Hvala lepa za besedo. Spoštovani predstavniki Vlade, gospod predsednik, kolegi poslanci!

Zdaj mogoče stavek za uvod. To je, mislim, da edina seja Državnega zbora, na kateri je opozicijska stranka, če odštejem ratifikacije, vložila več zakonov kot Vlada in tudi več ostalih zadev kot Vlada. Kaj takega se v Državnem zboru še ni zgodilo. Vlada se je očitno reševanja teh zagat lotila na način, ki je neobičajen, se pravi, s predlaganjem zakonov po posebnih postopkih, to je po skrajšanem postopku ali pa po nujnem postopku. In kar je problem, je, da se pri teh predlaganih zakonih Vlade kršijo določila, tako Poslovnika Državnega zbora, Poslovnika Vlade in še kakšne druge stvari, ki so povezane s tem.

Najprej bi rad utemeljil, da je Vlada pri tem, ko je teh pet zakonov predlagala po skrajšanem postopku, kršila 142. člen poslovnika, ki natančno ureja, katere zakone in kdaj se lahko predlaga po skrajšanem postopku. Namreč, take spremembe je moč predlagati takrat, kadar gre za manj zahtevne spremembe in dopolnitve zakona, ampak v tem primeru za tak pristop ne gre, kajti minister je ob vložitvi in sprejetju teh zakonov na Vladi povedal, da gre za prvi korak reforme pravosodja. Se pravi, reformnih zadev se ne obravnava po skrajšanem postopku in je minister že sam diskvalificiral s to svojo izjavo postopek. Tudi ne gre v tem primeru za prenehanje veljavnosti posameznega zakona ali njegovih posameznih določb, pri nobenem izmed predlaganih zakonov ta kriterij ni izpolnjen, ker gre za novele. Tudi ne gre za manj zahtevne uskladitve z drugimi zakoni ali s pravom Evropske unije, ta pogoj tudi ni izpolnjen, kajti priporočila GRECO niso pravni red Evropske unije. In tudi v primeru teh petih zakonov ne gre za spremembe in dopolnitve v zvezi s postopkom pred Ustavnim sodiščem oziroma odločbo Ustavnega sodišča. Skratka, pri vseh teh petih predlogih gre za to, da pogoji iz Poslovnika Državnega zbora niso izpolnjeni. Vladna koalicija je bila o tem seznanjena, vendar je kljub temu vse te predloge zakonov, ki so bili vloženi v zakonodajni postopek, na kolegiju potrdila postopek. Da Vlada predlaga te zakone po skrajšanem postopku, je problem, kajti v Vladi je verjetno nekaj oseb, ki so prava vešče osebe in so tudi osebe, ki jim poslovniška določila državnega zbora niso tuja, ker so že delali po njih in to, da Vlada prihaja s temi zakoni po skrajšanem postopku v zakonodajni postopek, pač zbuja veliko začudenje. Glede teh postopkov se je odzval tudi Sodni svet, ki je predlagal in v svojem sporočilu v svoji izjavi zapisal, da je potrebno spremembe in dopolnitve sodniške zakonodaje sprejemati celovito, po rednem postopku in ne po skrajšanem postopku. To je citat iz izjave sodnega sveta. Takega nespoštovanja pravil pravne države ne bi pričakoval od Vlade, ki ima v svojem programu zapisano prav nasprotno, to se pravi spoštovanje pravil in institucij pravne države.

Drugi razlog, zakaj nasprotujemo skrajšanem postopku, je zapisan v četrtem odstavku 9. člena Poslovnika Vlade. Namreč v tem členu je zapisano, da mora Vlada k oblikovanju predpisov povabiti strokovno in drugo javnost, da poda svoja mnenja in pripombe in ta rok povabila ne sme biti krajši od 30 dni. 30 do 60 dni je zapisano v Poslovniku Vlade. Vlada je ta rok bistveno skrajšala. Dala je na voljo od 3 do 9 dni strokovni in drugi javnosti za odzive, med drugim tudi sodnemu svetu, tudi državno-tožilskemu svetu in vsem drugim, kar pomeni, da je bilo na voljo samo desetina minimalnega standarda iz poslovnika Vlade do največ ene tretjine. In jaz mislim, da je to problem. Tudi iz drugih dopisov stanovskih skupin je to razvidno, da ni bilo dovolj časa za dajanje pripomb. Sedaj to, da strokovna in druga javnost nima možnosti za oblikovanje pripomb do predlogov zakonov, ki jih oblikuje Vlada, pa že prihaja na to polje transparentnosti oziroma tega, da Vlada na nek način ne želi, da bi se strokovna javnost do rešitev, ki jih predlaga Vlada, opredeljevala. In jaz mislim, da si ne Vlada ne predsednik Vlade in ne tudi resorni minister, ki je bil nedavno še predsednik senata Komisije za preprečevanje korupcije, ki je dala izjemno veliko poudarka transparentnosti, da si takega postopka ne bi mogel privoščiti in tudi predsednik Vlade tega ne bi mogel in ne bi smel dopustiti.

