Hvala lepa, spoštovana predsednica.

Spoštovana ministrica, kolegice in kolegi!

Zgodovinski proces in gradivo, vezano na osamosvojitev Slovenije, predstavljata slovensko kulturno dediščino. Osamosvojitev Slovenije si zato kot izjemen zgodovinski projekt zasluži ustrezno in strokovno predstavitev.

Zakon o varstvu kulturne dediščine kulturno dediščino opredeli kot dobrine, podedovane iz preteklosti, ki jih skupnost opredeli kot odsev in izraz svojih vrednot, identitet, verskih in drugih prepričanj, znanj in tradicij. Varstvo kulturne dediščine se izvaja v javno korist, ki obsega njeno identificiranje, ohranjanje, omogočanje dostopa vsakomur, njeno predstavljanje in razvijanje zavesti o njenih vrednotah država. Pokrajine in občine uresničujejo javno korist varstva tako, da organizirajo in podpirajo dejavnosti, ki omogočajo celostno ohranjanje dediščine in njeno vključevanje v dejavnost vzgoje, izobraževanja in usposabljanja. Unescova konvencija o varstvu svetovne in naravne dediščine kulturno dediščino razvršča v tri skupine, in sicer: spomenike, kamor spada arhitektura, kiparska in slikarska dela, predmete arheološke narave, napise, jame in votline ter druge pojave, ki imajo izjemno univerzalno vrednost na podlagi zgodovinskih, umetniških ali znanstvenih vrednot, skupine stavb in krajino. Zakon o varstvu kulturne dediščine v prvem in drugem odstavku 81. člena opredeljuje tudi javno službo varstva in njegove izvajalce. Tako v prvem odstavku dejavnost javne službe varstva obsega identificiranje, dokumentiranje, vrednotenje, interpretiranje in raziskovanje dediščine, ohranjanje dediščine ter preprečevanje škodljivih vplivov nanjo, upravljanje dediščine, omogočanje dostopa do dediščine ali do informacij o njej, njeno predstavljanje javnosti in razvijanje zavesti o njej, razen če z zakonom ni določeno drugače, in v drugem odstavku govori: »Dejavnosti javne službe varstva izvajajo zavod, državni in pooblaščeni muzeji, izvajalci lokalnih javnih služb varstva dediščine in upravljavci dediščine.« Strategija kulturne dediščine 2020-2023 kot izhodišče postavlja načelo celostnega ohranjanja dediščine kot temelja nacionalne identitete, kulturne raznolikosti Slovenije, ki se prepleta z izjemno krajinsko in biotsko raznovrstnostjo, privlačnosti naše države za življenje naših državljanov, izobraževanje, razvoj, umetniško ustvarjanje, turizem in druge gospodarske dejavnosti, je temelj sodobne ustvarjalnosti in prepoznavnosti Slovenije v mednarodni skupnosti. Trije nosilni stebri strategije so družba, razvoj in znanje, v okviru stebra družba. Strategija določa, da je eno najpomembnejših poslanstev javnih zavodov, ki se ukvarjajo z varstvom kulturne dediščine, omogočanje dostopnosti do dediščine. Zagotavljanje dostopnosti do dediščine je eno najpomembnejših poslanstev dediščinskih ustanov. Javni zavodi s področja varstva kulturne dediščine, zlasti muzeji, imajo pomembno družbeno vlogo pri komunikaciji dediščinskih vsebin, inkluziji in povezovanju z javnostmi ter pri preoblikovanju nove oziroma obogatene ponudbe za promocijo dediščine.

V skladu z navedenimi dokumenti mora država omogočati celostno ohranjanje premične in nepremične kulturne dediščine v zvezi z osamosvojitvijo ter omogočati dostopnost do te kulturne dediščine. Vendar aktualna Vlada počne, lahko rečem, in se vsi tega zavedamo in čutimo, ravno nasprotno, saj je na predlog ministrice za kulturo dr. Aste Vrečko na 32. redni seji, 19. januarja 2023, sprejela sklep o ukinitvi dveh javnih zavodov, samostojnega Muzeja slovenske osamosvojitve in Muzeja novejše zgodovine Slovenije ter ustanovitvi novega Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije. Ministrstvo za kulturo ob tem ni predstavilo resnih strokovnih argumentov. Ni opravilo resne analize finančnih posledic in pripravilo investicijske dokumentacije skladno z uredbo o enotni metodologiji za pripravo in obravnavo investicijske dokumentacije na področju javnih financ. Ministrstvo za kulturo tudi ni predstavilo nobene resne vizije razvoja novega muzeja, kar utrjuje prepričanje, da je šlo v primeru ukinitve Muzeja slovenske zgodovine zgolj za politično potezo, ki pa gre v največjo škodo vrednotam slovenske osamosvojitve, saj nimamo več svojega namenskega prostora, kjer bi se sistematično in centralizirano zbirali ter predstavljali zgodovinski viri iz osamosvojitvenega obdobja. Če primerjamo akt o ustanovitvi ukinjenega Muzeja novejše zgodovine Slovenije in akt o ustanovitvi novega Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije ugotovimo, da sta poslanstvi in delovni področji praktično identični, kljub temu, da naj bi Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije obsegal tudi področja delovanja ukinjenega Muzeja slovenske osamosvojitve.

