Spoštovani, vsem zbranim prav lep pozdrav, tako v imenu Slovenske demokratske stranke kot tudi Komisije za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb, ki jo vodim v temu parlamentu. Zakaj nismo smeli dobiti toliko časa je danes najbrž vsem jasno in očitno.

Dejstvo je, da je dogodek zaradi katerega je ta seja sklicana izjemno resen. Gre za tisto temeljno vprašanje s katerim se sooči vsaka demokracija, kdo nadzira nadzornike. Po drugi strani pa je vendarle treba reči, da ima tudi en odtenek humorja, kajti priznali boste , da je nekoliko smešno, da je tista vlada, ki je v svoje izhodišče postavila visoko spoštovanje etike, morale in prava v prvem letu svojega obstoja zgrmela na točno teh treh točkah, na spoštovanju etike, morale in prava s katerim ima več težav kot vse dosedanje vlade pravzaprav skupaj.

Razume se, da morajo veljati enaka merila za vse ampak vprašajte se tudi v temu trenutku, ker je to treba razumet za ravnanje vsaj ene osebe v tej dvorani ali so bila zmeraj spoštovana enaka merila? Poglejte, danes je ta seja sklicana zaradi ugotovitev in uspešno opravljenega dela komisije za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb ampak nekatere druge državne institucije so tudi že za kakšnega ministra te vlade ugotovila, da je kdaj kršil, v preteklosti, zakone in celo ogrožal človekove pravice oziroma Ustavo, Ustavni red. Recimo za gospoda Klemenčiča je to ugotovilo Računsko sodišče pa potem je bila še ena sodba na enem sodišču ampak premier ni takrat predlaga njegove zamenjave. Predlagal pa je zamenjavo ministra Vebra. Kar je seveda prav, da se razumemo, ampak veste, ta dvojna merila potem odpirajo mnogo vprašanj, ker potem postane pretirana tudi nerazumna reakcija ministra Vebra do neke mere razumljiva ampak to samo stvar pojasnjuje, v ničemer pa ministra Vebra ne opravičuje, kajti kršitev zakona in prekoračitev pooblastila sta bila tukaj nedvoumne in očitne. V temu so z nespretnim ravnanjem, neprofesionalnim ravnanjem še prilili ogenj na olje sami na ministrstvu. Vsi veste, da se je na koncu pojavilo neko gradivo brez oznak, o čemer je govoril že prej predsednik Vlade in to tik pred sejo Odbora za obrambo, ob tem, ko se je prej tudi v pisni obliki zanikalo obstoj česar koli pisnega v zvezi s privatizacijo Telekoma.

Zdaj, če se je to komisiji ob izvajanju nadzora zamolčalo, kajti tam je bilo tam izrecno vprašano niti se ni to pojasnilo ampak celo izrecno zanikalo v pisnem gradivu, za katerega je imelo ministrstvo 9 dni časa do seje naše komisije, od tistega nenapovedanega nadzora, potem veste gre za zavajanje in za zlorabo položaja, za zlorabo funkcije, kar je lahko kaznivo dejanje. O tem pač odločajo drugi organi, ampak lahko je. Če pa se je to gradivo pojavilo naknadno, ker je brez vseh oznak, potem je pa seveda lahko tudi domneva o ponarejanju dokumentov upravičena. Pa ponarejanje dokumentov je spet kaznivo dejanje. To je pa že precej nerodna zadeva. In kot rečeno, ta predlog, da se zamenja ministra Vebra je zato edini pravilen. Zdaj v kakšnem drugem primeru bi bilo treba biti tudi tako dosleden.

Zdaj, mnenje tistih dveh pravnikov, ki sta poskušala zagovarjati to ravnanje, je seveda, veste prej lep dokaz stanja o slovenskem pravu, da kadar je v igri dovolj denarja, pravno dobiš lahko kakršnokoli mnenje oziroma dobiš kot pravno mnenje karkoli, s pač neko argumentacijo in to je prej kot pa dokaz kakšne nedolžnosti. Namreč, ko gre za argumentacijo po tem, da so bila brez dvoma prekoračena pooblastila, da je bilo brez dvoma tudi v pisni, to se pravi nedvoumno preverljivi obliki navajeno nekaj kar očitno ne drži, potem lahko samo rečem, da se z argumentacijo predsednika Vlade v celoti strinjam. Tukaj najbrž ni nobenega dvoma, da je prišlo do hude prekoračitve pooblastil in da seveda to potegne za sabo osebno in objektivno odgovornost, ki jo je treba uveljaviti na dva načina. Se pravi, najprej z ugotavljanjem politične odgovornosti, kasneje morebiti tudi še z ugotavljanjem druge odgovornosti, o čemer sem že nekaj besed rekel.