Rad bi spomnil, na dopise, ki jih je leta 2012, ko je bila neka druga Vlada in je tudi predlagala postopke po skrajšanem ali nujnem postopku, oblikovala Komisija za preprečevanje korupcije. Leta 2012 je Komisija za preprečevanje korupcije izdala dve mnenji, ki sta se ekskluzivno dotikali postopkov vlade Janeza Janše, ki je predlagala prostorsko zakonodajo po skrajšanem in po nujnem postopku. Sedaj to mnenje je zelo zanimivo že v samem naslovu, kajti govori o tem, da gre pri teh spremembah zakonov, je treba to gledati v luči pomanjkanja načela gospodarnosti, javnost, transparentnosti, pravne varnosti in neobvladovanja korupcijskih tveganj. Na to se nanaša eno mnenje Komisije za preprečevanje korupcije, mnenje dolgo osem strani, podpisal ga je tedanji predsednik senata za preprečevanje korupcije, gospod Klemenčič in zdaj samo sprašujem, ko se je spreminjala prostorska zakonodaja in je šlo za res majhne spremembe v tistem delu, je Komisija za preprečevanje korupcije pod vodstvom gospoda Klemenčiča zaznala visoka tveganja korupcij.

Zdaj pa meni se zdi čudno, da bi bilo samo področje prostorske zakonodaje tisto, ki je izpostavljeno visokim tveganjem korupcije in očitno je, da je bilo to mnenje pač napisano z nekim prav posebnim namenom. To mnenje je bilo izdano 21. junija 2012. Samo tri mesece po tem je bilo izdano drugo mnenje Komisije za preprečevanje korupcije, prav tako sprejeto soglasno nekoliko krajše na 6 straneh, kjer se je Komisija za preprečevanje korupcije obregnila, predvsem ob to, da s postopki s področja sprememb zakonodaje, sprememb zakonodaje s področja upravljanja premoženja države in samoupravnih lokalnih skupnosti ne potekajo transparentno, niso v skladu z načeli preglednosti, ne obvladuje se korupcijska tveganja in podobno. To poročilo je bilo tudi soglasno sprejeto, podpisal pa ga je namestnik, gospoda Klemenčiča, gospod Praprotnik.

Zdaj zanimivo je vprašanje kaj se je v tem času spremenilo bistvenega na tem področju, da sedaj ni nobenih zaznamk korupcijskih tveganj pri spremembi zakonodaje po skrajšanem postopku. Jaz menim, da tudi takrat, ko se spreminja zakonodaja na kakšnem drugem področju najbrž obstajajo razlogi za to, da bi se spoštovala ta načela. V enem izmed teh mnenj Komisije za preprečevanje korupcije je celo zapisano, da obžalujejo Komisijo za preprečevanje korupcije, da niso bili povabljeni k oblikovanju rešitev teh zakonov. Torej v tem času je praktično edina sprememba samo to, da nekdanji predsednik senata Komisije za preprečevanje korupcije, gospod Goran Klemenčič ni več predsednik senata, se pravi nekdo, ki ocenjuje delo v Vladi ampak minister. Nekdo, ki predlaga rešitve zakonov na način, ki ga je ekskluzivno kritiziral in mu oporekel. Zdaj, če so ta mnenja leta 2012 jih je pisala Komisija za preprečevanje korupcije namenjena samo diskreditaciji Vlade Janeza Janše. To lahko razumemo samo na tak način, ne moremo razumeti drugače. In se pravzaprav postavlja samo vprašanje, tudi o tem ali je tedanji predsednik Komisije za preprečevanje korupcije deloval politično ali strokovno. Ali je v dveh letih pozabil na tisto kar je učil druge, ali je tedaj zlorabljal položaj, ali pa enostavno stvari ne razume in so njegova ravnanja sedaj, ko je vrhunski politik, ko je minister drugačna od tedaj, ko je bil vrhunski državni uradnik. Predstojnik organa, ki je ocenjeval in videl napake pri vseh osebah, ki jih je vzela v roke in pisal razna mnenja, lepil etikete in jih sem pa tja tudi analiziral z globami.

