Spoštovane poslanke in spoštovani poslanci, lepo pozdravljeni.

Hvala lepa za današnjo priložnost, da se pogovorimo o res pomembnih vsebinah za našo prihodnost.

Naj najprej opravičim trenutno odsotnost ministra za gospodarstvo, turizem in šport, Matjaža Hana, ki se še vedno skupaj s predsednikom Vlade udeležuje seje Ekonomsko-socialnega sveta. Minister je načrtoval, da bo se seja ESS končala dovolj zgodaj, da bi z vami delil ta uvodna stališča.

Zdaj, v vsem kar je povedal poslanec Horvat, naj povem eno uvodno tezo. Jaz mislim, da je potrebno biti pozoren na vse situacije, ki so bodisi rezultat našega domačega ali mednarodnega okolja, in da moramo zelo pozorno spremljati gospodarska gibanja, ker te določijo naše gospodarske možnosti. Bojim pa se, da niso stvari tako zelo preproste. Na srečo pa smo v tem hipu še precej daleč od tega, da bi govorili o tako alarmantnih situacijah, kot je, se je dalo razumeti iz tona in sporočil spoštovanega poslanca Horvata.

Zdaj predlagam, da pogledamo najprej kaj so podlage za današnjo sejo. Švicarski inštitut, Mednarodni inštitut razvoj menedžmenta AMD, je res objavil svoj letni pregled svetovne konkurenčnosti in drži, kot je povedal poslanec Horvat, Slovenija je po tem year booku padla iz 38. mestna med 63. državami na 42. mesto v letošnjem letu. Padla je za štiri mesta.

Pa preden seciramo to podrobneje poglejmo, kakšne so bile naše torej uvrstitve v zadnjih petih letih. Leta 2019, smo se uvrstili na 37. mesto, leto kasneje na 35. mesto, leta 2021 zdrknili na 40. mesto, leta 2022 spet popravili svoj score na 38. mesto in letos padli na 42. mesto. Ampak dajmo skušati to pogledati v nekoliko širšem kontekstu. Namreč, Avstrija je iz lani na letos padla iz 20. na 24., za 4 mesta. Hrvaška iz 46. na 50. mesto. Estonija iz 22. na 26. mesto. Francija iz 28. na 33. mesto, torej, za 4 oziroma 5 mest. Še več. Nemčija, naša poglavitna gospodarska partnerica je padla iz 15. mesta v leto 2022 na 22. mesto v letu 2022 na 2023 za 7 mest. Madžarska prav tako za sedem mest, iz 39. na 46. mesto. Slovaška iz 49. na 53. In Švedska, ena gotovo najkonkurenčnejših pa hkrati socialno najbolje urejenih držav na svetu, iz 4. mesta na lestvici IMD na 8. mesto, praktično za 100 odstotkov poslabšala svojo uvrstitev. Nič od tega noče minimizirati sporočila, da smo padli za štiri mesta. Da, poglejmo natančno, zakaj smo padli na za štiri mesta. Videli bomo, da je poročilo sestavljeno iz štirih poglavij, vsako od teh poglavij sestavljeno iz vrste kazalcev. Na področju gospodarske uspešnosti lani 26 / nerazumljivo/ padec za osem mest. Vladna učinkovitost iz 42. na 45. mesto. Poslovna učinkovitost, torej tisto, kar je na biznisu, iz 43. na 46. mesto. Kakovost infrastrukture iz 33. mesta na 36. mesto. Ampak, ko pa gremo globlje secirati te podatke, poslanec Horvat je navajal mednarodne in investicije, se pravi, tam točko, kjer smo naj bolj poslabšali svojo uvrstitev, lahko ugotovimo, da je upoštevana vrednost mednarodnih investicij iz leta 2021. Se pravi, najslabše smo svoj scor, najbolj smo svoj scor poslabšali na kazalniku, ki je povzet iz leta 2021. Naj samo omenim, da je to čas neke druge vlade, pa vem, da to ni namen. Poglejmo naprej. Na področju infrastrukture, prav tako pomemben padec iz 33. na 36. mesto, skupaj obravnavanih 106 kazalnikov. Od tega se poglavitni del 69 kazalnikov, 65 odstotkov vseh kazalnikov nanaša na obdobje med 2018 in 2021. 13 kazalnikov se nanaša na leto 2022 in 24 kazalnikov se nanaša na leto 2023. Zdaj spet ne želim podvomiti v relevantnost kazalcev. Hočem pa opozoriti, da stvari niso povsem enoznačne in da je treba zelo globoko pogledati, zakaj do spremembe v položaju prihaja.

