Lep pozdrav vsem skupaj, poslancem, poslankam in poslancem in gostom, ministrici za kmetijstvo in predstavniku Ministrstva za okolje in prostor.

Jaz mogoče danes ne bi razpravljal o tem oziroma razlagal o tem kaj pomeni Natura režim oziroma režimi, jaz bi samo mogoče predstavil, kakšni so bili, kakšna je bila dinamika oziroma kaj se je dogajalo v zadnjih 20 letih na območju Ljubljanskega barja, da danes sedimo tukaj in o tem razpravljamo. Tako da bi mogoče bil bolj plastičen. In sicer, drži, da so kmetje na območju Ljubljanskega barja, ki je kmetijsko zemljišče, v 85 % ohranili biodiverziteto oziroma zaradi njihovega načina kmetovanja se je biodiverziteta ohranila. Kar pa, bi rekel, ne velja oziroma se je spremenilo v zadnjih 20 letih? V zadnjih 20 letih predvsem z tehnologijo, ki je omogočala bistveno spreminjanje kmetijskih zemljišč. Začelo se je z uvedbo hidromelioracij, to pomeni z jarkači, to so posebni traktorji, kjer lahko naredite zelo globok jarek. Da boste plastično videli, kako to izgleda, to je približno takole zgleda, to je hidro…, hidro…, hidromelioracijski jarek. / pokaže zboru/ Za hidromelioracijo načelno potrebujete vrsto soglasij. Takle lahko izkopljete oziroma ga traktor naredil v desetih minutah. Kaj je posledica tega? Posledica tega je bilo seveda, da so se zemljišča začela izsuševati in omogočala intenzivno proizvodnjo ali intenzivno travinje ali pretvorbo v njive. Druga stvar, ki se je zgodila na Barju je, da tiste njive, ki so bile pač narejene in ki so omogočale intenzivnejšo rabo zaradi hidromelioracije, so bile stalno posejane z eno in isto vrsto, to je koruza. In barjanska zemlja je taka, da je sestavljena oziroma barjanska zemlja vsebuje veliko šote in ko šoto sprhni, potem ostane samo na koncu glina. In primer, kako in na kakšen način se degradira barjanska tla, lahko si tukaj pogledate, ko pride do gline na levi strani, se začne nasipavanje z zemljino, ki ni avtohtona, Tukaj so rdeča. Jaz sem se malo šalil, pa sem rekel, zdaj, ko so podnebne spremembe, pa bo vroče, bo mogoče refošk tukaj, to je šala, da se razumemo. In kaj se zgodi? Z vnosom zemljine vnašamo tudi invazivne vrste. Tako, da je res danes potrebna razprava kako in na kakšen način, bi rekel, te procese, ki so po mojem osebnem mnenju ireverzibilni, ampak ostale procese, kjer so še območja, kjer bi lahko, bi rekel, vzpostavili ali pa ohranili ekstenzivno rabo. Jaz se zavedam tega, da je potrebno, da so določena območja tudi na Ljubljanskem barju intenzivno obdelana, to je definitivno dejstvo. Mislim pa, da se je potrebno dogovoriti za eno ravnovesje, kje pa bodo območja, kjer bo ekstenzivna raba.

Mogoče samo še primer oziroma primer, kako in na kakšen način lahko uničite, zdaj bom pa rekel barjanskega okarčka, ker je največji problem slovenskega kmetijstva, in sicer v letu 2016, ko smo imeli projekt Ljuba, je bilo na Želimarski dolini zaznan oziroma ugotovljen barjanski okarček na 1,3 hektarje zemljišč, mi smo si želeli, da bi sklenili skrbniško pogodbo, lastnik ni bil za to in je zadevo pokosil in barjanskega okarčka ni bilo več. To je ireverzibilni proces, ker se je tudi habitat spreminjal.

Mogoče samo še za informacijo, da boste mogoče, pripravil sem slikovni material, ki najbolj govori o tem, kaj se dogaja na Barju. V letu 2008, to je območje barjanskega okarčka, so se najprej začela nasipavanja kmetijskih zemljišč, kasneje so se vzpostavile njive. Jaz ne želim na tem mestu nikogar, bi rekel, obsojati oziroma razlagati o tem kdo je kaj narobe naredil, jaz govorim o dejstvih, ki so se dogajale na Ljubljanskem barju. Meni je to logično, namreč kmet zasleduje seveda za to, da lahko preživi, si vzpostavi kmetijsko gospodarstvo, živinorejo recimo, ker je živinoreja eden izmed glavnih, bi rekel, glavna stvar na Ljubljanskem barju, s tem to pomeni, intenzifikacija proizvodnje, morate imeti intenzivno, to se pravi, več kostne travnike morate imeti njive in večji ko je kmet, več tega rabi. In jaz mislim, da je prav, da so kmetje tudi pri nas veliki, uspešni, je pa tudi prav, da se mogoče vsi skupaj zavedamo, da določene površine in je bilo že izpostavljeno, govorimo o 700 hektarjih versus 13.500 hektarov, koliko je na Ljubljanskem barju. Tako, da je zdaj sreča ali pa tudi smola, odvisno s katere strani gledate, da smo imeli kohezijski projekt in nam je bilo omogočeno, da fragmente barjanskega okarčka lahko ohranimo, govorimo o 3 hektarjih, ko smo začeli, sedaj jih je 6 hektarjev. To pomeni, da še ni rešen, samo ena toča, ena podnebna sprememba, ki bo neugodna in barjanskega okarčka ne bo. Govorimo o tem, da se zdaj v krajinskem parku Ljubljansko barje ukvarjamo z vrstami, ki so kritično ogrožene, lahko jih ne bo, ne vemo, lahko pa, da bomo uspešni, to bomo videli v prihodnost.

Tako da bi mogoče na koncu rekel, da sem vesel, da je v zadnjem času prišlo do razprav, katere smo priča. Vesel sem, da se pogovarjamo, da se ne pogovarjamo eden mimo drugega in prepričan sem, da bolj ko bodo intenzivni pogovori med obema resorjema, tako kmetijstva kot ohranjanja narave, hitrejše in boljše bodo rešitve. Vsekakor bo treba skleniti kompromise. To tudi ne bo poceni, namreč ohranjanje narave ni nikoli poceni, zlasti ne na kmetijskih zemljiščih. Zato še enkrat, vesel sem, da ste mi prvič dali priložnost zato da izrazim svoje mnenje, mnenje mojih sodelavcev. In prepričan sem, da bomo dosegli en kompromis, zdaj ali je v tem letu ali v naslednjem letu, vsekakor je potrebno, da, kakor je tudi komisar povedal, da smo najbolj »effective Natura 2000 site« Ljubljansko barje. Jaz mislim, da bi moralo biti Ljubljansko barje en primer dobre prakse, kako in na kakšen način na tako občutljivih območjih, kot so mokrišča, ki so nenazadnje izredno pomembna tudi za prilagajanje podnebnim spremembam, lahko imamo uspešno kmetijstvo in hkrati tudi ohranjanje narave. Hvala lepa.