Hvala lepa. lep pozdrav vsem.

Najprej bi mogoče se odzvala glede tega, kar je bilo na začetku povedano in mednarodnih konvencij. Mednarodne konvencije, strategija in priporočila Unesco in Sveta Evrope so v Zakonu o varstvu kulturne dediščine in so v celoti vnesene v našo zakonodajo. Mi imamo 3 vrste, to je res, ampak govorimo o nesnovni kulturni dediščini, o premični kulturni dediščini in o nepremični kulturni dediščini. To so te tri, katere imamo, tako da samo mogoče, da si tukaj razjasnimo določene pojme. Seveda pa nas mednarodne konvencije zavezujejo pri našem delu, so implementirane v zakonodajo, se upoštevajo in tudi vsa priporočila, kjer tudi država Slovenija tvorno sodeluje v vseh odborih, v vseh mednarodnih telesih in tudi to kažejo pravzaprav naše nenazadnje zelo uspešne nominacije za vpis Unesca na liste svetovne kulturne dediščine, od Plečnika pa tudi do nesnovne, kjer pravzaprav pripravljamo vpise, sedaj smo imeli dva vpisa, čebele, lipicanci, pripravlja se tudi nov vpis prav na pobudo Slovenije, kjer je povezal še druge države glede suhozidne gradnje in tako naprej. Tako, da tukaj tudi naši muzeji seveda so v Ikomu in pa v vseh drugih mednarodnih organizacijah izjemno aktivni in pa tako na vseh ravneh sodelujejo pri pripravi usmeritev, dokumentov, konferenc in tako naprej. in seveda absolutno je treba povedati, da pri združitvi in ne ukinitvi, ponovno pri združitvi dveh muzejev v nov javni zavod se je sledilo priporočilom strokovne javnosti, se je sledilo razpravam, ki so se odvile že takrat, ko je bil Muzej slovenske osamosvojitve ustanovljen in takrat je bil ustanovljen brez javne široke razprave, takrat je bilo zelo veliko nasprotovanja strokovnih društev, profesorjev oddelkov za umetnostno, za zgodovino na Filozofski fakulteti, prav tako so opozarjala veteranska društva, da se takšen muzej pravzaprav, in to je državni nacionalni muzej in teh nimamo v Sloveniji veliko, vse skupaj imamo mrežo muzejsko, ki obsega 56 muzejev, ampak tukaj so vsi pooblaščeni muzeji, torej ne gre zgolj za nacionalne muzeje, ki so seveda najvišje, ampak tudi občinske muzeje in pokrajinske seveda. Tako, da tukaj pa je šlo torej za odločitev, ki ni bila predebatirana tudi ne z muzejsko javnostjo in z drugimi, ne nacionalnimi ustanovami, ne z drugimi muzeji, ki se ukvarjajo in pokrivajo področje slovenske zgodovine v kateremkoli obdobju. In, seveda, kadar se neka takšna velika odločitev sprejme, je to treba tudi z muzejsko mrežo predebatirati. In posledica tega je bila, da je Muzej slovenske osamosvojitve, ravno obratno, kot predlagatelji trdijo, bil ustanovljen brez prostorov in brez zbirke, prostore je najemal, pisarne, in si je za svoj cilj zadal, da bodo prostori namenjeni Arhivu Slovenije, uradu, ki je pravzaprav organ v sestavi Vlade Republike Slovenije. Gre za Arhiv Slovenije, najvišji javni zavod na področju hranjenja in pa tudi pravzaprav skrbi za dokumente in za slovensko zgodovino, ki potrebuje nujno nove prostore, ki se že obnavljajo, in sredi te obnove je prišlo do tega, nenapovedano, da se bo del teh prostorov, dobršen del, pravzaprav skoraj polovica namenila Muzeju slovenske osamosvojitve, spet brez vednosti, brez razprave. Tako pač enostavno ne gre. Muzej se ustanavlja z razlogom, in to, kar ste prebrali, je pravzaprav, če bi šli pogledat, čisto na začetku vsakega ustanovitvenega akta muzeja, da hrani, vrednoti