Hvala. Spoštovani vsi, ki spremljate to sejo!

Živimo v pozno moderni družbi za katero je značilna tranzicija in sicer tranzicija iz enega gospodarskega sistema v drug gospodarski sistem. Tranzicija na političnem nivoju iz enopartijskega sistema v demokratično družbo in pa tranzicija na področju migracijskih tokov. To vse se odraža v družbi in sicer v tem, da smo priča novim premikom sodobne varnosti in novim ogrožanjem. To se kaže v vladanju po svetu na strahu ustvarjanju strahu in uvajanju ukrepov, ki bi preprečili ta strah. To se potem odraža v vladah, da prehajamo v penalno družbo, kjer vse rešujemo z zakoni, teh zakonov pa, kot sami ugotavljamo, je preveč in jih ne znamo izvajati in so med seboj neusklajeni. In še četrti element je to, da smo v dobi digitalizacije, informatizacije, ker vse kar se dogaja, je takoj dostopno na spletu in tudi zlorabe so takoj dostopne. Vse to kaže na problem, ki ga danes obravnavamo in prav to kar je tema današnje razprave se kaže v vseh teh sodobnih procesih. Vidikov tega problema je polno. Če pogledamo najprej pravni vidik. Pravniki seveda ne bodo enotni. Imamo cel kup pravnih mnenj, lahko naročimo druga pravna mnenja, rešitev pa bomo zopet iskali na sodišču, kjer bodo sodniki morali najti to rešitev. Če pogledamo drugače, zakoni se berejo po alinejah ne pa v duhu in smislu zakona, kjer bi našli tudi rešitve. Same dokumente, če jih pregledamo, ki so tema današnje razprave, vidimo da so nekonsistentni, neverodostojni in tukaj gre za te materialne dokaze na podlagi katerih bi izdelali naše sodbe v tem primeru. Nismo se pa dotaknili še personalnih dokazov. Tam imamo pa še več problemov o resničnosti in dokazovanju. Sam pogrešam to, da bi služba, ki je za to pristojna, pa tudi komisija parlamenta, kako in na kakšen način te personalne dokaze sploh obravnavala in pa kaj bi šele potem ugotovili, če vidimo, da je večina zahtev izšla ustna.

Če grem naprej na pogled ekonomistov bi lahko pogledali, da končen produkt vsega je izguba cene podjetja, ki ga prodajamo. Ekonomiste seveda zanima samo cena v končni fazi. Način dela Varnostno-obveščevalnih služb naj ne bi bil to ampak naj bi skrbeli za obrambno varnost. Delo, ki je vezano na gospodarstvo je delo druge službe, predvsem SOVA. V sodobni družbi pa lahko vemo tudi to, da večje obveščevalne službe imajo danes multinacionalke in posegi v človekove pravice, mene ne skrbijo posegi s strani policije, SOVE in drugih služb, kajti to je zakonsko regulirano. Ključni posegi so tisti, ki jih sploh zakonsko ne moremo regulirati, sami pa smo lahko videli že večkrat, da multinacionalke obvladujejo ta posel. Če pogledamo pogled politologov bomo lahko rekli, da politologe zanima delitev oblasti in tukaj je ključna komisija parlamenta, ki nadzoruje delo teh obveščevalnih služb. Kakšen pa je odgovor? Odgovor je takšen, da pridemo zopet na tisti prvi element, na strah. Skuša se diskreditirati in onemogočiti delo parlamentarne komisije z grožnjami s strahom. Če gremo naprej lahko ugotovimo, da je obveščevalna obrt druga najstarejša obrt na svetu in jaz še vedno zavzemam ni se strinjam s tisto trditvijo, da ga danes ni podatka, ki ga ne morem dobiti na takšen ali drugačen način.

Če pogledamo kaj bodo rekli obramboslovci. Obramboslovce predvsem zanima obrambna varnost države. Oni se ukvarjajo s tem segmentom in dani primer vse bolj kaže na to, da so se službe ukvarjale z drugim segmentom, ki ni vezan direktno na obrambno varnost države. Pri tem večkrat zanemarjamo dejstvo, da se danes pogovarjamo o tem kakšna pooblastila je imela služba in ali so se ta pooblastila prekoračila, ne zanima pa nas v tem trenutku privatizacija. To je predmet drugih razprav.

Če podam še pogled varstvoslovcev. Oni se ukvarjajo s tehniko, taktiko dela služb, ki so pristojne ali te službe zasedajo kompetentni ljudje, ali te službe izvajajo pooblastila tako kot jim je naloženo ali prekoračijo zakonodajo in tudi tukaj bomo našli cel kup nepravilnosti. Gre za to, da, sem že vem že večkrat opozarjal, na strokovnost kadrov v teh službah. In iz analize dokumentov izhaja, da je bila ta strokovnost večkrat zanemarjena. Opozoril bi še na problem tako imenovanih whistleblowerjev ali tistih, ki piskajo na piščalko in opozarjajo na napake. Tisti so večkrat predmet analiz in raziskav teh služb in preiskav, vedno se išče tistega, ki je podatek dal ven, ne pa tistega, ki je storil napako. Moramo ločiti seveda med tistim, ki opozarja na napako in pa med tistim, ki izda neko tajnost. In tisti, ki opozorijo na napako, tiste je potrebno zaščitit.

Če povzamem vse skupaj bi našel vse elemente, ki kažejo na strah, spodbujanje strahu in s tem povečevanje pooblastil službe in pa grožnjo tistim, ki skušajo takšne napake odkriti, predvsem komisija našega parlamenta. Seveda tudi strah pred tujci. Če smo del Evropske unije, ne vem zakaj nas je strah pred tujci. Drugi element bi lahko izpostavil zaupanje. Zaupanje v delo institucije je ključno. Mi moramo zaupati institucijam, policija, SOVA, vojaško-obveščevalna služba in to zaupanje je bilo porušeno. Prav tako sama strokovnost institucij kot bežna analiza dokumentov pokaže, so ti dokumenti zelo nestrokovno sestavljeni in tudi služba je odreagirala nestrokovno, kajti tisti, ki vodi službo mora prvi opozoriti ministra ali pa svojega nadarjenega, da se nekaj pač po zakonu ne more storiti in, da je to prekoračitev zakona. In pa ključna zadeva, taktnost dela določenega ministra. Minister mora delovati taktno v dobro države in v dobro dela njegove institucije, njegovih ljudi, kajti institucija se pozna po njenih članih.

Glede na vse povedano bi lahko zaključil, da se ustvarja videz nepristranskosti in pa videz nedostojnosti in videz zlorabe institucije v lastnem ali po interesu neke skupine in glede na omenjeno Poslanska skupina SMC predlaga ministru, da odstopi, če pa ne odstopi pa poslanska skupina podpira predlog premierja, da ministra razreši.

Hvala.