Hvala za besedo, predsednica. Pozdravljeni vsi prisotni!

Danes je rdeča nit te seje krepitev vrednot slovenske osamosvojitve in pozitiven odnos do samostojne države, seveda pa je namen te seje ponovno govorjenje o muzeju slovenske osamosvojitve. Jaz vam v moji razpravi ne bom dala tega veselja, saj se sem že o tem povedala, se je že dosti povedalo na seji v mesecu novembru, danes pa seveda se bo govorilo še v mesecu aprilu.

Bi pa šla seveda po tem priporočilu, ki ste ga tukaj, ki smo ga dobili.

In bom začela potem priporočilo številka 1, kjer priporočate Vladi, naj zopet vzpostavi samostojni muzej, ki je posvečen izključno slovenski osamosvojitvi. Tu bi dejala samo to, da muzej tak ni ukinjen, ampak je priključen Muzeju novejše in sodobne zgodovine. Torej še enkrat, ni ukinjen. In priključitev muzeja pa pozdravljam iz strokovnega, finančnega in prostorskega vidika. Vse ostalo ideološko razpravljanje tukaj nima nobene veze s krepitvijo vrednot slovenske osamosvojitve.

Omenjate, da imajo številni, tukaj v tem priporočilu se pač piše, da imajo številne države v Evropi samostojne muzeje, ki so povezani z nastankom države. Niso številne države, so pa, tako, da jih je nekaj. Večina držav v Evropski uniji, ki obstajajo že stoletja v takšni ali drugačni obliki, pa hranijo artefakte o nastanku države v narodnih muzejih, v zgodovinskih muzejih, pokrajinskih muzejih in so stalne zbirke dela nekega celotnega muzeja, večjega. Zasledila sem tudi, da zopet navajate muzej na Poljskem, torej Muzej Solidarnosti v Gdansku, zopet kot primer samostojnega muzeja o osamosvojitvi. Kolikor sem videla po podatkih, je celoten Muzej Solidarnosti v Gdansku, ima 20 tisoč kvadratnih metrov površine, od tega je samo 3 tisoč, torej 20 tisoč, 3 tisoč kvadratnih metrov velik razstavni prostor, ki dokumentira nastanek in upor proti avtoritarni vladi v Varšavi. Torej tudi ni samostojen muzej ali pa, da je nekaj takega, pač so še tudi določeni drugi centri, raziskovalni, ne vem, akademski centri, v glavnem je v sklopu nečesa, ne pa samostojen muzej. Tako da, je podobno kar sem zdaj povedala, kot je tudi ta muzej o katerem se danes pogovarjamo in to ni nobena katastrofa, pa tudi nobena redkost, če bo pač nekje priključen nekemu drugemu muzeju.

Kar se tiče strategije kulturne dediščine, ki sem si jo tudi prebrala, tako kot najbrž tudi vi, ste tukaj navedli v vaši priporočili en stavek oziroma en odstavek. Jaz bom tukaj citirala en stavek, »zagotavljanje dostopnosti do dediščine je ena najpomembnejših poslanstev dediščinskih ustanov«, s čimer se strinjam, samo mislim, da ste ga vi malo drugače tolmačili. Vi ga tolmačite v smislu, da zagotavljanje dostopnosti do dediščine ni več dostopno, ker je bil muzej ukinjen, kar pa seveda ni res, ker muzej ni bil ukinjen, ampak je samo priključen Muzeju novejše in sodobne zgodovine, in s tem se, če bi šla po tem stavku, se še vedno zagotavlja dostopnost do kulturne dediščine. Torej se za ljudi ni spremenilo nič, razen lokacije.

