Predsedujoči, hvala za besedo.

Gre za izjemno pomembno temo, ki jo obravnavamo danes, in mislim, da bi morali čim večkrat o njej spregovoriti v različnih forumih, v različnih oblikah. Je pa res, da tako kot MNZ tudi Ministrstvo za pravosodje obsoja kakršnokoli nasilje, ker vsakršno nasilje je popolnoma nesprejemljivo.

Mogoče bi se dotaknil, ker prihajam iz pravosodja, bolj pravnega okvira, se pravi, tega nomotehničnega dela sovražnega govora, skratka spodbujanja k nasilju, ščuvanja in bi začel kar z ustavo kot z najvišjim pravnim aktom, ki v 63. členu določa, da je protiustavno kakršnokoli spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti, skratka, pravna norma, ki je bila tudi potem podlaga za zakonske dikcije. Posebej bi tukaj izpostavil KZ, se pravi Kazenski zakonik, ki v več členih reflektira ali pa abstrahira konkretna kazniva dejanja v smislu samih znakov kaznivega dejanja. Tako najdemo noter kar nekaj členov, kjer zakon opisuje najbolj odklonske in zavržene pojave sovražnega govora, ki so seveda tudi določeni kot kazniva dejanja, torej, tudi zakonodajalec jih je spoznal, da zahtevajo kazensko pravno obravnavo, ne pa recimo zgolj prekrškovno. Tako Kazenski zakonik v 297. členu določa kaznivo dejanje javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti v zvezi z znaki tega kaznivega dejanja, ki so se v preteklosti po uveljavitvi 1B v praksi morda razlagali preveč restriktivno. Zato bi tukaj omenil sodbo Vrhovnega sodišča iz leta 2019, iz katere izhaja, da mora biti za obstoj tega kaznivega dejanja podana zgolj že potencialna in ne torej konkretna možnost ogrožanja ali motenja javnega reda in miru. Ne zahteva se torej, da bi do neposredne ogrozitve dejansko tudi prišlo, ampak zadošča, da je dejanje po vsebini, naravi krajev in drugih okoliščinah, v katerih je bilo storjeno, sposobno ogroziti oziroma motiti javni red in mir. Kadar pa pride do dejanskega fizičnega nasilja, pa KZ določa ustrezna kazniva dejanja, na primer lahka, huda oziroma posebno huda telesna poškodba, tudi pri najhujšem kaznivem dejanju zoper življenje in telo zakonskih znaki kaznivega dejanja določajo kaznivo dejanje umora, kar predstavlja kvalificirano obliko uboja iz 115. KZ, kadar pa gre za nesprejemljivo izražanje, to lahko predstavlja tudi izvršitev katerega izmed drugih kaznivih dejanj, se pravi grožnja, oblikovanje, razžalitev, žaljive obdolžitve ali opravljanje, bi pa tukaj omenil zelo pomembno zadnjo spremembo KZ iz prejšnjega leta, ki smo ga pripravili na Ministrstvu za pravosodje in je bila na predlog Vlade sprejeta v začetku tega leta. In sicer je bil v 49. členu KZ, ki določa splošna pravila za odmero kazni, kar je zelo pomembno, vključen novi tretji odstavek, s katerim izpostavljena okoliščina storitve kaznivega dejanja iz sovraštva zaradi katerekoli osebne okoliščine oškodovanca oziroma žrtve, ki naj se v okviru kaznivega dejanja vedno šteje za oteževalno. Skratka, s tem so nekako dane usmeritve tudi sodiščem in pa seveda tudi tožilstvu pri kvalifikaciji kaznivega dejanja, da te okoliščine šteje kot oteževalne, kar je zelo pomembno tudi potem pri odmeri same kazni glede pristojnosti pregona kaznivih dejanj, torej, vsakdo lahko poda ovadbo oziroma naznani kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti. Ovadba se poda državnemu tožilcu, lahko policiji, sodišču, ki sta ovadbo seveda dolžna sprejeti in poslati pristojnemu državnemu tožilcu.

Bi pa za konec omenil še mogoče ne samo pravni, ampak sociološki vidik, ker vprašanje sovražnega govora in spodbujanja sovraštva je treba seveda razumeti širše in ne samo z vidika kazenskega in prekrškovnega sankcioniranja. Posamezniki seveda bi se morali zavedati, kakšno moč ima beseda, in kot se je že večkrat povedalo, ne rani samo bajonet, rani ali ubije lahko tudi beseda. In tukaj seveda je potreben poziv tudi nosilcem javnih funkcij, da morajo biti za zgled in še posebej skrbeti za varstvo, če rečemo, etike javne besede. Zavedati se moramo tudi izzivov, ki jih prinašajo družbena omrežja, ki so postala na nek način edini ekran mladine, kjer komunikacija že zdaj sploh ne poteka. Uživamo vse preko različnih socialnih omrežij in seveda tudi na teh kanalih ali omrežjih je dostikrat pod recimo anonimno, anonimnim imenom skrito polno gneva, polno sovraštva in nestrpnosti do ljudi, ki po mnenju tistih, ki širijo to sovraštvo, ne delijo, če rečemo, istih vrednot, kot jih sami zastopajo. In mislim, da je treba res posebno pozornost namenjati tudi ozaveščanju, in to že v najzgodnejšem obdobju. Mislim, da tudi izobraževalni procesi ali pa programi bi morali že takoj na začetku nasloviti ta vprašanja, da pripravijo bodoče generacije na strpnost, sodelovanje, razumevanje in predvsem tudi na pravilno razumevanje etike, tudi, če hočemo, morale in teh izzivov, ki jih prinaša prihodnost, v smislu ozaveščanja.

Tako razumem tudi to današnjo diskusijo. Mislim, da tudi vabljeni gosti bodo vsak posebej in vsi skupaj lahko dali pomembna sporočila, pomemben pečat in tudi sporočilo tistim, ki to spremljajo, zakaj in kako prepoznati te znake zavrženih dejanj in seveda kaj lahko tudi kot civilna družba skupaj z državo in vladnimi inštitucijami naredimo v boju proti takim ravnanjem in dejanjem.

Hvala.