Poglejmo drugi kazalec. Nova Slovenija opozarja, upravičeno, na padec industrijske proizvodnje. Med vsemi državami Evropske unije, naš padec med štirimi najslabšimi, če upoštevamo države evroobmočja. Kot je gospod Horvat korektno povzel, je med temi državami padec industrijske proizvodnje v Sloveniji največji. Pa si poglejmo torej specifičen položaj Slovenije, pa ga primerjamo, ker seveda naš položaj vedno določa, kakšen je naš položaj v razmerju do drugih. Recimo, koga izberemo, recimo Irsko, prvo na lestvici podatkov, ki je imela rekordno rast industrijske proizvodnje v aprilu 2023. Poglejmo torej položaj Slovenije in Irske. Ugotovili bomo, da je Slovenija v aprilu letos utrpela padec industrijske proizvodnje za 7,9 odstotkov. Irska je v istem mesecu povečala svojo industrijsko proizvodnjo za 21,5 odstotkov. Poglejmo še naprej, recimo, mesec marec in bomo ugotovili, da medtem ko je marca industrijska proizvodnja v Sloveniji zrasla za 2,5 odstotka, je na Irskem marca padla s 27 %, - 27 % -, praktično narobe obrnjen graf, obratna situacija, ampak hkrati lahko ugotovimo, da to ni popolnoma nič običajnega, torej neobičajnega. Nihanja so tista, ki redno spremljajo pač industrijsko proizvodnjo. Slovenija je recimo največje padce industrijske proizvodnje minus 15,4, minus 12,2, minus 9,5 doživela v letu 2020, iz povsem objektivnih razlogov, kajne, Covid. Največje rasti smo dosegli 12,2 % januarja 2019, 11,7 % v juliju 2019, ampak da ne bo slovenski skoki, samo, kako naj rečem, neznačilni ali padci, poglejmo še primer Irske. Največji padec industrijske proizvodnje je Irska doživela julija, pardon, junija 2022, junija lani 33,6 odstotni padec, pa 28,3 aprila lani, 27 odstotni padec, kot že prej citiran marec 2023, na drugi strani pa je leta 2020 v novembru doživela tudi izjemno visoko skok industrijske proizvodnje. Očitno so precej bolj podvrženi sezonskim nihanjem.

Če se vrnem nazaj na kazalnike AMD-ja, pa vendarle želim opozoriti še na eno stvar, kar 92 od 256 kazalnikov, ki so podlaga za določitev rezultata držav, je po metodologiji pridobljenih s pomočjo ankete. Zdaj, s tem absolutno ni nič narobe. Tu vam dajem recimo en primer, kajne, ki me zelo veseli, da recimo menedžerji vidijo ključne atribute slovenske konkurenčnosti podobno kot jaz sam. Vidimo jo v usposobljeni delovni sili 85 % respondentov v anketi, visok izobrazbeni nivo 76 %, zanesljiva infrastruktura 63 %, močna AMD kultura precej manj, pa vendarle, 45 %. Zanimiva je sicer, tak, za dodatek, za bombonček, kajne, da je, da so kompetentnosti Vlade, kajne, ocenjene primerljivo na zadnjem mestu, samo 3,9 % respondentov je to uvrstilo kot eno od ključnih petih atributov, zakaj zaupajo slovenski ekonomiji.