Oba evidentirata, zbirata, dokumentirata, hranita ter strokovno in znanstveno proučujeta celotno 20. stoletje do danes. Muzej novejše zgodovine svoje poslanstvo utemeljuje na zbirkah gradiva iz I. in II. svetovne vojne, gradiva iz obdobja med obema vojnama in gradiva iz obdobja socializma ter obdobja nastanka nove države. Novi Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije pa svoje poslanstvo utemeljuje na podlagi zbirk s področja začetka 20. stoletja, I. in II. svetovne vojne, obdobje med obema vojnama, obdobje II. svetovne vojne in obdobja po II. svetovni vojni, obdobja osamosvojitve in življenja v samostojni državi. Člani sveta ukinjenega javnega zavoda Muzeja novejše zgodovine Slovenije so v izjavi za javnost dne 26. januarja letos jasno izrazili stališče, da spojitev Muzeja za novejše zgodovine Slovenije in Muzeja slovenske osamosvojitve ni rezultat predhodne strokovne analize in razprave.

Strokovno utemeljenost odločitve je pod vprašaj postavilo tudi 79 izobražencev, ki so v odprtem pismu v podporo avtonomiji muzejev z naslovom Kdo odloča o muzejih in slovenski dediščini? Javnost, stroka ali politika?, dne 26. januarja letos zapisali: »Podpisanim se glede na omenjene prostorske, razstavne in depojske prostore Muzeja novejše zgodovine Slovenije ne zdi smiselno, da država brez resne predhodne analize o možnosti izvedbe začrtanega programa in poslanstva združuje muzeja. Muzej slovenske osamosvojitve naj bi se po svojem poslanstvu in v sodelovanju z drugimi slovenskimi muzeji in zbirkami ukvarjal z dediščino osamosvojitve kot osrednjim izhodiščem svojega delovanja. Muzeološki koncept je bil izdelan na podlagi sodobnih dediščinskih pristopov. Temelji na konstruktivnem muzejskem pristopu, na pričevanjskih in vključevanju različnih strani osamosvojitvene vojne in odpira osebni razmislek obiskovalca. Muzej je bil ustanovljen tudi zato, da bi sčasoma in skozi vključevanje javnosti pridobili gradivo, podobno kot mnogi slovenski muzeji. Zdi se, da se sedanja vlada ne zaveda, da ukinjanje simbolnih in dediščinskih temeljev kolektivnega spomina lastne države. To je slaba popotnica za prihodnost slovenske državnosti in samostojnosti države. Muzej osamosvojitve je namreč v skladu z »IKO(?) …/nerazumljivo/ kodeksom muzejske etike sledil potrebam sodobne družbe in konceptualno vključil velik del slovenske javnosti, ki meni, da je Muzej osamosvojitve potreben. Skladno s strategijo kulturne dediščine 2020 do 2023 je eden izmed ciljev tudi izboljšanje dostopnosti do dediščine. Ob temu menimo, da je na nujni seji Odbora za kulturo v zvezi z ukinitvijo Muzeja slovenske osamosvojitve dne 7. novembra 2022 predlagatelj izpostavil, da slovenski muzeji sicer hranijo veliko predmetov iz obdobja slovenske osamosvojitve, vendar jih je več kot 90 % shranjenih v depojih. Ustanovitev samostojnega muzeja pa je omogočila dodaten razstavni prostor, novo možnost za razstavljanje predmetov, ki jih že hranijo obstoječi javni zavodi. Hkrati je tak muzej omogočil nagovarjanje splošne javnosti, da ljudje predmete z muzejsko vrednostjo, ki jih hranijo doma, prinesejo v strokovno hrambo. Direktor ukinjenega Muzeja novejše zgodovine, dr. Jože Dežman, ki ste ga v tem času že odpustili zaradi vaše ocene, da je nesposoben, je takrat opozoril, da Muzej novejše zgodovine ne more dostojno prevzeti nalog samostojnega muzeja slovenske osamosvojitve ne v simbolnem in ne v prostorskem smislu. Citiram: »Muzej novejše zgodovine ima na razpolago za stalno razstavo 8 prostorov, dve sobi sta namenjeni demokratizaciji, o osamosvajanju in razvoju republike. To preprosto ni to, da bi se sedaj sklicevali na Muzej novejše zgodovine, da je to možno.« Konec citata Tema osamosvojitve v Muzeju novejše zgodovine pa je bila zadnjih 10 let potisnjena v kot, saj, kot je dejal dr. Dežman, zadnjih 10 let, če smo zelo natančni, preprosto ni delal kaj resnega na tem področju in pa seveda na teh vprašanji. Ministrstvo za kulturo ni sprejelo nobenih strokovnih podlag in programov o tem, kako naj bi novi Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije deloval. Ustanovitelj mora namreč predložiti izhodišča za pripravo programskih in finančnih načrtov za posamezni javni zavod, kakšen bo proračun novega zavoda, kakšna bodo finančna sredstva, kakšni bodo programi. Vse to mora potrditi tudi svet zavoda in strokovni svet zavoda. Nedorečena je tudi organizacija novega muzeja, kateri oddelek ga sestavljajo, kakšen je program. Ključno vprašanje pa je, kakšna je vloga obdobja osamosvajanja Slovenije v novem muzeju v organizacijskem smislu, bo to oddelek kustodiat? Dejstvo je namreč, da se je v Cekinovem gradu že samo nekdanji Muzej novejše zgodovine soočal s strahovito prostorsko stisko in neustreznimi prostori. Prostorov za poseben oddelek, ki bi bil namenjen osamosvojitvi, tam ni. Zato obstaja resna bojazen, da bo področje osamosvojitve prezrto, k čemur navaja tudi žalostno dejstvo, da osamosvojitev sploh ni omenjena v imenu novega muzeja. Ob napovedi ukinitve Muzeja slovenske osamosvojitve je ministrica za kulturo, dr. Asta Vrečko dejala, citiram: »Ustanovitev Muzeja slovenske osamosvojitve je bil ideološki projekt prejšnje Vlade. Ali je osamosvojitev ideološko dejanje, je to danes tudi vprašanje in žalostno je, da za tak pristop v bistvu tudi razumem besede ministrice. Z združitvijo obeh institucij se zasleduje argument strokovne in muzejske javnosti, da se sodobne in novejše zgodovine ne sme ločevati. S to izjavo je pokazala svoje nerazumevanje in nezmožnost dojemanja procesa slovenske osamosvojitve kot projekta narodne enotnosti, ki je združil Slovenke in Slovence različnih prepričanj in političnih usmeritev, a skupno željo živeti v samostojni Sloveniji.« V Novi Sloveniji trenutek osamosvojitve razumemo kot ključno dejanje v slovenski zgodovini, ki si zasluži posebno mesto. Ljudje so dali življenja za samostojno Slovenijo in zdi se nam prav, da njihovih žrtev, truda in odrekanja ne spravimo v arhive, ampak jim damo vrednost, ki si jo zagotovo zaslužijo. To pa je pravo in vidno mesto v samostojnem muzeju, posvečenem izključno slovenski osamosvojitvi.

