Hvala lepa.

Miha Kovač, jaz sem drugače redni profesor na Filozofski fakulteti, kjer se v glavnem ukvarjam z raziskavami branja in knjižnih trgov in sem tudi bivši založnik, tako da imam za sabo približno 32 obiskov Frankfurtskega knjižnega sejma in približno toliko tudi obiskov paviljonov držav gostij. Bom poskušal biti čim krajši in čim bolj jasen.

Borisa Pahorja seveda nikoli nismo izločili iz programa, od vsega začetka je bil prisoten. Vsa ta zgodba je zelo verjetno nastala zaradi ene medijske nekorektnosti. Namreč, tisti večer, ko je bilo v Odmevih poročilo o odprtju razstave v Državnem zboru in ko je bilo sporočilo tega poročila to, da sem jaz kot kurator, tako je bilo rečeno, da je Miha Kovač izločil Borisa Pahorja iz programa frankfurtskega sejma, se nihče na javni televiziji ni čutil dolžnega, da bi me poklical, vprašal, ali sem to naredil. Niti ni nihče poklical direktorja javne agencije, direktorice javne agencije, če slučajno mene ne bi dobili na telefon. Tako je to v bistvu posledica enega, recimo temu tako, nekorektnega poročanja. In že takrat bi seveda lahko zanikali, da Boris Pahor bo prisoten na frankfurtskem sejmu, seveda pa na način, na kakršnega pač smatramo, da je najbolj primeren.

Zdaj tukaj mogoče je treba še eno stvar povedati. Mi imamo program države gostje. Na Frankfurtskem knjižnem sejmu ne poteka tako, da bi država gostja zakupila dva tisoč kvadratnih kilometrov na sejmišču v Frankfurtu in tam počela, kar se ji zdi pomembno in pametno, ampak poteka ta program v zelo tesnem sodelovanju z vodstvom frankfurtskega knjižnega sejma. Kurator frankfurtskega knjižnega sejma mora tako rekoč tedensko komunicirati z vodstvom sejma in se usklajevati okrog določenih programskih rešitev. In del teh programskih rešitev je tudi to, da obstoji določena časovnica, kako se komunicira program frankfurtskega sejma. In ta časovnica pravi, da se na tiskovni konferenci vsak junij, to velja za vse države gostje, sporoči imena živih avtorjev, ki bodo sodelovali na Frankfurtskem knjižnem sejmu, program se pa potem predstavi septembra. Tako mi našega programa sploh še nismo predstavljali, ker ga ne smemo predstavljati zaradi pravil, ki veljajo pri tej prireditvi. Za Frankfurtski knjižni sejem je značilno tudi to, da sam koncept države gostje poteka v skladu s sejemskimi pravili in ta sejemska pravila so pa zelo poenostavljeno rečeno, pa me ustavite, če bom preveč zašel na kakšno področje, ki se vam ne zdi relevantno. Ampak tisto, kar je treba vedeti, je to, da je sam Frankfurtski knjižni sejem poslovni knjižni sejem, to ni literarni simpozij ali pa literarni kongres, ampak je srečanje založnikov, ki se ukvarjajo s posredovanjem avtorskih pravic in s trgovanjem avtorskih pravic. Založbe, ki se ukvarjajo s tem, da ponujajo svoja dela, ki so jih izdala v svojem jeziku, postavijo na Frankfurtskem knjižnem sejmu stojnice, teh stojnic je takrat, kadar je sejem normalno, nekaj deset tisoč, iz Slovenije prideta ponavadi dve ali pa tri založbe. In seveda tam obstajajo tudi tako imenovane nacionalne stojnice, v katere se združujejo manjše založbe iz posamezne države, zato da si zmanjšajo stroške sodelovanja, in tam seveda razstavljajo knjige, za katere se jim zdi, da so zanimive za prevod v tuje jezike. Paviljon države gostje je pa seveda nek poseben paviljon, na katerem država gostja razstavi svojo prevodno knjižno produkcijo. In tukaj je spet eno od pravil frankfurtskega sejma, to ni nekaj, kar bi si jaz izmislil, ampak je pravilo, tako rekoč dejstvo, da tam ni knjig v jeziku države gostje, ampak so tam samo prevodi in ti prevodi ne pridejo v ta paviljon tako, da bi se država gostja odločila o tem, kateri avtorji bodo tam. Tako da bi neka komisija ali pa nek državni odbor odločil, kdo bo tam razstavljen, ampak pridejo ti prevodi v paviljon, tako da vodstvo Frankfurtskega knjižnega sejma pozove založbe, ki sodelujejo na sejmu, naj pošljejo prevode del avtorjev države gostje na sejem, in potem so seveda ti prevodi razstavljeni v paviljonu. Tako da v bistvu je tista komisija, ki naredi razstavo knjig iz države gostje, sestavljena iz založnikov iz vsega sveta. Države gostje se seveda na to začnejo pripravljati že prej, kot je gospa Jerajeva omenila, tudi v Sloveniji so se te priprave začele tam okrog leta 2016, 2015. Tako da država začne investirati v delavnice za prevajalce iz njenega jezika, da začne investirati v obiske založnikov iz drugih držav v državi gostji in da seveda začne intenzivno sodelovati tudi z novinarji. In Slovenija je to nalogo po moji oceni opravila zelo dobro. Namreč, ko sem jaz začel sodelovati kot kurator, je bila ena od stvari, ki smo jih najprej naredili, ta, da smo naredili pregled prevodov iz slovenščine v druge jezike, od osamosvojitve pa do praktično do današnjega dneva.