in interpretira zbirko, to je pravzaprav ključno poslanstvo vsakega muzeja; če zbirke ni, potem je zelo težko ustanoviti muzej. Če bi bila želja, da se kakšen muzej, del zbirke muzeja prenese v ta novi muzej, bi moralo to biti narejeno ob samem začetku, ob ustanovitvi Muzeja slovenske osamosvojitve. Do tega seveda ni prišlo. Zakaj ne, vam jaz težko odgovorim, zaradi tega, ker mi nismo ustanavljali muzeja na takšen način, da smo samo na papirju napisali »ustanovljen nov javni zavod«. In kot rečeno, v Sloveniji imamo muzejsko mrežo, ki se ukvarjajo točno s tem obdobjem in seveda tudi drugimi, kajti slovenska zgodovina je široka in imamo veliko muzejev, ki se zelo konkretno ukvarjajo prav z obdobjem sodobne slovenske zgodovine, z obdobjem demokratizacije, z obdobjem osamosvojitve. In to kažejo številne razstave, številna predavanja, javni pogovori, zbiralne politike, pričevanja, ki se snemajo, hranijo in so že tako v našem, pred tem največjem muzeju za slovensko zgodovino, torej Muzeju novejše zgodovine Slovenije in pa seveda danes v združenem muzeju, Muzeju novejše in sodobne zgodovine. Potem je to v pokrajinskih muzejih, torej Muzej narodne osvoboditve Maribor, Muzej novejše zgodovine Slovenije, pa tudi mestnih muzejih, da ne omenjam pravzaprav Vojaškega muzeja in pa Parka vojaške zgodovine. In prav vsi ti muzeji, kot vsi ostali, imajo na začetku napisano svoje poslanstvo, da se ukvarjajo s hranjenjem, preučevanjem in predstavljanjem dediščine, in to je ključno. Seveda, vse te zbirke, to je vsakodnevno delo in poslanstvo muzeja, kustosov, dokumentaristov, vseh strokovnih delavcev, zbirke se širijo, zbirke se dopolnjujejo, v zbirke dnevno hodijo predmeti zasebnikov, se dogovarjajo, kam pač ustrezno paše določeno gradivo, bodisi je to arhiv ali ima nacionalno vrednost in tako naprej. To so tudi med kolegi vsakodnevno debate in zbirke, na srečo, se razširijo in za to potrebujejo seveda tudi materialne pogoje za svoje depoje in jih moramo urejati. In to tudi na Ministrstvu za kulturno redno počnejo. Imamo Direktorat za kulturno dediščino in investicije, v katerem v dialogu z vodstvom muzeja in muzejsko stroko seveda iščemo najprimernejše rešitve. Treba pa je povedati, da je tukaj prišlo do velikega zanemarjanja v zadnjih desetih, dvajsetih letih in ti pogoji so daleč od idealnih, absolutno, s tem se zelo strinjamo. In prav zaradi tega smo začeli takoj, ko smo prišli na Ministrstvo za kulturo, tudi te pogoje urejati, najprej malo, interventno, kolikor se pač da na hitro, imamo pa tudi načrt, kako pravzaprav za določene muzeje, kjer so največje potrebe, te hrambe depojev gradiva urediti. Poleg tega smo tudi takoj pravzaprav začeli z nacionalno strategijo za muzeje in galerije. Oblikovala se je strokovna delovna skupina, ki pripravlja strategijo in pet ključnih strateških ukrepov za razvoj muzejev in galerij. Namreč, po konvenciji, ki je bila prav ICOMA, to je Mednarodni muzejski svet in je bila lani jeseni sprejeta tam nova definicija, in to zavezuje ne en muzej, ne eno državo, ampak vse, ki so del mednarodnega muzejskega sveta, in vse muzeje in države, ki so vključene. In do te nove definicije je prišlo počasi, z dialogom, mnogimi razpravami, strokovnimi, tudi naši muzealci in muzealke so zelo tvorno prispevali pri oblikovanju te definicije in tudi vseh drugih dokumentov. In to je ključno, da je poslanstvo muzejev, da