Pa vendar, ne pozabimo na vpliv, mimogrede, to je bila tudi izkušnja 10 let nazaj, ko je marsikaj, kar je bilo podvrženo anketam, močno poslabšalo možnosti za naš makroekonomski razvoj in tudi danes, kljub temu, da je situacija resna, da moramo biti nanjo pozorni in da moramo resno premisliti, na kakšen način bomo generirali prihodnji gospodarski razvoj, svarim pred tem, da se predamo malodušju in pesimizmu. Tudi zato, ker lahko pesimizem, prikazovanje situacije bistveno bolj alarmantne in slabše, kot dejansko je, vodi v spiralo slabih novic. Če ne bomo sami zaupali svojemu ekonomskemu »performansu«, pa, kot rečeno, imamo razloge, da smo zanj tudi zaskrbljeni, se bo to slej ko prej prelilo v družbeno atmosfero, končni instanci k mednarodnim kreditorjem. Na tej točki je Slovenija nekoč že bila in potem je bila prisiljena sprejemati zelo boleče odločitve, od marsikatere od njih si še danes nismo opomogli.

Naj na tem mestu navedem še eno izkušnjo. Pred tedni je 8 slovenskih start upov sodelovalo na slovensko izraelskem pospeševalniku v Tel Avivu. Res izjemna, poučna izkušnja in kljub temu, da se zavedam, da Izrael nikakor ni enoznačna država, naj povem, kaj so bile 3 globoke izkušnje, ki sem jih tam doživel. Prvič, optimizem. En pozitivizem, da lahko s svojim delovanjem, s svojimi idejami, s svojo aktivnostjo premagajo danosti v katerih živijo, varnostne, okoljske, politične, vrste drugih.

Drugič. Pravica do neuspeha. Oni pravijo, če ti ne us…, torej, če ne doživiš neuspeha vsaj dvakrat dokler si star trideset, se nisi potrudil dovolj močno. »If you don't fail twice until you're thirty, you didn't try good enough.« Torej kultura sprejemanja neuspeha kot možnega outputa prizadevanja, je bistveno bolj sprejeta kot pri nas, kjer neuspeh praktično kriminalizira.

In tretjič. Vsi si med sabo pomagajo. Vsi si med sabo pomagajo. Dajmo premisliti o teh treh mojih take away-ih, in se skušajmo iz njih nekaj naučiti, ker prihajajo časi, morda smo že korenito zakorakali vanje, ko bo zelo pomembno, ali nas pri tem kar moramo narediti, vodijo optimizem, priznavanje drug drugemu pravico, da nam tudi spodleti, ker samo tako bomo dejansko poizkušali.

In tretjič, da si med sabo pomagamo. Zdaj ključno vprašanje nas mora skrbeti in moj odgovor je da, skrbeti nas mora.