In seveda tisto, kar se je izkazalo, mislim, nekaj, kar sem jaz kot udeleženec sejma itak vedel, so se pokazali podatki. Slovenija je v tem času prehodila fantastično pot. Namreč, leta 1988, 1989, 1990 iz slovenščine skorajda ni bilo prevoda v tuje jezike. Danes zadnji dve, tri leta je teh prevodov dvesto na leto in meni se zdi to seveda fantastična številka, kar pomeni, da smo se v bistvu uspeli vzpostaviti kot neka pomembna knjižna država s svojo knjižno produkcijo. In seveda cilj tega gostovanja je, da se to prevajanje še ojača in da se seveda v roku desetih, petnajstih let pride do tega, da bodo slovenski avtorji na tujih trgih prisotni pri najboljših založbah in da se bo seveda iz tega generiral tudi nek resen prihodek. Recimo, Finska, ki nima tako slavnih avtorjev, kot prihajajo iz Norveške ali pa Švedske, je bila država gostja leta 2014 in oni ustvarjajo vsako leto približno štiri milijone evrov s prodajo avtorskih pravic v tujino, kar je seveda dodaten denar, ki se zlije, prilije k založbam in k

avtorjem iz teh držav. Zdaj, komu se zdi mogoče to utopično, ampak ravno tako utopično je bilo leta 1991, ko smo mislili, da bomo nekoč prišli na dvesto prevodov letno iz slovenščine. Tako jaz verjamem, da je to nek cilj, ki je dosegljiv. Dosegli ga bomo pa, seveda, če bomo igrali v skladu s pravili, kot veljajo na Frankfurtskem knjižnem sejmu in v trgovini z avtorskimi pravicami.

Mogoče bi tukaj še ta podatek povedal, ker to so seveda številčni podatki, ki jih lahko povemo. Imeli bomo tam nekje med dvesto petdeset pa tristo dogodki v Frankfurtu, med temi na okrog štirideset do petdeset prizoriščih. Ta prizorišča še koordiniramo in pridobivamo, pri čemer - in to je pa tudi ena od stvari, ki jih je treba povedati - bo naš največji problem ta, kako zagotoviti vidnost slovenskih avtorjev, namreč, na Frankfurtskem knjižnem sejmu. Tukaj sem jaz pač izkoristil prednost, ki jo imam kot profesor, da lahko s svojimi študenti naredim kakšne zanimive seminarje. Tako smo pri vajah analizirali programe držav gostij v zadnjih petih letih, pa frankfurtskega sejma v času pred korono seveda in se je seveda pokazalo, da se v času Frankfurtskega knjižnega sejma zgodi okrog štiri tisoč dogodkov in od teh štiri tisoč dogodkov jih ima država okrog dvesto. In zato, da je teh dvesto dogodkov vidnih, je treba res garati in treba je narediti ogromno za to, da so ti dogodki opaženi. Tako imamo tukaj celo strategijo razdelano, ki jo pač zdajle ne bi šel razlagat, ker bom porabil preveč časa; vemo, kako bomo poskušali to doseči.

