(Urška Perenič, literarna zgodovinarka.)

Mislila si sem sicer, da bo gospod Kovač imel prvo besedo, ker je njegova odgovornost večja, pa mi jo je kavalirsko predal in jo tudi sprejemal.

Najprej se vam zahvaljujem za povabilo, hkrati pa izražam oziroma želim povedati, da sem imela dilemo ali naj se te seje udeležim. Namreč veseli me po vsem, kar je bilo povedano, da se zadeva sanira in da je zdaj po mojem mnenju, tako sama razumem stvar Pahor ponovno uvrščen na seznam. Tudi mi kot literarni zgodovinarki ni všeč, da je stvar dobila politične razsežnosti ne samo, zaradi Pahorjevega samohodstva, ampak zato, ker ves čas nastopam z literarno zgodovinskimi strokovnimi argumenti. Razen tega, da sem literarna zgodovinarka, sem vendarle tudi nekdo, ki mu je Boris Pahor zaupal posredovanje svoje duhovne in literarne dediščine in dovolite mi, da na tem mestu omenim tudi cenjeno Nevo Zajc. V preteklih letih je mnogo zanj storila Tatjana Rojc, tu je v zadnjih letih tudi Kristina Batokletti, njegova italijanska biografinja, in seveda dr. Evgen Bavčar, ki me je v zadnjih dneh večkrat poklical in mi izrekel polno podporo, šokiran nad vsem, kar se je dogajalo. Tudi danes poudarjam, nastopam kot strokovnjakinja brez vsakršnih političnih interesov. Vse sem že povedala in vse so mediji že zabeležili, zato si lahko vsakdo sam sestavi kakšna je dejanska slika, Pa vendar, ker sem danes tu dovolite, da pojasnim historiat.

Prvič sem na zadevo javno, poudarjam, javno opozorila 30. maja letos ob robu razstave o Borisu Pahorju v Bruslju na sijajni razstavi v organizaciji evropskega poslanca Matjaža Nemca, ki me je tja povabil osebno. Zelo subtilno sem tedaj opozorila z besedami zdi se, da Pahorja ne bo na knjižnem sejmu in pozvala prijazno, da združimo vse moči. Tedaj je bila mojim prizadevanjem izrečena podpora. Naj še dodam, da sem na to javno opozorila približno sedem mesecev po tistem, ko sem na kuratorja in člane bivše frankfurtske projektno programske skupine naslovila dve elektronski pošti - bilo je to v prvi polovici oktobra 2022. Moji pismi sta bili zastavljeni zelo konstruktivno. Spraševala sem, kako je z zadevo, zlasti okrog Pahorja in sploh tržaške slovenske književnosti, zato ker sem bila za to reč v prejšnji sestavi tudi zadolžena in sem razumela to kot svojo strokovno dolžnost. Začelo me je skrbeti. Od kuratorja sem dobila odrezal odgovor, da ni dolžan sklicevati programsko projektne skupine in da je to naloga direktorja oziroma direktorice. Rada bi še dodala, da smo prejeli lani sklep, v katerem piše, da je mandat članov komisije in odbora, torej da traja do konca leta 2023, zato bi tudi prijazno apelirala, ali lahko dobimo sklepe o razrešitvi. Dne 15. junija je časopis Delo objavil seznam živečih in preminulih avtorjev, na katerih ni bilo Pahorja. Ni mogoče verjeti, da bi umanjkal, sploh če zdaj pritegnemo poznejše izjave, kjer nam pristojni zagotavljajo, da bo njegova vloga na sejmu zelo pomembna, na seznamu preminulih avtorjev pa je bila denimo tudi Alma Karlin. 21. junija sem vnovič spet previdno javno opozorila, tedaj ob robu razstave o Pahorju v Državnem zboru, da se zdi, da Pahorja ne bo na sejmu, takrat mi je podporo izrekel tudi evropski poslanec Matjaž Nemec, kar se mi je zdelo zelo pomembno. 22. 6. se je na mojo izjavo odzval kurator - izjavo je objavila STA in pa portal MMC RTV Slovenija. Če povzamem kaj je dejal kurator. Med drugim Pahor nima prevoda v zadnjih dveh letih v nemščino, Pahor ne sodi v okolje, med najstnike, ki zadnji dan, ki bi mu bil namenjen, preplavijo sejem, ob čemer ni povedal, na podlagi kakšne strokovne analize je prišel do spoznanja, da Pahor najstnikov ne zanima. Vsi poznamo pričevanja Tatjane Rojčeve o tem, kako je s Pahorjem hodila širom Italije, pa tudi po Sloveniji in da bi tako idejo zavrnil, če bi zanjo vedel. Najbrž je iz navedenega postalo jasno, da je ta izjava, torej ta ideja bila poznana v komisiji, ampak rada bi opozorila še na neko netočnost, ki pa se mi v tem trenutku, ker se zadeva sanira in meni je resnično samo to pomembno, vseeno opozorila. Uspelo mi je pridobiti tako imenovane basic information, temeljne informacije, iz katerih sem se poučila, da ni res, da je zadnji dan namenjen najstnikom, ampak splošni publiki. Tista netočnost ob prevodu pa je zdaj najbrž tudi že poznana, torej, Pahor ima prevod v zadnjih dveh letih.