Poglejmo podatke o doseženem BDP evropskega gospodarstva od leta 2008 do danes. To je v tekočih cenah, v dolarski vrednosti, zato je slika malenkost popačena zaradi razlik med tečaji dolarja in evra. Vidimo, da je danes evropsko gospodarstvo vredno 16 tisoč 640 milijard ameriških dolarjev. Zdaj poglejmo ameriško krivuljo. Leta 2008, vstopu v svetovno finančno in gospodarsko krizo je bilo evropsko gospodarstvo za 10 % večje od gospodarstva ZDA, danes je za 50 % večje od gospodarstva EU. Situacija postane še malo bolj zaskrbljujoča, ko dodamo sliki gibanje še ene svetovne ekonomije, Kitajske. In to nas mora skrbeti. V tej enačbi se moramo vprašati, kaj v naši ekonomiji počnemo za to, da naš BDP na prebivalca ne raste hitreje, da naša produktivnost ni tam kot jo je kot ciljno opredelil poslanec Horvat, na ravni 100 tisoč evrov na zaposlenega. Mimogrede, to je cilj v katerega res verjamem do leta 2030. In ugotovili bomo, da je razlog pravzaprav ta nižja produktivnost. Medtem ko se razkorak v BDP z vodilnimi inovatorkami zmanjšuje počasi, druge države srednje in vzhodne Evrope hitro zmanjšujejo svoj zaostanek za Slovenijo. To nam jasno pokaže tudi naslednji graf, vlaganja v inovacijsko podprto rast, kjer vidite temno sivo krivuljo na vrhu, visoka intenzivnost teh vlaganj v skupini držav Češka, Slovaška, Madžarska. EU, je generalno gledano, se pravi, najnižja krivulja, visoko povprečje, močne inovatorke bistveno nad nami in vidite, tam nekje na preseku finančne krize, ko nismo kakšni napačni, torej ekonomski doktrini, dokler nismo napačni ekonomski doktrini podelili domovinske pravice, smo imeli kar visoka vlaganja v te sektorje, nato pa se po vlaganjih v raziskave, razvoj, inovacije, informacijsko-komunikacijske tehnologije, v tehnološko opremljenost, pademo na precej nižji ravni. Tudi UMAR ugotavlja, da poglobljena digitalna preobrazba podjetij, uvajanje rešitev industrije 4.0 poteka počasi, pa tudi prilagajanje organizacijskih procesov in kulture podjetij, še posebej upravljanje dizajna in dizajnersko razmišljanje, hitrost, prilagodljivo zaupanje, organizacijski modeli poslovanja, ne modeli organizacije se spreminjajo. Premajhen fokus na ustvarjalnosti, inovativnosti in učenju in na ustvarjanju vrednosti za kupca. Tudi ta slikica vam je znana. Medtem ko imamo primerljivo financiranje bazičnih raziskav, predvsem iz javnih sredstev, ta graf še ne upošteva sprejetega zakona o znanstveno raziskovalni in inovacijski dejavnosti, kjer se bo slovenski performance izboljšal in je danes pod povprečjem EU, se pravi na spodnjem delu lestvice tehnološke pripravljenosti. Če pogledamo vlaganje zasebnega sektorja, torej TRL 7 do 9vidimo, da je Slovenija že nadpovprečna glede na EU, hkrati pa vemo, da pomemben del tega zadnjega stolpca odpade na eno veliko farmacevtsko podjetje v državni lasti. Medtem pa imamo na sredinskem delu TRL lestvice praktično popolno odsotnost tveganega kapitala, praktično na ravni statistične nezaznavnosti.

Poglejmo še podatke Umarja. Produktivnost leta 2022 dosega 86 % povprečja EU. Umar ugotavlja premalo investicij v raziskave, razvoj inovacij, IKT, pametno in zeleno preobrazbo. Hkrati ugotavlja upad kazalnikov mednarodne blagovne menjave in aktivnosti predelovalnih industrij in vpliv zunanjih trgov, nižanje izvoznih naročil in nizka izvozna pričakovanja. Tukaj je primerno dodati, marsikaj od tega je plod napačnih odločitev, ki smo jih sprejemali v tej državi. Marsikaj je mogoče posledica premajhne prizadevnosti v naši državi. Pomemben del, pravzaprav poglaviten del razlogov tudi za nihaje, ki smo jih omenjali prej, pa izhaja iz zakonitosti mednarodnega gospodarskega okolja. Rad bi vam povedal, da se zakonitosti mednarodne trgovine v aprilu 2023, ko je Slovenija dosegla ta visok padec industrijske proizvodnje, pač radikalno po drugačni od zakonitosti dve leti prej. Tudi po tem, ne pozabite, da je naša ključna zunanjetrgovinska partnerica Nemčija že v tehnični recesiji, pri čemer ne vem, ali je to dobra ali slaba novica, zaradi zakonitosti tega, kar mi proizvajamo in kar izvažamo v Nemčijo, vam lahko povem, da smo mi izvidnica in ne posledica Nemčije. Ker nemško gospodarstvo je že vkalkuliralo koliko materialov, komponent, sestavnih delov bodo potrebovali čez en mesec, se pravi v naročilih, ki jih ima v tem hipu naša industrija. Medtem ko njihovega znižanega gospodarskega performance čez dva meseca, ko bodo vgrajevali zmanjšan obseg delov, še pravzaprav nismo kalkulirali v enačbo. Se opravičujem, ker sem dolg, ampak še malo potrpežljivosti.

