Spoštovani! Vsem zbranim prav lep pozdrav!

Temelj demokracije je, da so vsakomur, vsakemu volivcu, vsaki volivki vedno dostopne vse relevantne informacije za kakršnokoli za državo pomembno odločitev. Biti morajo lahko dostopne in biti morajo osvetljene, enakopravno z različnih vrednostnih zornih kotov. Še posebej pomembno je seveda to takrat, ko pride do volitev in do referenduma. Takrat morajo imeti vse strani enake možnosti, da predstavijo svoja stališča. Vladna odločitev, da si nameni 97 tisoč evrov za svojo lastno kampanjo, med tem ko seveda predlagatelji te možnosti na ta način ne dobijo, ima sicer osnovo v zakonu, ki smo mu v SDS takrat, ko je bil sprejet, to je bila Vlada Boruta Pahorja nasprotovali in smo opozarjali, da predstavlja že sam po sebi očitno kršitev ne samo nekaterih ustavnih norm, ampak tudi mednarodnih predpisov in pravil, zlasti tistih, ki se dotikajo pač možnosti za enakopravno sodelovanje državljank in državljanov pri neposrednem, torej referendumskem odločanju. Takrat je bila žal ta zakonodaja sprejeta. Sedanja odločitev Vlade pa odpira kar nekaj vprašanj. Zakaj se pravzaprav Vlada tako boji tega odločanja, da si mora nameniti dodatna sredstva, ki predlagateljem referenduma na enak način niso dostopna? Zakaj si torej Vlada hoče zagotoviti možnost, da predstavlja stališča na račun državljank in državljanov, med tem, ko tisti, ki na koncu odločajo, torej prav ti državljanke in državljani, to plačujejo? Saj veste, če parafraziramo eno staro pravno modrost, ki je bila izrečena tudi večkrat v tem državnem zboru, ni vsaka velika svinjarija tudi kriminal, ampak gospe in gospodje, z dr. Cerarjem na čelu velika svinjarija pa je zagotovo.

Zdaj, podobna odločitev je bila pred časom v rokah irskega Ustavnega sodišča. Enotno je odločilo, da take pravice Vlada nima, da nobena institucija države ne more biti v privilegiranem položaju proti predlagateljem, kajti odločitev je, citiram: »Samo od ljudstva in za ljudstvo. Se pravi oblast je v rokah ljudstva.« To pa je, gospe in gospodje, točno tudi določilo slovenske Ustave, ki ga vi vsaj v njegovem temeljnem demokratičnem pomenu, s takim ravnanjem zagotovo kršite na vladni ravni.

Priporočila, ki jih dajemo Državnemu zboru so sestavljena seveda iz dvojega: Eno je seznanitev s samo problematiko, drugo pa predlog, konkretni predlog, da damo priporočilo Vladi Republike Slovenije, da nemudoma pripravi in določi besedilo Predloga zakona o spremembi in dopolnitvi Zakona o volilni in referendumski kampanji, da bo zagotovljena dosledna enakopravnost v referendumski kampanji, se pravi pri financiranju, da če pride do financiranja iz javnih sredstev, so ta enako dostopna vsem stranem.

Postavlja pa se tudi tisto temeljno preprosto vprašanje – Zakaj si Vlada jemlje pravico, da ravna v očitnem neskladju s 14., 15. in 44. členom Ustave Republike Slovenije, seveda v povezavi z ustavno pravico do neposrednega odločanja in pa do upravljanja pri upravljanju javnih zadev? Kajti tako ravnanje Vlade direktno nasprotuje kodeksu dobrih praks, nasprotuje 25. členu mednarodne Konvencije o državljanskih in političnih pravicah, pa če nadaljujem, 39. členu Ustave Republike Slovenije in ne nazadnje, gospe in gospodje, 10. členu evropske Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, saj pravico do svobode mišljenja postavlja na nek način na glavo, dela jo votlo, dela jo brezpredmetno, dela jo navidezno in to je temeljni problem s katerim se danes soočamo. Če v neki državi vsaki državljanki in vsakemu državljanu, ko gre za neposredno odločanje, ni zlahka dostopna, enakopravno dostopna vsa informacija, tako torej za kot tudi proti, potem je taka demokracija farsa in tako odločanje je, če sem zelo blag, milo rečeno problematično. Tisto, kar pa pri tem ostaja kot vsebinsko, pa vendarle za današnjo odločitev še kako relevantno vprašanje, pa je zakaj je pravzaprav vse to sploh potrebno. Konec koncev že sam zakon, ki naj bi šel na referendum, ki je predmet referenduma, je nepotreben. Takšne odločitve bi lahko z ustrezno uporabo pravnega aparata sprejela vladajoča koalicija drugače, brez da sprejme za to poseben zakon. Zaradi tega, gospe in gospodje, ker je vsebina tega zakona zelo čudna. In zato je treba dodeliti dodatna sredstva za propagando, da se ne bi opazilo o čem se v resnici odloča. Vsak državljan, vsaka državljanka bo iz svojega žepa dal, koliko, tisoč evrov, za to, da se bo gradilo nek tir, za tako pretirano ceno, da so nekatere evropske države zgradile recimo raziskovalne centre, sinhrotrone, ki so v celoti obdani s posebej super prevodnimi magneti in ustrezno hlajene, za podobno ali celo nižjo ceno. Tukaj pa se gradi en navaden železniški tir. Če bi se za tak denar gradilo vse železnice oziroma železniške povezave v Sloveniji, bodisi na novo, bodisi obnovilo, potem bi bil to najdražji projekt v zgodovini Evropske unije. Kar preračunajte. Situacija ko pride do takšnega neracionalnega trošenja denarja je seveda jasna, v Sloveniji se ne bo gradilo pospeševalnikov subatomskih delcev, gradilo pa se bo pospeševalnik političnega pranja denarja za vladajočo koalicijo in njene člane. In da se to ne bi opazilo, naj še to tisti davkoplačevalci, ki jim že itak vladajoča koalicija hoče vzeti iz žepa milijardo in pol evrov, plačajo še propagando za to, da jih bo država obveščala enostransko, kar pomeni, da bo demokracijo spremenila v farso. Takšno ravnanje je nesprejemljivo, je z demokratičnega vidika zavrženo, z vidika odgovornosti pa je najbrž vsem jasno koliko je ura. To je najstarejši trik, ki smo ga vedno poznali pri levičarjih, ko kaže na nekoga drugega s prstom in vpije »Primite tatu«, da ne bi davkoplačevalci opazili kako globoko so levičarji že segli v njihovo denarnico in kako velik šop denarja vlečejo iz nje. Zato, gospe in gospodje, mi temu nasprotujemo.

Zato predlagamo, da se sprejme priporočilo Vladi, da se nemudoma sprejme ustrezna zakonodaja, da se spremeni zakon. Vemo, da ga ni lahko spreminjati, ker zahteva ustrezno večino, ki jo seveda ima vladajoča koalicija, in samo ona, in da se torej zagotovi enakopravno možnost, da predstavijo svoja stališča vsem udeležencem na tem referendumu in na vse, ki mu bodo sledili. Da se torej spoštuje ustavno načelo, da smo pred zakonom vsi enaki in da imamo enake pravice, ko gre za neposredno odločanje o zadevah, ki ga mimogrede Ustava postavlja na prvo mesto in ko gre za neposredno sodelovanje pri opravljanju javnih zadev.