Tisto, kar je pa seveda treba povedati, je pa to, da avtor, ki bi prišel iz države gostje in ki ne bi imel nobenega prevoda v tuj jezik in bi želel tam nastopati, ne bi bil deležen nikakršne pozornosti. Tako je tudi zaradi tega to pravilo izjemno pomembno, da so v Frankfurtu samo avtorji s prevodi, pri čemer je seveda poseben poudarek na nemščini, zato ker je sejem v Nemčiji. In zadnja dva dni je sejem odprt za javnost in takrat sejem seveda preplavi splošna publika, od katere so v nedeljo velik del najstniki, ki se pač namaškarajo v take ali pa drugačne kostume, povezane z manga stripi, risoromani, fantazijsko književnostjo in tako naprej. Tudi Leipziški knjižni sejem funkcionira tako, imajo približno 30 % več obiskovalcev, zaradi tega, ker te vsebine združujejo. Sam format sejma deluje tako, da ne omogoča zaradi razpršenosti dogodkov, in tega nihče ne počne, jaz nisem registriral nobenega takega problema, čeprav smo probali ga najti, da bi nekdo en cel dan izpostavljal enega samega avtorja. Tega ni na Frankfurtskem knjižnem sejmu, to je mogoče na kakšnem literarnem kongresu, na Frankfurtskem knjižnem sejmu, pa seveda tega ni, zato bomo pač izpostavljali avtorje, ki imajo največ prevodov. In tukaj seveda obstoji določena hierarhija, devet avtorjev in eno knjigo, ki je antologija slovenske poezije, bomo posebej izpostavili v paviljonu in ti avtorji so seveda avtorji z največjim številom prevodov.

Kar zadeva Borisa Pahorja, bi pa mogoče samo to rekel, še ta edini prevod, ki bo letos v nemščini izšel, je seveda strip, ki je izšel v slovenščini, Nekropola v stripu, in mi si seveda želimo, da bi s tem stripom uspeli nagovoriti neko mlajše občinstvo, zato bo ta strip ena od večjih fizičnih izpostavitev v paviljonu. In tako je že tam nekje od letošnje zime, ko smo začeli snovati samo notranjo postavitev paviljona, tako da Boris Pahor je bil kot eden najbolj vidnih elementov paviljona izpostavljen, že odkar praktično postavljamo ta paviljon skupaj.

Kar zadeva dogodke, je pa seveda tako, da je bil celoten koncept narejen tako, da bi lani aprila, oktobra, ko smo imeli tiskovno konferenco v Frankfurtu, kjer smo najavili slovensko gostovanje, smo se zelo naslonili na tem prvem dogodku na avtorje, ki so povezani na nemški, avstrijski prostor, skratka na manjšince. Imeli smo od petih ljudi, petih avtorjev na odru smo imeli tri, ki so bili avstrijski državljani ali pa delujejo v nemškem prostoru. In to je bilo izjemno dobro sprejeto v Nemčiji, kjer se je seveda po eni strani pokazala naša odprtost in povezanost s svetom, po drugi strani je bilo pa tudi zelo praktično, ker so vsi ti avtorji lahko seveda zelo tekoče se pogovarjali z nemškimi novinarji v njihovem jeziku. In letos seveda za zaključek, ker bo naslednja država gostja Italija, predvidevamo podobne dogodke, ki bi bili posvečeni Trstu, imamo primopredajo na koncu, na koncu sejma. Tega seveda doslej ni bilo, tudi zdaj najbrž ni preveč pametno, da to govorim, ker je to del programa. Ampak tako kot smo imeli mi s Španijo primopredajo, ki je bila pred nami država gostja, imamo mi z Italijo. In tukaj seveda želimo imeti nek dogodek, na katerem bi se pogovarjali. Ideja je bila ta, da bi se pogovarjali, dva tržaška avtorja, od katerih bi bil eden slovenski, eden pa italijanski. In imeli smo v planu tudi še dodatne dogodke v zvezi s Trstom, ki smo jih pa snovali skupaj z italijanskimi kolegi, ampak potem se je seveda zgodilo to, da so bile v Italiji volitve in da je kurator italijanskega programa odstopil… / oglašanje v dvorani/ Komisar, oprostite, da je komisar odstopil, tako da take tegobe se ne dogajajo samo pri nas, ampak tudi drugje. In zaenkrat smo pač tukaj malo malo bolj v praznem prostoru, kot bi si želeli biti. Ampak ti dogodki so bili seveda ves čas planirani, nismo jih pa komunicirali, zato ker jih po komunikacijskih pravilih v tem trenutku še ne smemo.