Poglejmo inovacijski indeks. Vidimo lahko, da je Slovenija zelo dobra in da pravzaprav napreduje po vrsti kazalnikov, recimo povezanost našega inovacijskega ekosistema. Pravzaprav imamo tukaj najboljši rezultat. Prav tako zelo kakovostni človeški viri. Tudi uporaba IT-ja. Število inovatorjev, kakovost raziskovalnega sistema. Nizki pa smo najizraziteje pravzaprav na dveh vprašanjih, naložbe podjetij in financiranje in podpore. To sta atributa, ki jih moramo sistemsko izboljšati, tudi z uporabo obstoječih in, upajmo, tudi novih virov, ki bodo spodbudili transformacijo. Tudi Umar priporoča, pospešiti je treba vlaganje in strukturne spremembe za strateški prehod v inovacijsko podprto rast in nizko ogljično krožno gospodarstvo, pospešeno razvijati človeške vire in okrepiti socialni kapital, narediti poslovno okolje agilnejše in pri tem krepiti ekosistemske pristope. Smo na začetku največjih sprememb svetovnega gospodarstva v človeški zgodovini. In za Ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport te spremembe predstavljajo v bistvu vprašanje, kako jih izkoristiti kot priložnost za korenito inovacijsko, energetsko, snovno, tehnološko, digitalno, pa tudi etično transformacijo slovenskega gospodarstva. Namreč, kje smo v verigah vrednosti? Mi smo danes dobavitelj. V veliki meri proizvajamo recimo in zelo dobri smo v tem, materiale. Zato imamo energetsko intenzivno industrijo, nadpovprečno energetsko intenzivno industrijo. Smo pa hkrati na začetku dobavnih verig, praviloma na nižjem delu lestvice dodane vrednosti.