delujejo v korist družbe, da so dostopni, vključujoči in spodbujajo raznovrstnost in trajnostni razvoj, da delujejo in komunicirajo etično, profesionalno, v sodelovanju s skupnostmi, pri čemer omogočajo raznovrstne izkušnje za izobraževanje, uživanje, premišljanje in širjenje znanja. In takšni muzeji naj ne bi spodbujali razmišljanje nekako izven tega, ampak, da, ti muzeji morajo svoje poslanstvo opravljati strokovno in avtonomno; za to pa morajo imeti vse pogoje tudi znotraj svojih institucij. Tako da kar se tiče strategije, ki se pripravlja v tej široki delovni skupini, je torej na podlagi tudi ICOM-ovih usmeritev in na podlagi dolgoletnih izkušenj v stroki, da postanejo muzeji in galerije kot nosilci trajnega razvoja in delovanja. Tudi nedavno ste si morda ogledali, glede na to, da je čez cesto, v Cankarjevem domu je bil kulturni bazar, kjer so se predstavljale naše izobraževalne in kulturne institucije. Tema kulturnega bazarja je bila pravzaprav trajnostni razvoj, in to ne prvič, to je bilo že dvakrat v preteklosti. In je zelo pomembno pravzaprav, da so javne institucije tudi agensi, ki spodbujajo drugačno, novo razmišljanje v družbi, tudi v povezavi z drugimi sektorji. In to je seveda za nas tudi zelo pomembna tema na področju kulturne dediščine, kajti zaradi podnebnih sprememb bomo morali tudi tukaj narediti določene premike in začeti razmišljati širše in drugače. Na srečo naša država in pa tako muzejska kot dediščinska stroka to omogočajo, imamo zelo dobre primere sodelovanj in tudi tukaj želimo to krepiti. Hkrati je pomembno, kar je tudi ena naslednjih usmeritev strokovne skupine, učinkovito upravljanje in povezovanje fizičnih in digitalnih zbirk v različnih programih, uveljavljanje najboljših praks strokovnega razvoja vodstev muzejskih delavcev in kolektivov, sistemska reforma struktur in procesov načrtovanja in upravljanja za učinkovitejše delo muzejev in galerij, pa seveda nenazadnje ključno, zagotovitev sodobne infrastrukture in opreme za delovanje muzejev.

Tako, kar se tiče Muzeja osamosvojitve, kako je bil ustanovljen in v kakšnih okoliščinah ter na kakšen način je deloval, vemo – torej, brez zbirke, v neustreznih pogojih. Združitev je bila pravzaprav nujna ravno zato, da se ustanovi širše - in tu smo prisluhnili seveda različnim pobudam -, da se krepi in tudi nekako da večja podpora raziskovanju in predstavljanju sodobne zgodovine, tudi osamosvojitve in zaradi tega smo muzeja združili in tukaj smo upoštevali pravzaprav res najširšo strokovno javnost in prepričana sem, da če boste dobro spremljali delo Ministrstva za kulturo, delo novega zavoda, boste te rezultate tudi kmalu lahko videli. Potem, ko ste omenjali pravzaprav tudi izobraževanje v vaši razpravi oziroma priporočilih. Najprej mogoče čisto za začetek, kakšna je naloga pravzaprav Ministrstva za kulturo, kakšne razpise imamo. Ministrstvo za kulturo opravlja naloge na področju kulture, umetnosti, kulturne dediščine, medijev, slovenskega jezika, verske svobode, kulturne raznolikosti in človekovih pravic in zaradi tega je naša ključna naloga zagotavljanje spodbudnega okolja za razvoj kulture in umetnosti in podpiranja ustvarjalnosti v javnih zavodih, nevladnih organizacijah in pa pri samozaposlenih v kulturi. Namen razpisov Ministrstva za kulturo je še posebno varovanje, ohranjanje in predstavljanje kulturne dediščine v Sloveniji, spodbujanje