Reakcija, ki je bila s strani ministra na to pa je, oprostite, nepojmljiva. V demokraciji je naravnost nedopustno, da tisti, ki je nadziran, potem poskuša z grožnjami zastrašiti tistega, ki je edini sploh posebej za to, da ga nadzira. Obveščevalne varnostne službe imajo posebne metode in sredstva, imajo posebna pooblastila, vendar v demokratični državi imajo tudi zelo jasna in nedvoumne meje, preko katerih v nobenem primeru ne smejo iti. Ena od meja, ki je ne samo nedvoumno zapisana v pravnih aktih države Slovenije ampak se je tudi izoblikovala v dolgoletni pravni praksi, ki je bila prav na tem področju zelo ostra in dosledna tudi zaradi osebnosti nekaterih obrambnih ministrov, ki so bili v preteklosti na tem položaju in / nerazumljivo/ je pokazala in priča o nečem.

V nobenem primeru nima Obveščevalno-varnostna služba Ministrstva za obrambo pravico posegati v civilno sfero na območje države Slovenije. Točno to pa se je v tem primeru zgodilo. Minister je naročil oceno lastninjenja telekoma in posledic iz tega so sicer pozitivnih in negativnih in šele v nadaljevanju tega istega sklepa je naročil in potem, če je pač kaj vpliva na varnost in tako dalje, da ne bom zdaj celotnega sklepa citiral. Če bi bilo kakršnokoli ogrožanje s strani tujih obveščevalnih služb, bi moral o tem seznaniti predsednika Vlade in potem šele bi imeli pravico ukrepati ampak ne na ozemlju države Slovenije.

Na ozemlju države Slovenije ima taka pooblastila samo Sova in pa seveda pač kriminalistična oziroma policija v tistih primerih, ki jih ureja zakon. Ampak Sova v tem primeru ni bila nič udeležena. Vse kar je bilo, je bilo opravljeno na Ministrstvu za obrambo. Tako ravnanje je seveda očitno politično motivirano. Tudi ne more biti drugače. Medijski spin, ki ga zdaj že ves čas izvaja minister, je prozoren. Namesto, da bi se pogovarjali o tem ali je bil dosledno spoštovan zakon, ali so bile dosledno spoštovane človekove pravice in vse omejitve, ki so jasne in nedvoumne in tudi sankcionirane v slovenskem pravnem redu, se pogovarjamo o tem ali je neko lastninjenje upravičeno ali neupravičeno. In on se kaže kot borec proti temu. Veste, to je pa sprenevedanje. Vsakdo, ki je šel v vlado dr. Cerarja je moral vedeti, če je seveda vsaj vedel kam vstopa, ampak je moral vedeti, da so postopki privatizacije za določena podjetja, med njimi tudi Telekom, ki so bili začeti pod prejšnjo vlado, se pravi gospe Alenke Bratušek, tako daleč, da če ne želi Slovenija imeti velike materialne škode in seveda izgubi tudi ves ugled v mednarodni javnosti je treba nadaljevati in izpeljati do konca. In če danes minister za obrambo nastopa kot veliki borec proti tem, potem bi ga bilo treba najprej vprašati zakaj je potem vstopil v vlado dr. Cerarja. In vse tiste, ki morda v koaliciji mislijo enako, tudi. Je pa to še en primer nečesa, ki zelo jasno pove, da je s slovenskim političnim sistemom nekaj narobe. Vedno znova se srečamo s problemom, ko postane vlada, katerakoli vlada, sedaj govorim na splošno, ujetnica izsiljevanja ene od manjših strank. In zaradi tega nobene stvari ne izpelje do konca in zaradi tega ima Slovenija veliko materialno škodo. To velja za vsa leta nazaj. Pravi trenutki za privatizacijo so bili že zdavnaj zamujeni, pa se je takrat govorilo o nacionalnem interesu in podobne stvari, tako kot se govori danes. A to, da smo zapufali ne samo naše otroke, ampak še njihove pravnuke, in to tako, da je danes vsaka družina obremenjena nekje okoli 60.000 evri, če gre za štiričlansko družino, dolga, kar je za celo hišo, ki jo bo mogla ta družina odplačati, pa v njen ne bo nikoli, a to pa ni v nacionalnem interesu, da tega nikoli ne bi bilo. Veste, nacionalni interes ni nekaj, kar je enoplastna stvar, če se že o tem govori, ampak ga je treba pogledati kot celoto. In zaradi tega gre tu za čisto sprenevedanje, za poceni nabiranje političnih točk, na način, ki je popolnoma demokratično nedopusten, z grožnjami, s tožbami članom Komisije za nadzor varnostnih-obveščevalnih služb in sedaj že z napovedmi tožb proti predsedniku vlade. Tukaj bi se bilo treba vprašati celotni koalicije, gospe in gospodje, kako vi kadrujete. Dajte malo pogledati kaj imate v vladi, da lahko do nečesa takšnega pride. Tisto, da so lahko v igri bila tudi dvojna merila in da je zato bes tega človeka do neke mere razumljiv, govorjeno, ampak tako ravnanje pa je nekaj, kar se ne bi nikoli v eni normalni državi smelo sploh pojaviti. Ne misliti, da tega tujina ne vidi. In zato smo vsi skupaj manj verodostojni in spet nek eksot od katerega potem vsi, ki želijo normalno poslovati bežijo čim dlje. To pa je problem in to zelo velik za Slovenijo. Trdim, da dokler bo v Sloveniji proporcionalni volilni sistem bomo vedno znova priče podobnim dogodkom, ko se postavi vlada, kot talec enega interesa, enega partikularnega interesa in ko se kot določene osebne ali strankarske politične interese prodaja kot nacionalni interes in s tem blokira lahko vse in vsakogar. In celo državo, če želite. Državljanke in državljani pa kot davkoplačevalci to plačujemo. To je razvojno vprašanje. To ni vprašanje samo politike in morale, kot se morda komu danes tukaj zdi. Zato je ta razprava zelo pomembna in tudi njen razplet bo zelo pomemben. V prvi vrsti, seveda, v SDS pričakujemo, da minister ne bo ostal na svojem mestu, kajti tisti, ki je očitno kršil zakon in prekoračil pooblastila ne more ostati član nobene vlade. Drugo pa je, da bi bila vsa ta vprašanja, o katerih sem govoril, potrebno zelo resno preučiti in se ji tudi zelo resno zavedati.