Tisto, kar si recimo s posameznimi iniciativami prizadevamo, recimo, misijo gremo, je, da iz golega dobavitelja postanemo razvojnik. Mnoga, torej dobavitelji v avtomobilski industriji so danes že tako imenovani dobavitelj v predrazvojni fazi. To pomeni, da precej več svojega znanja in inovacij vlagajo v komponente, sestavne dele, ki jih prodajo principal v avtomobilski industriji. Hkrati pa verjamemo, da ta čas te transformacije omogoča neko drugo priložnost, da premislimo o tem, kako nadgraditi slovensko ekonomijo na način, da bomo tukaj proizvajali večji delež končnih proizvodov z globalnim tržnim dometom, z lastnimi blagovnimi znamkami, ki bodo plod slovenskega znanja, slovenskih inovacij, slovenskega dizajna. In tu se pravzaprav skriva vprašanje, ali pravzaprav obvladujemo svojo dodano vrednost, ali imamo odporno pozicijo na dobavnih verigah ali pa smo pravzaprav zelo, zelo ranljivi, zaradi te iste pozicije na dobavnih verigah. Izziv je torej podpora prebojnim naložbam podjetij v inovacijsko, energetsko, osnovno tehnološko, digitalno in etično transformacijo in tukaj na slikici je nekaj podjetij. Nekaj slovenskih proizvodov, ki že kažejo na to, da imamo ambicijo, da imamo znanje, da imamo moč postaviti konkurenčen, globalno prodoren zeleni proizvod na trg. Z njim uspeti, s kakšnim od njih pa upajmo, da še ne bomo. Ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport vidi ta proces kot / nerazumljivo/ in Slovenija, želimo si, da razvijamo to kulturo, da karkoli razvijamo in karkoli proizvajamo, postane v svetu prepoznavno kot zelena inovacija, kot / nerazumljivo/ in Slovenija. Vsaka od transformacij, ki nas čaka, postavlja svoje zahteve. Dejstvo pa je, da bomo potrebovali boljši tip produktov, kjer bo več našega znanja inovacij. Da rabimo energetsko transformacijo, kar verjetno ni odgovor nadaljnje povečevanje energetske intenzivnosti gospodarstva, ampak njegova energetska transformacija tako, da bomo z manjšim inputom energije ustvarili isto ali več. Da moramo resno premisliti o okrožnosti, ker nas čas, omejeni viri terjajo, da zastavimo krožni model, medtem ko je zakonitost slovenskega gospodarstva danes v veliki meri grajena na linearnosti, torej, na trajni izrabi naravnih virov. Čaka nas tehnološka transformacija, tu je tudi eden od najočitnejših razlogov za ali pa potencialov dodane vrednosti, katera dela lahko nadomestimo kakovostno z izboljšanimi organizacijskimi in tehnološkimi modeli. Kako digitalno transformirati gospodarstvo, zato da bo bolj pametno, bolj logično organizirano in zaradi tega bolj učinkovito. In nenazadnje, kako peljati to transformacijo, da bo produkt vsega skupaj tudi boljša ekonomija. Boljša ekonomija v smislu tega, da bo ustvarjalo zadovoljne zaposlene, zadovoljne skupnosti in nenazadnje visoko raven upravljavske odgovornosti - govorim o / nerazumljivo/ merilih. V tem pogledu, trajnostna transformacija industrije. To je gotovo za državo, ki je ena od top treh industrijskih držav v svetu, ena od ključnih nalog, kako obstoječo industrijo up graditi, da bo njen performance bolj trajnosten. Kako doseči rast majhnih in srednjih podjetij? Tudi tako, da jim v večji meri odpremo priložnosti internacionalizacije, predvsem med svojimi / nerazumljivo/ imamo velik potencial za krepitev izvoza. In končno, kako doseči več prebojnih zagonskih / nerazumljivo/ podjetij z globalnimi rešitvami in globalnim dometom? V ta namen skušamo koncentrirati integralna sredstva Ministrstva za gospodarstvo, kohezijo, načrt za okrevanje in odpornost in pri tem krepiti nove ekosisteme kot so strateške zelene tehnologije. Se pravi, nova evropska zgodba, kjer bo pomemben ta ekosistemski pristop - na to temo smo na tem Odboru za gospodarstvo govorili v prejšnjih tednih - kako izkoristiti priložnosti, ki jih imamo na področju kritičnih materialov, polprevodnikov na drugi strani. Kako recimo ta naš majhen, ampak dinamičen vesoljski sektor pospešeno okrepiti, da izkoristi prihodnje priložnosti in tukaj vidimo dva svetilnika. Eden od teh je gremo strateško partnerstvo za preobrazbo avtomobilske industrije, ki temelji na treh stebrih, električni pogoni, baterijski sistemi in lahki materiali in lahke konstrukcije ter na drugi strani zelo pomemben strateški dogodek v letošnji pomladi, ko je Vlada skupaj z Gospodarsko zbornico Slovenije in Znanostjo podpisala strateški sporazum o inovacijskem partnerstvu. To pa seveda še ne sme biti vse. Na Ministrstvu za gospodarstvo, turizem in šport skupaj s kolegi v vladi načrtujemo nove mehanizme, kako to transformacijo z okrepljenim ekosistemskim pristopom okrepiti.

Še nekaj o denarju. Skupaj samo letos 489 milijonov različnih vzvodov, podpora naložbam in krepitev ekosistemov, od tega 10 oziroma 11 % za digitalizacijo gospodarstva, 10 % za lesno verigo, torej dobrih 27 % za podjetništvo in internacionalizacijo 18 % za razvoj, raziskave in inovacije in za turizem 22,6 %, 6,5 % za šport, mi boste v tem grafu seveda oprostili, vem, da ni vsebina današnje debate. Podobno namenja tudi nacionalni načrt za okrevanje in odpornost.

Zdaj, res se mora vprašati, ali je tisto, kar nas zanima v prihodnjih letih, status quo, ali zmoremo s potrebnimi spremembami v državi, pri čemer sem povsem odprt za to, kaj mora biti vsebina teh sprememb, najti ustrezno motivacijo. Jasno pa je, da vidimo konkurenčnost slovenskega gospodarstva ne nujno v nizkih plačah in nizkih davkih, pač pa v izdelkih z visoko dodano vrednostjo, visoki intenzivnosti znanja, v kompleksnem znanju in znanosti, ki bo stal za gospodarskimi spremembami.

Predsednica, jaz se globoko opravičujem, ker sem bil radikalno predolg za to uvodno predstavitev.

Hvala lepa za besedo.