Govor

Igor Šoltes

Ja, pravzaprav to, kar sem tudi uvodoma že povedal. gre za namen ali pa cilji te uredbe so predvsem sodelovanje med državami članicami na področju kazenskih zadev, ker doslej je bilo to parcialno urejeno. S tem se odpira možnost, da lahko prosilec, kar je po eni strani lahko žrtev, tudi storilec, zaprosi za prenos ali pa za sojenje, izvedbo postopka v drugi državi. Zaprošeni organ, ne, pa ni vezan na to, seveda lahko zavrne, če to, kar ste sami rekli, če bi, če bi recimo ugotovil, da gre za izigravanje, da gre za podaljševanje postopkov, da gre na nek način za izogibanje pravilnemu, učinkovitemu sojenju. In lahko zavrne pa, kot sem rekel, na podlagi vnaprej določenih zavrnitvenih razlogov, ki pa so dovolj široki, da bo prenos izveden zgolj, ko bo to utemeljeno predvsem z vidika učinkovitega in pravilnega izvajanja sodne oblasti. Tako da to ni, kot rečeno, absolutna samovolja prosilcev ali pa odvetnikov, ki bi s tem želeli podaljševati postopek, ampak je to treba vedno presojati skozi stališča tudi pravnega reda oziroma pravnega interesa. Tisto, kar, zakaj je to pomembno ta uredba? Predvsem tudi zato, ker doslej tisti, ki so udeleženi v teh kaznivih dejanjih, glede prenosov sojenja v recimo drugo državo niso imeli pravnih sredstev, se pravi, se izrekati o, recimo, zdaj tukaj ne govorimo o izročitvah, ne, govorimo o recimo sojenju ali pa o izvedbi določenih postopkovnih dejanj, s tem, s to uredbo pa bodo imeli tudi možnost o nameravanem prenosu izraziti svoje mnenje, zoper odločitev pa bo možno vložiti tudi pravno sredstvo. Dejstvo pa je to, kar ste že sami pravilno ugotovili, da dejansko to lahko pomeni podaljšanje postopkov, kar je neizogibno, ampak, kot rečeno, cilj v prvi vrsti je zagotoviti sodelovanje med državami članicami in s tem omogočiti tudi prenos sojenja v ali pa prenos opravljanja katerihkoli procesnih dejanj v določenem kazenskem postopku iz ene v drugo državo. Gre predvsem za to, da se olajša ta komunikacija med, med organi v državami EU.