Danes, ko bo znano, kako bo z razpletom te zgodbe, bo šele odprta možnost, da se vas v celoti preveri, tudi vse postopke in ravnanja za nazaj. In lahko vam zagotavljam, da bomo seveda tisti, ki smo pri tem neposredno udeleženi to tudi storili. In da nas v nobenem primeru nihče ne bo zastrašil, ampak da bomo svoje delo odgovorno in po najboljših močeh opravljali, ker je to v javnem interesu. Zato naj opozorim še na eno dejstvo, vprašanje tega, kako in na kakšen način se je seznanilo javnost seveda ne more biti tukaj predmet kakršnih koli pregonov ali pa česa drugega, kajti Komisija za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb je sprejela sklep s katerim je zadolžila predsednika in pa podpredsednika, da morata o ugotovitvah seznaniti javnost na primeren način, ker je to v javnem interesu. Saj zato za božjo voljo pa tukaj smo. Zato, da se nadzoruje tiste, ki imajo dejansko moč, ki imajo oblast. To je tudi nekaj, kar morda v Sloveniji zaradi zgodovine in političnega izročila ni bilo dovolj dobro vedno razumljeno in ljudje dostikrat pridejo demonstrirati pred Državni zbor, morali bi pa iti pred Vlado, kajti izvršilna oblast je dejansko tista, ki ima vzvode moči in oblasti. Zakonodajna oblast pa je tukaj, da sprejema predpise, zakone in da seveda kontrolira izvršilno vejo oblasti. In kadar je ta kontrola uspešna in se pokaže, da se je nekaj storilo narobe, kot se je očitno v danem primeru se pač pričakuje tudi ustrezno ukrepanje, ki mora biti v prvi vrsti tako, da se sankcionira, kar je bilo narobe potem pa je dobro, da je tudi sistemsko, da se enkrat pogleda katere rešitve bi bile za Slovenijo boljše in da se s tem omogoči boljši in hitrejši demokratični razvoj Slovenije. Šele, ko pridemo do te točke smo svojo nalogo izvršili v celoti.