Za današnjo sejo smo pripravili štiri priporočila Vladi. Seveda, kot je dejala predsednica odbora, smo vložili tudi amandmaje in skupno oblikovali in korigirali vsa štiri priporočila, tudi v skladu z mnenjem Zakonodajno-pravne službe.

Prvi predlog oziroma prvo priporočilo je, da se ponovno vzpostavi samostojni muzej, ki bo posvečen izključno slovenski osamosvojitvi, bo osrednji javni zavod za hrambo in predstavljanje zgodovinskih virov iz obdobja osamosvojitve, bo za to imel na voljo ustrezne prostore ter bo splošni javnosti s sodobnimi interaktivnimi pristopi omogočal spoznavanje osamosvojitvenih procesov in krepil narodno zavest.

Drugo priporočilo, da Strokovnemu svetu Republike Slovenije za splošno izobraževanje in Strokovnemu svetu Republike Slovenije za poklicno in strokovno izobraževanje predlaga krepitev vsebin za razvijanje zavesti o državni pripadnosti in nacionalni identiteti ter vedenje o zgodovini Slovenije in njeni kulturi v osnovnih in srednjih šolah, pri čemer naj strokovna sveta preverita tudi ustreznost obsega in umeščenosti vsebin o slovenski osamosvojitvi v učnih načrtih z vidika preverjanja in ocenjevanja znanja o slovenski osamosvojitvi.

Tretje priporočilo, da z vzpostavitvijo samostojnega muzeja, ki bo posvečen izključno slovenski osamosvojitvi, razširi in obogati možnosti poglabljanja spoznavanja osamosvojitvenega obdobja v osnovnih in srednjih šolah, da bodo učenci in dijaki z njim bolje seznanjeni in bodo do osamosvojitve gojili pozitiven odnos.

In četrto priporočilo, da z razpisi na področju kulture krepi vrednote slovenske osamosvojitve in pozitiven odnos prebivalcev Republike Slovenije do samostojne države. Samo eno imamo državo.

Država, ki ne spoštuje svoje zgodovine, nima prihodnosti, zato moramo spoštovanje vrednot slovenske osamosvojitve v naši domovini okrepiti in si želim tudi, da bi šla današnja razprava v smer, kako bomo spoštovanje in pozitiven odnos do slovenske osamosvojitve, ki nam je dal novo državo in v kateri živimo svobodno v največji meri lahko okrepil tudi v učnih programih in seveda tudi s samostojnim muzejem, ki bo posvečen izključno slovenski osamosvojitvi. Hvala.