Spoštovani predsednik Državnega zbora, spoštovane poslanke in poslanci!

V obravnavo sem vam poslal predlog za razrešitev ministrice za kulturo, mag. Julijane Bizjak Mlakar. Svoj predlog utemeljujem z naslednjimi argumenti. Prvič. Kot predsednik Vlade ocenjujem, da ministrica ne izkazuje zadostne osebne odgovornosti za skupno delo Vlade. S tem ravna v neskladju s 114. členom Ustave, ki določa, da so ministri skupaj odgovorni za delo Vlade. Drugič. Ministrica ob tem ne uresničuje oziroma bistveno prepočasi uresničuje nujne naloge na področju svojega resorja, saj kljub zadostnemu času za nekatere temeljne zakonske spremembe in za sprejem drugih nujnih ukrepov le-teh še ni pripravila. Tretjič. Ministrica je doslej pogosto iskala razloge za neizvajanje svojih nalog z izpostavljanjem nerazpoložljivosti zadostnih proračunskih sredstev. Ti njeni pogosto tudi javni nastopi so bili oziroma so nekorektni. Nekorektni so zato, ker je te zaveze sprejela skupaj z Vlado. Proračun za kulturo je ta Vlada vse od začetka svojega mandata v skladu z zmožnostmi povečevala, kar ministrica v javnosti pogosto zamolči, neupravičeno pa napada Vlado in njene člane. Spoštovani! Kultura je v življenju slovenskega naroda vitalnega pomena, je temelj naše identitete in družbenega razvoja, je pomembno gibalo demokracije. Vse od osamosvojitve naprej slovensko kulturno politiko tako kot druge moderne evropske kulturne politike vodijo temeljna načela kot so svoboda izražanja in ustvarjanja, kulturni prularizem ter razvit sistem varovanja lastne narodne identitete in kulturne dediščine. Na teh temeljnih moramo graditi nadaljnji razvoj slovenske kulture, ki se mora ustrezna soočati z aktualnimi izzivi in tudi v skupnem evropskem prostoru poiskati nove možnosti realizacije. Pomena kulture in njena vloga v družbi se Vlada v polni meri zaveda, kot se zaveda tudi aktualnih izzivov na področju kulture. Ravno zato smo si na področju kulture tudi zadali ambiciozne cilje, ki pa se žal uresničujejo prepočasi. Na področju kulture je potrebno izhajati iz nacionalnega programa za kulturo, to je temeljnega strateškega dokumenta, ki ga je sprejel Državni zbor leta 2013. Gre za program, ki presega politične delitve in miselnosti različnih kulturnih interesnih skupin, saj predstavlja skupno vizijo razvoja kulture. Odgovarja na vprašanja kaj kot narod pod tem pojmom razumemo in kako vidimo razvoj kulture v prihodnje, vendar pa smo ob zadnjem poročilu s strani ministrstva slišali ogromno očitkov, da program kot tak ni izvedljiv in da predstavlja le nekakšen nabor želja vseh interesov v kulturi. Ministrica ga v vsem dosedanjem času ni niti začela resno izvajati, niti ni predlagala ustreznih dopolnitev, kar bi bilo smiselno, če meni, da ta dokument ni ustrezen. Veljavni nacionalni program za kulturo je zavezujoč dokument. Temelji na izrazitem medresorskem sodelovanju in vpenja v kulturo v izvajanje več vladnih politik. Tako navaja tudi razvojna področja na katerih je kultura razvojni dejavnik in so skladna s cilji operativnega programa 2014-2020. Žal tem usmeritvam ministrica ni sledila. Operativni program je potrdila naša Vlada, ministrica pa ni uspela kulture ustrezno uvrstiti med razvojne prioritete te Vlade. Da je takšno delovanje ministrice nesprejemljivo so opozorili tudi člani prejšnjega Nacionalnega sveta za kulturo, pri čemer je nato posledično v znak protesta večina članov sveta celo odstopilo. V njihovem mnenju je zapisano, da je vodenje Ministrstva za kulturo izrazito politično in nestrokovno ter da je ministrica počasna pri zakonodajnih spremembah. Ministrstvu tudi očitajo, da zavrača uresničevanje Nacionalnega programa za kulturo, da izvaja nepremišljeno in avtoritarno kadrovsko politiko ter da ministrica ne razume resnosti razmer v kulturi. Naj na tem mestu opozorim, da je Nacionalni svet za kulturo organ, ki ga izvoli Državni zbor in je ključen za nadzor nad izvajanje nacionalne kulturne politike. Njegova naloga je usmerjanje nacionalne strategije za kulturo. Tesno sodelovanje in stalna komunikacija med ministrstvom in Nacionalnim svetom za kulturo je zato predpogoj za uspešno izvajanje kulturne politike. Žal, do sedaj takšnega sodelovanja in komunikacije ni bilo dovolj. Pričakoval sem, da bo ministrica z intenziviranjem svojega dela to stanje ustrezno in hitro uredila.

