Lep dan. Hvala za besedo in hvala za vabilo.

Mogoče uvodoma, vsaj za moje pojme ni tako pravno vprašanje, kakor je v resnici sociološko vprašanje. Tudi, ko govorimo o povzročiteljih, včasih ni vedno, mislim, je tudi povzročil tisti, ki udari, ne je pa povzročilo tudi tisti, ki sovražni govor in nestrpnost kot javna oseba širi. Mogoče zato uvodoma mislim, da smo kot družba, neodvisno od tega ali imamo levo ali desno vlado, dolžni zagotoviti varnost pred diskriminacijo in nasiljem na podlagi osebne okoliščine in ta garant varnosti, ta osnovna človekova pravica je nekaj, kar smo dolžni zagotoviti ne glede na to, kaj si morda kdo misli o spolnosti, o estetiki, o tradiciji ali pa o vrednotah, ne. Če se kdo ne strinja s tem, kako se nekdo v javnosti obnaša v svojem osebnem življenju, to in mu ne daje nobene pravice, da na podlagi tega jih kakorkoli diskriminira.

Drugo vprašanje, na katerega bi mogoče želel odgovoriti, zakaj sploh pa Rada ponosa, o tem smo veliko slišali, zakaj je pa to sploh potrebno. Zato ker se pripadniki LGBTIQ skupnosti soočajo z diskriminacijo, nesprejemanjem in nasiljem, in to je empirično tudi dokazljivo in merljivo. Imamo recimo raziskavo Dolga pot do enakosti, izvedena leta 2019, imamo Center za človekove pravice pri Varuhu, ki bo verjetno tudi o tem kaj povedal. Kako se ta diskriminacija, nesprejemanje in nasilje v družbi kaže enostavno? Tako, da se ljudje izogibajo izkazovanju ljubezni v javnosti, da se ne držijo za roke, na način, da se ljudje izogibajo krajem, kjer bi lahko bili napadeni, na način, da so diskriminirani v barih, restavracijah, v javnih službah in tako naprej, ne. Parada ponosa je ravno zato, ker ti ljudje obstajajo in živijo in ljubijo pač drugače kot bi morda kdo pričakoval. In kar sem že uvodoma hotel reči, da se nasilje in diskriminacija in nesprejemanje pojavlja in povečuje tudi zato, ker nekatere javne osebe to nasilje normalizirajo bodisi z nastopom v parlamentu, bodisi v medijih bodisi s svojimi izjavami na družbenih omrežjih. In če se to stanje normalizira, potem pridemo do tega, da, kolikor sem jaz informiran, v 23 letih, kolikor je Parada, še ni bilo toliko izrazov nasilja na ulicah Ljubljane. Zdaj tudi iz tega razloga ne, v bistvu ne vem ali sem boljše ali slabše volje, da danes nimamo na tem odboru predstavnikov desne opcije, za katere lahko rečem, da so eni izmed povzročiteljev tega pojava, ki smo mu bili priča in ki smo mu še priča.

Kar se tiče samega sklepa, predlaga se … No, še to, seveda na ministrstvu maksimalno obsojamo vsakršno nasilje na podlagi osebne okoliščine, mislim, da tega ne rabim zatrjevati, ampak vedno je tudi to pomembno. Kar se tiče samega sklepa, ki je predlagan, se seveda z njim strinjamo. Ministrstvo bo pristopilo k sprejemu nacionalne strategije za naslavljanje diskriminacije, kar pa predlagamo, je morda, da se to naredi v letu 2024 in zgolj iz enega razloga, in sicer zato, ker je, gre za nacionalno strategijo, ki jo mora sprejeti Državni zbor, ki jo mora Vlada v javni obravnavi uskladiti, za katero upam, da se bo pisala preko delovne skupine, v katero bo civilna družba povabljena. Tako da če si damo do konca tega leta čas, se bojim, da bomo ta postopek preveč kršili in na koncu bomo nekaj zelo na hitro naredili, brez da bi se zares pogovorili. Če damo sklep, da se to naredi v letu 2024, lahko naredimo to tudi na začetku leta ali pa proti koncu leta, ampak je pa po moje pomembno, da se ta dokument pripravi skupaj s civilno družbo v javni obravnavi in potem še v parlamentu.

Toliko uvodoma, hvala.