Če nadaljujem po tem priporočilu, kar se tiče prenove učnih načrtov in umeščenost vsebin o osamosvajanju v šolah, ki bi jih naj bilo po vašem pač premalo. Tem osebno sicer ne morem soditi, ker nisem iz te stroke, bo povedal kdo drug kaj več o tem, jaz pa mislim, da vseeno vsak učitelj dela po nekem kurikulumu, ki ga določi ministrstvo in mislim, da ta avtonomija učiteljem mora ostati. Vsekakor verjamem, da večina učiteljev, profesorjev dobro ve, kaj so ključne teme, ki jih vi navajate in kako jih obravnavati v šolah. Obiskovanje muzejev kot didaktična metoda, žal je dejstvo, da današnja mladina - imam otroke tudi toliko stare, pa vem o čem govorim - ne spada med obiskovalce muzejev, predvsem ne pokrajinskih in zgodovinskih, žal. Prej Madame Tussauds varianta, mogoče, zato si mladina v Muzeju osamosvojitve, v teh dveh, treh sobah s par artefakti nima kaj dosti za početi, še manj pa na ta način, da bi lahko popolnila neko znanje. Pol bi mogoče bilo prej ali pa bolje, kar je bilo že omenjeno to, zbrali smo pogum, stran spletne, kjer se obravnavajo te specifične teme, torej plebiscit, vojna, osamosvojitev, torej za tematiko za katero vi mislite, da je najbolj, da je najpomembnejša. Torej razlog več, da še takega muzeja, recimo, če imamo to spletno stran, v bistvu ne potrebujemo v didaktične namene, saj si lahko osnovnošolci in srednješolci to gledajo kar pri pouku. S tem si prihranijo čas, pa mnogi tudi denar. Niso še gotova. Če pa že govorimo o obisku otrok v muzejih, kar tudi sama osebno seveda zelo pozdravljam, je vsekakor bolje, da gredo na ogled nekega muzeja, ne vem, Pokrajinskega muzeja novejše in sodobne zgodovine, kjer si ne bodo ogledali samo eno specifično temo, ampak neko širšo, torej zgodovino Slovencev na sploh. Takšno terensko delo je vsekakor za dijake, njihovo širjenje obzorij, krepitev pozitivnega odnosa do države bolj razumno.

Če se vrnem nadalje na izobraževanje oziroma to, kar ste tudi prej vi tukaj omenili, da več kot polovica mladih ni znala obkrožiti ali otrok, kdaj je Slovenija nastala. To je najbrž res, da ste kje delali, tako na eni osnovni šoli ste delali oziroma je nekdo delal anketo. Jaz sem pa malo pogledala razvoj državljanske vzgoje v Republiki Sloveniji, kjer so delali tudi različne ankete med mladimi in tukaj je recimo ena izmed teh tabel, odnos do lastne države. In iz te tabele je razvidno, da ima, recimo, večina učencev pozitiven odnos do Slovenije in ga tudi pozna. Slovenska zastava, ne vem, je zame pomembna, 88 % je to pomembno. Slovenski politični sistem dobro deluje, 61 %, do Slovenije čutim veliko spoštovanja, 788 %, v Sloveniji bi morali biti ponosni na to, kar smo dosegli, 91 %, in tako dalje, da ne bom vsega naštevala. Tako ni vse samo črno belo. Veste, kaj mene bolj skrbi - da več kot polovica mladih ne zna več pravilno slovensko pisati, recimo, pa je tudi to del neke kulturne dediščine, da ne berejo knjig, to, da ne hodijo v muzeje, v gledališča, to tako vemo. Pa vseskozi nam očitate, da naša Vlada, torej mi, da nimamo nekega ustreznega odnosa do slovenske osamosvojitve. Pa od kod vam te trditve? Od kod?! Če mislite, da je to samo zaradi ukinitve majhnega, nepopolnjenega muzeja ali ker se pri omenjenih šolskih predmetih govori še o čem drugem, imam tukaj, torej o nekih temah, ki so za spoznavanje zgodovine in Slovenije prav tako ključne, se seveda presneto motite. Kaj sploh je narodna zavest, kako se pravzaprav krepi nek pozitiven odnos do Slovenije – za to je potrebno več kot obiski muzejev, sploh tega, ki ga vi omenjate. Krepi se skozi jezik, skozi kulturo, skozi politično organiziranost, izobraževanje, zgodovinsko zavest. Začne se pa tako ali tako doma, v družini, v najožji celici.

Za konec pa še to, v tem vašem predlogu, ko sem ga malo skenirala, sem našla še to (citiram): »Niso nezanemarljive proslave in obeležitve državnih praznikov tako na državni kot lokalni ravni, saj z zasnovo programa posredujejo svoj pogled na vrednote samostojnosti Slovenije.« (Konec citata.) Se strinjam z vami, samo ne vem, kdaj sem koga od vas videla nazadnje na eni izmed teh proslav, tako da je to črka na papirju, kar zdaj tu govorite, kajne. Tako bi jaz priporočala, namesto da vi priporočate Vladi Republike Slovenije na področju, kako naj ona krepi to osamosvojitev in pozitiven odnos prebivalcev do samostojne države, bi jaz priporočala vam, da začnete najprej delati pri sebi, bodite vzor in se naslednjič udeležite kakšne proslave; ne govorim za vse, zelo dosti vas ni, določeni so. In sem sigurna, če bi to redno delali v svojih mandatih, bi po vaše tudi že bil okrepljen ta, bom rekla, občutek samostojnosti in domoljubja. Tudi vi bi pripomogli do tega, mi smo šele na začetku.

Hvala lepa.