Rad bi samo dodal še to, da Komisija za preprečevanje korupcije ni bila edina izmed državnih institucij, ki je oporekala tedanji Janševi Vladi, da se je lotevala obravnave določenih področjih zakonov na tak način. Med temi je tudi informacijska pooblaščenka, ki se je spotaknila v to na kakšen način Vlada Janeza Janše spreminja Zakon o državni upravi. Pa morda bi našli tudi kakšno izjavo varuhinje človekovih pravic iz tistega obdobja in tako naprej. Skratka očitno je šlo tedaj za frontalni napad na tedanjo Vlado in z uporabo vseh možnih institucij, ki jih pravna država oblikuje in te iste institucije so sedaj, ko se stvari odvijajo enako ali pa zelo podobno popolnoma tiho. Tudi v času, ko je bila predsednica Vlade, gospa Alenka Bratušek niti ena od teh institucij se ni odzivala na številne skrajšane postopke, nujne postopke, ki jih je tedanja Vlada predlagala. Ena od novosti, ki jih prinaša ta zakonodaja, so priporočila GRECA. Zdaj, zakaj se ta priporočila potrebujejo, da se postavijo na zakonsko raven, je pač vprašanje. Priporočila so priporočila. Če se v tej državi, kot sem že prej povedal, ne upoštevajo oziroma celo tisti, ki so napisali priporočila oziroma mnenja ne upoštevajo lastnih priporočil, pa mine vmes samo nekaj časa. Zdaj, mi iz nekih priporočil GRECA iz neke institucije delamo veliko zgodbo, istočasno pa ne upoštevamo priporočil Evropske komisije in Evropskega sveta, ki so za to državo vitalnega pomena. Istočasno lahko opozorimo na številne primere, ko so bila sicer priporočila GRECA najbrž zapisana pri delovanju nekaterih institucij, recimo pri delovanju Komisije za preprečevanje korupcije, pa se je ta na ta priporočila relativno pozabilo. Tudi pri članih te iste komisije. Naj samo spomnim, da smo imeli v tem Državnem zboru v prejšnjem mandatu preiskovalno komisijo, ki je preiskovala bančno luknjo, da predsednik Komisije za preprečevanje korupcije, ki je bil zaslišan pred to preiskovalno komisijo ni hotel dati nobenih izjav, zato, ker naj ne bi smel, ker ni hotel govoriti o osebah, ki so povzročile to veliko bančno luknjo in tako naprej, ampak da je problem še večji, se je eden izmed članov senata Komisija za preprečevanje korupcije zaposlil v banki z največjo bančno luknjo. Kaj nam "nuca" in kaj potrebujemo priporočila GRECA, če jih tisti, ki bi jih morali spoštovati in jih živeti, ob prvi priložnosti izkoristijo, zlorabijo in naredijo točno nasprotno od tega, kar so priporočila in delajo čisto drugače od tistega, kar so zahtevali od vseh drugih, ki so jih v teh postopkih obravnavali. Mislim, da je to paradoks, ki mu ni para znotraj Evrope.

V enem izmed teh zakonov se predvideva tudi oprava psihotestov, psihotestov za to, da bi lahko prevzel neko funkcijo. Zdaj, glede na to na kakšen način se upoštevajo normativni akti Državnega zbora, na kakšen način se upošteva poslovnik Vlade, na kakšen način se živijo priporočila GRECA, ki jih je uporabila KPK in stališča KPK-ja, bi bilo dobro, če bi predsednik Vlade najprej izpeljal kakšen postopek preko psihotesta, da bi preden se kakršnakoli oseba imenuje na neko pomembno funkcijo.

Spoštovani kolegi, mi predlagamo, da se iz teh in tudi iz številnih vsebinskih razlogov, ki jih tu ne bom navajal, ker ste jih dobili vse v gradivih institucij, vseh tistih, združenj, ki jih ta sprememba zakonodaje dotika, predlagam, da tega, teh skrajšanih postopkov ne podprete. To se pravi, da se izpusti, že zato, ker je manjkala razprava na začetku, razprava tudi v sferi strokovne in tudi civilne javnosti.

Še bolj logično pa se mi zdi, da bi Vlada te zakone iz postopka umaknila in dopustila, da se pač reforma pravosodja, ki sodi med eno najbolj tveganih področij v tej državi, vidimo tudi številne sodbe Vrhovnega in Ustavnega sodišča, in tudi Evropskega sodišča za človekove pravice, da se tega projekta reforme pravosodja lotite resno in predlagate rešitve, ki bodo stale tudi v praksi. In ne nazadnje, da zagotovite izvajanje zakonov, preko teh nadzorstvenih nalog, ki pripadajo vladi in Državnemu zboru, da se pač zakoni upoštevajo, ne da imamo na tisoče, stotine odločitev v sodstvu, ki temeljijo in katerih razveljavitve temeljijo izključno na definiciji kršitve Ustave s področja človekovih pravic.

Hvala lepa.