1. TRAK (MK)

Spoštovane kolegice poslanke in kolegi poslanci, gospe in gospodje!

Začenjam 10. sejo Državnega zbora, ki je bila sklicana na podlagi prvega odstavka 57. člena Poslovnika Državnega zbora.

Obveščen sem, da se današnje seje ne morejo udeležiti naslednje poslanke in poslanci: mag. Tanja Cink, gospa Anja Bah Žibert, gospod Janez Janša, gospod Kamal Izidor Shaker in gospod Roberto Battelli.

Na sejo sem vabil predsednika Vlade, ministrice in ministre ter generalnega sekretarja Vlade k 1. točki dnevnega reda, predstavnika Kmetijsko-gozdarske zbornice kot predstavnika 5 tisoč volivk in volivcev k 2. točki dnevnega reda, predstavnika Urada predsednika Republike Slovenije ter predstavnika Sodnega sveta k 30. točki dnevnega reda ter predstavnike Vlade k vsem točkam dnevnega reda.

Vse prisotne lepo pozdravljam!

Preden preidemo na določitev dnevnega reda seje dovolite, da na kratko nagovorim Državni zbor.

Spoštovane državljanke in državljani, cenjene kolegice poslanke in kolegi poslanci. Tekom bogate in raznovrstne zgodovine naše civilizacije je simbolika cvetov vztrajno spremljala človeka na domala slehernem koraku njegovega vsakdana in tako ostaja še danes. Takšni in drugačni cvetovi zaznamujejo najbolj radostne kot tudi najbolj tragične dogodke našega življenja, od rojstva, velikih in manjših življenjskih prelomnic, pa vse do slovesa naših najdražjih in nas samih. V Državni zbor je danes prispel poseben cvet, potujoči cvet Srebrenice. Ta s svojo navzočnostjo med nas prinaša bridko, a upanja vzbujajoče sporočilo. Na eni strani nas spominja in opominja na več kot 8 tisoč nedolžnih življenj, predvsem muslimanskih dečkov in mož, ki so bila pred 20-imi leti nasilno končana v brutalnem in skrbno načrtovanem genocidu, ki danes predstavlja najhujšo morijo na evropskih tleh, po koncu druge svetovne vojne. Opominja nas tudi, da smo se po grozotah holokavsta ter Lemkinovih sicer uspešnih prizadevanjih za nastanek danes univerzalno sprejete konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida naučili premalo. Spomin na žrtve iz Srebrnice tako v nas vedno znova odkriva tiste najbolj mračne in sprevržene kotičke človeške zavesti v katerih se izgubi občutek za pripadnost enemu enotnemu in nedeljivemu človeštvu. Genocid namreč ne predstavlja neposrednega napada le na njegove žrtve, temveč na vsakega izmed nas. Zanemariti in ubiti človečnost nekom pomeni zanikati obstoj temeljev naše civilizacije. Sleherni v nebo vzpenjajoči se nagrobni kamen v Potočarjih zato predstavlja ne le spomin na tragično preminule, temveč tudi porast človeštva v odnosu do zavezanosti k temeljem naše skupne širše moralne skupnosti. A iz zelenice sredice sveta, a iz zelene sredice sveta Srebrnice veje tudi sporočilo upanja. Upanja v svetlejšo prihodnost, ki temelji na priznanju in obsodbi zakrivljenih hudodelstev na dostojnem odnosu do žrtev in ohranjanju spomina na njih, na odpovedi kolektivizacije krivde, privedbi odgovornih pred roko pravice ter nenazadnje tudi na simboličnem a iskrenem odpuščanju. Tako preživeli in sorodniki žrtev kot tudi krvniki slednih so velik del te trnove poti že prehodili, del nje pa se še vedno vzpenja pred njim. Sami si verjetno ne moremo niti predstavljati gorja in bridkosti, ki preživele in sorodnike žrtev pestita že dve desetletji. Prav zaradi tega je ključnega pomena, da usmislimo narativ pravičnosti do žrtev, da spravimo občutke bolečine in neizogibnega spomina, da se prisilimo razumeti kako je, če te pozabijo, zamolčijo in zlomijo človeka v tebi. Zgolj takrat bomo lahko iskreno izrazili solidarnost s tistimi, ki v teh dneh ponovno žalujejo za preminulimi v srebrniškem genocidu. Solidarnost je upanje.

Spoštovani! Srebrnica ostaja velik črn madež naših generacij in madež, ki nas nazorno opozarja na prelomljene obljube ob koncu druge svetovne vojne ter na najhujše napake in pomanjkljivosti politične ohromele, a vendarle ne nemočne mednarodne skupnosti. Evropski parlament tako danes sprejema že tretjo resolucijo ob obeležitvi tragičnih dogodkov v Srebrnici. Temu izrazu sočutja in solidarnosti se v imenu Državnega zbora Slovenije pridružujem tudi sam.

Dovolite mi, da zaključim s pomenljivimi mislimi nemškega pesnika Bertolta Brechta, ko je bilo prvič sporočeno, da so naše prijatelje razmesarili, se je zgodil krik groze. Potem so jih razmesarili sto. A ko jih je bilo razmesarjenih tisoč in moriji ni bilo videti konca, se je razprostrla prevleka tišine. Ko prične zlo padati kot dež, nihče ne zakriči dovolj. Ko se zločini prično kopičiti, postanejo nevidni. Ko trpljenje postane neznosno, se krikov več ne sliši.

Danes skrbimo na to, da krikov srebrniške groze nikoli ne pozabimo, ter da jih tišina nikoli ne prikrije. Zato vas vljudno vabim, da danes v preddverju velike dvorane v spominsko knjigo o potujočem cvetu Srebrnice zapišete svoje misli.

Spoštovani! Poklonimo se spominu na žrtve Srebrnice z minuto molka.

/ minuta molka/ Prehajamo na določitev dnevnega reda 10. seje Državnega zbora. Predlog dnevnega reda ste prejeli v četrtek, 2. julija 2015, s sklicem seje. O predlogu dnevnega reda bomo odločali v skladu z drugim odstavkom 64. člena Poslovnika Državnega zbora. Predlogov za širitev dnevnega reda seje nisem prejel. Prehajamo na obravnavo in odločanje o predlogu za umik točke z dnevnega reda seje. Poslanska skupina Združena levica Državnemu zboru predlaga, da se z dnevnega reda 10. seje Državnega zbora umakne 29. točka, to je Predlog odloka o strategiji upravljanja kapitalskih naložb države, EPA 520/7. Predlog za umike ste prejeli in je objavljen na E-klopi. Želi besedo predstavnik predlagatelja umika? Besedo ima Luka Mesec.