Mojim prizadevanjem, ki so bila strokovna, je podporo izrekel večji del petega razreda Sazu, katerega član je bil tudi Boris Pahor. 30. junija sem si imela priložnost na Televiziji Slovenija pri Dnevniku ogledati prispevek, v katerem je kurator dejal, da Pahor bo zelo močno zastopan na sejmu in da ima prevod v nemščino. Omenjen je bil strip. Dovolite mi, da opozorim še na nekorektnost prispevka. Uporabljena je bila moja starejša izjava, zraven ni bilo izjave spoštovanega evropskega poslanca Nemca, ki me je podprl. Ni bilo niti omembe podpore Sazu, bili pa sta dve aktualistični izjavi kuratorja in direktorice JAK. Vmes je sledila polemika za N1, kjer sem pojasnila tudi, kako smo se že na mednarodni ravni trudili po dostojni predstavitvi Pahorja. In v tej polemiki je kurator med drugim govoril tudi o očitku oziroma očital tudi zavestno laganje, v intervjuju za Delo nekaj dni pozneje pa tako kot v prispevku TV Dnevnika dokazoval nevednost nekaterih, ker da ne poznamo pravil. Rada bi povedala in poudarila, da ne kuratorju ne direktorici JAK jaz osebno nisem nikoli očitala ne laganja ne nevednosti, tudi ne strokovnosti. Verjamem, da se na svoje področje spoznata, vendar pa mi verjemite tudi, da se sama spoznam na svoje področje, da sem za razliko od njiju strokovnjakinja za slovensko književnost, in da sem, kot sem povedala, poznavalka in tudi ambasadorka Pahorjeve literarne in kulturne dediščine. Pa ni šlo samo za Pahorja, ki je vrh ledene gore, ampak je šlo pravzaprav za tržaški trikotnik Pahor, Rilke, GIS, šlo je za tržaško slovensko književnost in za slovensko književnost širše na zahodnem robu slovenskega etničnega ozemlja in predvsem za dostojno predstavitev Pahorjeve dediščine, njegovo celostno recepcijo. Morda moram tu posebej poudariti, da ne bom narobe razumljena, nisem nasprotnica stripov in risanih romanov, si pa prizadevam za celostno recepcijo, predstavitev celostne recepcije Borisa Pahorja. In tu mislim seveda na njegov trikrat »ne« vsem trem totalitarizmom.

Naj vas spomnim še na to, da je ob smrti Borisa Pahorja prvič v povojni Italiji bilo mogoče, da je Tatjana Rojc kot senatorka v Rimu povedala širši italijanski javnosti, da je umrl slovenski pisatelj, in da so o tem pisali tudi italijanski časopisi. Če je moje opozorilo na zdrs vsaj malo pripomoglo k sanaciji zadeve, čeprav ne verjamem, mislim, da je bila ključna pobuda akademikov, in če so pripomogle tudi druge dobronamerne pobude, potem me ta ponovna uvrstitev, kakor jo razumem, veseli in sem zadovoljna za Pahorja, da se je zdaj znašel na seznamu preminulih avtorjev, in želim v Frankfurtu srečno pot.

Hkrati pa v epilogu dodajam še nekaj svojih spoznanj. Prvo je to, da je Pahor očitno tudi leta 2023 neke vrste persona non grata, na kar opozarja tudi Evgen Bavčar, ki se je zanj v svetu in zlasti v Franciji, od koder je prišel nazaj k nam domov v Slovenijo, trudil od leta 1986. In še eno spoznanje, da očitno izražanje strokovnih stališč, kakršno je bilo moje, v družbi, ki se ima za demokratično, leta 2023 očitno tudi ni mogoče.

Hvala lepa.