Spoštovane kolegice poslanke in kolegi poslanci, gospe in gospodje.

Pričenjam 1. izredno sejo Državnega zbora, ki sem jo sklical na podlagi drugega odstavka 58. člena in drugega odstavka 60. člena Poslovnika Državnega zbora.

Obveščen sem, da se današnje seje ne more udeležiti poslanec Marijan Pojbič. Vse prisotne lepo pozdravljam.

Preden preidemo na določitev dnevnega reda seje, dovolite, da nagovorim Državni zbor v zvezi s spominom na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov.

Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci. 2. aprila 2009 je Evropski parlament sprejel resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu, v kateri izpostavlja, da je že leto prej, 23. septembra 2008 sprejel deklaracijo, da se 23. avgust razglasi za evropski dan spomina na žrtve stalinizma in nacizma. Od leta 2008 dalje, tako 23. avgusta obeležujemo dan spomina na vse žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov, ki so krvavo posegli v razvoj držav evropske celine. Zato moram in želim danes nasloviti ta visoki zbor nekaj besed o tej temi, ki je v Evropi in še zlasti v Sloveniji še vedno pereča in boleča. Dan spomina na žrtve totalitarizmov zahteva, da opravimo svojo civilizacijsko dolžnost in v svojem spominu ohranimo vse žrtve vseh totalitarizmov in avtoritarnih režimov, njihove svojce in vse posameznike, ki so bili z njimi posredno ali neposredno prizadeti. Pri tem imajo pomembno vlogo zgodovinarji, ki jih Evropski parlament v točki A omenjene resolucije poziva k uporabi znanstvenih orodij za proučevanje preteklosti, da bi bili čim bolj nepristranski. Pri tem imamo zelo pomembno vlogo politične stranke, ki se ne smemo lastiti izključne pravice do razlage zgodovine, tako pravi točka B resolucija Evropskega parlamenta. Uradne politične razlage zgodovinskih dejstev pa ne bi smeli vsiljevati niti z večinskimi odločitvami v parlamentih, kot pravi točka C omenjene resolucije. In končno Evropski parlament poziva, da je v Evropi treba ohraniti spomnim na tragično preteklost Evrope, počastiti žrtve, obsoditi storilce in položiti temelje za spravo, ki bo temeljila na resnici in spominu, to je točka F resolucije Evropskega parlamenta. Zato je prav, da izrazimo spoštovanje do vseh žrtev totalitarnih in avtoritarnih režimov v Evropi, po svetu in še zlasti pri nas ter z našim delovanjem, udejstvovanjem in obnašanjem. Tudi v tem visokem zboru obnavljamo svojo zavezanost miroljubni in uspešni Evropi, ki temelji na vrednotah, kot so spoštovanje človekovega dostojanstva, svoboda, demokracija, enakost, načela pravne države in spoštovanja človekovih pravic, kot pravita 1. in 2. točka omenjene resolucije. Brez tega bo spomin na žrtve totalitarnih sistemov in avtoritarnih režimov zbledel. Toda rane, ki so nam jih zadali v Evropi in pri nas ne bomo mogli pozdraviti z molkom. Ne. O tem moramo govoriti. Če si za spodbudo in zgled vzamemo še nepreseženo delo politične mislice Hannah Arendt, ki je v svoji knjigi izvori totalitarizma opozorila, da totalitarnega sistema brez soglasja družbe, od množic do elit, ni mogoče vzpostaviti. Zlo totalitarizmov lahko zameji lahko zameji le prostor političnega delovanja, ki ga omogoča zmožnost državljanov, da politično delujejo in parlament predstavlja takšen prostor političnega. Prostor političnega govora in dialoga.

Želim in upam, da bo takšen prostor tudi ta Državni zbor. Da bomo skušali razumeti, ne da bi opravičevali nasilje. Da bomo z lastnim mišljenjem zamejevali prostore vdanega pristajanja na politično samovoljo in da bomo s pravim političnim govorjenjem in delovanjem nenehno ohranjali spomin na žrtve totalitarizmov. Vsak trenutek našega dela v Državnem zboru lahko izkoristimo za to, da se poskušamo vedno znova približati zgledom, ki nam jih je postavila Hannah Arendt – da ne molčimo in se molče strinjamo s tistim, kar se je zgodilo, ampak da politično govorimo in spreminjamo tisto, kar moramo spremeniti, da bomo skupaj lažje ubrali in nadaljevali pot, ne kakršnekoli, ampak demokratično in parlamentarno pot. Hvala.