Obstoječi kulturni model je pred velikimi izzivi, zato ga je treba ustrezno prenoviti. S tem namenom sta bila v preteklosti pripravljena dva koncepta kulturne politike, pri čemer ministrica ni podprla nobenega. Ustanovila je novo strokovno komisijo, ki naj bi ponovno proučila možnosti sprememb, predrugačenja kulturnega modela, a doslej še brez ustreznih rezultatov. S takšnim pristopom se zdaj že neupravičeno dolgo odlaga nujne zakonske spremembe in druge potrebne ukrepe, kar ima lahko za kulturo konkretne negativne posledice. Novela Zakona o javnem interesu za kulturo, ki jo je ministrica vložila v zakonsko proceduro, se problemov loteva zgolj parcialno in ne sledi reševanju sistemske problematike, ki se je že zdavnaj izkazala za akutno. Naj kot ilustracijo navedem pristop Ministrstva za kulturo k medresorskemu usklajevanju te novele, kjer se je ministrstvo namenoma skušalo izogniti opisu finančnih posledic. To ni edini primer slabega usklajevanja z drugimi resorji in Vlado, ker ministrica ne zna ustrezno sodelovati v postopkih usklajevanja. Namesto da bi v duhu 114. člena ustave ob zastopanju interesov svojega resorja iskala skupne rešitve, ministrica pogosto trmasto uveljavlja svojo voljo, se izogiba vladnim postopkom ter ne prisluhne tehtnim argumentom in skupnim odločitvam Vlade.

Naslednje pomembno področje, ki ni bilo deležno ustrezne obravnave s strani resorja pod vodstvom ministrice Bizjak Mlakarjeve, je prenova medijske zakonodaje. Ta namreč zahteva sistemski in celosten pogled na urejanje slovenske medijske krajine v hitro spreminjajočem se globalnem okolju. Tudi na tem področju je delo ministrstva prepočasno in celo kaže na odsotnost razumevanja akutnosti problemov. Ministrstvo za kulturo je maja 2015 pripravilo amandmaje k Zakonu o medijih na zgolj nekaterih področjih. Z njimi se je ukvarjalo vse od maja 2015 do februarja 2016, namesto da bi v vmesnem času pripravilo in predlagalo celovite odgovore na ključna vprašanja za razvoj slovenskih medijev. Na to so ministrico opozarjali tudi številni strokovnjaki, združenja in izdajatelji programov. Vendar ministrica v 19 mesecih svojega mandata ni pripravila niti osnutka Zakona o medijih niti Zakona o RTV Slovenija ali eventualno Zakona o avdiovizualnih medijskih storitvah.

Vlada ima ambiciozne načrte na področju kulturne dediščine. Te so zapisane tudi v koalicijskem sporazumu. Kljub pričakovanju koalicije je bilo na tem področju narejeno bistveno premalo in se očitno tudi tu zamuja. Ministrica je v začetku mandata napovedovala, da bo kulturna dediščina njena prioriteta in da bo zanjo dobro poskrbljeno. Tako je pripravila osnutek Zakona o zagotavljanju sredstev za nekatere nujne programe v kulturi, ki pa je slabo utemeljen in brez jasnih prioritet. Njen predlog zakona vsebuje le pavšalne utemeljitve za investicije v višini skoraj 185 milijonov evrov in to zgolj na osmih straneh. Predlagana vsota investicij je očitno nerealna in je niti ob večji gospodarski rasti v integralnih sredstvih proračuna ni mogoče zagotoviti.