kvalitetnega umetniškega ustvarjanja in ustvarjanje pogojev za zagotavljanje avtonomije novinarstva in pa krepitev splošne informiranosti javnosti. In z obdobjem slovenske osamosvojitve se v sklopu svojih poslanstev in projektov že kontinuirano ukvarjajo tako javni zavodi, nevladne organizacije in drugi projekti, ki se na naše razpise prijavljajo, teh razpisov je zelo veliko, so raznoliki, so tako na različnih direktoratih in ustvarjajo pogoje, da se prijavljajo najrazličnejši projekti s to tematiko in tudi seveda so pri tem uspešni. Gre se za to, da je proučevanje in raziskovanje, predstavljanje, tematiziranje, reflektiranje in nenehno vključenost tega obdobja na področju kulture, se pravi, znotraj vseh teh razpisov je to že možno, se že dogaja in se že uveljavlja in to je nekako uveljavljena oblika spodbujanja teh aktivnosti in obveščanja o različnih temah, različnih osebnostih, zgodovinskih obdobjih in tako naprej. Seveda imamo tukaj pa še znotraj našega resorja Javni sklad za ljubiteljsko kulturo, ki prav tako znotraj svojih razpisov povabi najrazličnejša društva, da se lahko prijavljajo in jim omogoča seveda delo, pa Javna agencija za knjigo in pa Slovenski filmski center, ki skrbita z razpisi zato, da se ti dve področji krepita, prav tako na najrazličnejše načine, v katere so nedvomno in enakopravno kot za vse ostale tudi vključene vse tematike. Izobraževanje o slovenski kulturi, umetnosti pa seveda kontinuirano poteka tudi v sklopu muzejske javne službe, to bodisi v okviru razstav, stalnih postavitev, občasnih razstav, muzejskih programov in to zlasti pedagoških programov. In tukaj recimo tudi ob času obeležitve 30-letnice Slovenije je nastalo kar precej učnih gradiv, tudi v sodelovanju Zavoda Republike Slovenije za šolstvo, ki, kot veste, je pravzaprav tisti, ki oblikuje kurikulum, ne Vlada, ne politika, Zavod za šolstvo Republike Slovenije in tu moramo biti zelo pazljivi pri tem in skupaj s Parkom vojaške zgodovine Pivka in torej Zavodom za šolstvo so se oblikovala različna gradiva, ki so dostopna in dosegljiva v spletnih učilnicah tako učiteljem kot potem, ki jih podajo tudi učencem in dijakom in to je, si lahko pogledate, so zbrana tudi na portalu Zbrali smo pogum.si, verjetno poznate to in obsegajo tri tematske sklope: plebiscit, osamosvojitev in vojna. Prav tako ves čas poteka sodelovanje s šolami, z različnimi v različnih projektih, z nevladniki, potem tudi na teh nacionalnih predstavitvah, kjer se stikata izobraževanje in kultura in to je področje, ki si ga absolutno želimo še bolj okrepiti, je to obdobje absolutno zastopano in se ga tudi redno obravnava. Prav tako je treba povedati, da so delavnice, ki so številne in zelo, zelo obiskane v muzejih, izjemno kvalitetne in če boste vprašali kogarkoli, lahko vam tudi seveda predstavimo številke za različne muzeje, koliko dijakov, šolarjev se dotakne ta tema preko muzejev in to ne preko Muzeja slovenske osamosvojitve, ki pravzaprav s tem delom še ni pričel, ampak obstoječe muzejske mreže, boste videli, da je to delo poteka, se krepi in ga tudi z našimi programi podpiramo.

Kar se pa tiče očitka, ki ste ga omenili glede novega muzeja, pa žal nimate prav. Seveda so tukaj jasno programske smernice, ki so tiste, ki so jih pripravila muzeja, prav tako je program bil potrjen na svetu zavoda, vse v skladu s pravili in zakonodajo, kako to poteka. Hvala lepa.