknemo od tega, da še vedno ne vemo od kje denar likom kot sta Janez Janša ali pa Zoran Janković. Ampak očitno za nekatere v tej državi denar dejansko raste na drevesih. Ob tem lahko samo pomislimo, da je v resnici glavni cilj take akcije rehabilitacija obsojencev in vseh drugih, ki se dnevno srečujejo z aferami, sodnimi obravnavami, hišnimi preiskavami in jasno je, da si nihče od njih ne želi, da bi bilo zaupanje v pravosodje, v pravno državo v naši državi na izredno visoki ravni. Takrat bi bili krivi preprosto krivi. Danes pa imajo možnost, da se na vse pretege sklicujejo na katastrofalno stanje v sodstvu in v organih pregona. Da niso krivi zaradi tega, ker so storili kaznivo dejanje, ampak zaradi tega, ker gre za politični konstrukt, ker je sodstvo seveda pristransko, ker to isto sodstvo krši človekove pravice.

Kar bomo poslušali danes tako ni razprava o tem kako izboljšati pravosodje ali pa o tem kako zagotoviti, da bodo odločitve v pravosodju hitre, predvsem pa pravične. Gre za osebne interese, zamaskirane v krinko zaskrbljenosti nad stanjem našega pravosodja.