Zadnji primer delovanja oziroma bolj nedelovanja ministrice za kulturo je, kot sem že večkrat povedal, predstavljal kapljo čez rob. Gre za neizpolnitev sklepov Vlade o prenosu upravljanja rudnika ter vseh s tem povezanih nalog na Center za upravljanje z dediščino živega srebra Idrija iz leta 2014. Ti sklepi so končno zagotovili pravno podlago za ohranjanje dediščine rudnika živega srebra v Idriji, ki je vpisana na Unescov seznam svetovne dediščine. Zaradi nasprotovanje ministrice pa izvedba ni bila možna, saj center kot upravljavec dediščine ni mogel opravljati svojih nalog, če tudi so bila sredstva na voljo je bilo financiranje bistveno okrnjeno, kar se odraža v nevarnem slabšanju razmer v Idriji. Ministrica trdi, da ji Vlada nalaga rudarska dela, kar je seveda neresnica in nesmisel, saj rudnik že dolgo ne obratuje. Ministrstvo za kulturo nikoli ni dobilo, poudarjam nikoli ni dobilo naloge rudarjenja. Z vladnim sklepom so jasno razmejene pristojnosti med Ministrstvom za kulturo in Ministrstvom za gospodarski razvoj in tehnologijo. Gospodarsko ministrstvo tako financira nujno potrebno vzdrževanje in tehnični nadzor jame, Ministrstvo za kulturo pa skrbi za mednarodno prepoznavno kulturno dediščino Idrijskega rudnika. Trditve o domnevno vsiljenem preseganju obveznosti Ministrstva za kulturo in poseganju na gospodarsko področje brez primernik finančnih in kadrovskih zmožnosti, so tako zelo zavajajoče. Ministrstvo se prav tako ni ustrezno odzvalo na neresnične navedbe, da bodo naloge v zvezi z Idrijskim rudnikom ministrstvo stale kar 12 milijonov evrov. Ta izračun seveda ne drži. Delitev stroškov je ves čas jasna. Gospodarsko ministrstvo prispeva 450.000 evrov, kulturno ministrstvo pa 40.000 evrov.

Spoštovani, naloga Ministrstva za kulturo in ministrice kot predstojnice je vodenje in polno uveljavljenje kulturne politike Vlade. V rokah ministrice je osrednja koordinacija različnih kulturnih konceptov in pogledov, ki jih mora vtkati v vizijo razvoja kulturne politike. To se mora odražati v angažiranem učinkovitem delovanju za kulturo in z njo v uspešno povezovanju s ključnimi deležniki na področju kulture ter v sodelovanju z drugimi ministrstvi, organizacijami, strokovno javnostjo in mediji. Ministrica je bila pri tem neuspešna, sposobnost vodenja dialoga z različnimi deležniki, tudi s tistimi, s katerimi se minister ne strinja je pri vodenju ministrstva nujna. Vlade ni mogoče voditi uspešno, če član Vlade ni pripravljen iskati rešitev in je nenaklonjen dialogu. Iskanje kompromisa je temeljni demokratični način uspešnega vodenja politik. Soglasno odločitev Vlade praviloma pomeni prevlado, kompromis na politične odločitve koalicije o določenem medresorsko usklajenem predlogu in ne poraz posameznega ministra, kot je to pogosto razumela ministrica za kulturo.

Naj ob tem povem še, da je javno obračunavanje in razčiščevanje morebitnih medresorskih neusklajenosti v medijih nekorektno s strani kateregakoli ministra ali ministrice, posebej kadar ta podeli, pokriva področje kulture, katerega temeljno poslanstvo je spodbujanje in vzdrževanje tistih družbenih odnosov, ki povezujejo in ne delijo ter se pri tem poslužujejo transparentne ter dialoško naravnane javne razprave. S takšnim nekorektnim načinom javnega nastopanja ministrica izkazuje popolno odsotnost zavedanja, da se neskladja in nesoglasja na poti iskanja skupnih vladnih rešitev, rešujejo znotraj Vlade in koalicije, nikakor pa ne z javnim obračunavanjem, neutemeljenim obtoževanjem in napadanjem ali celo z neizvrševanjem, seveda pravno utemeljenih sklepov Vlade.

Spoštovane poslanke in poslanci, spoštovani visoki zbor. Na podlagi povedanega menim in predlagam, da Državni zbor podpre moj predlog in magister Julijano Bizjak Mlakar razreši s funkcije ministrice za kulturo. Hvala lepa.