Spoštovani!

Pisal se je 27. januar leta 1945, ko so pripadniki Rdeče armade dosegli največje nacistično koncentracijsko taborišče Auschwitz. Ob prizorih grozot, vidnih na telesih in v očeh 7 tisoč 650 komaj še živečih taboriščnikov, so okameneli. Nikoli doslej še niso uzrli česa tako groznega, da človeški um ni zmogel videnega doumeti. »Niso nas pozdravili, niti se nam niso nasmehnili; zdelo se je, kot da jih poleg sočutja stiska občutek krivde, da je tak zločin sploh mogoč,« je srečanje z osvoboditelji opisal Primo Levi, eden najbolj znanih pričevalcev Auschwitza.

Samo v Auschwitzu je bilo umorjenih več kot milijon in pol ljudi, med Judi tudi pripadniki slovanskih narodov, Romi, invalidi, homoseksualci, vsi tisti, ki so jih nacisti označili za podljudi ali nemško Untermenschen. In ko danes obeležujemo mednarodni dan spomina na več kot 6 milijonov judovskih žrtev holokavsta, se spomnimo tudi okoli 60 tisoč Slovencev, ki so bili deportirani v nacistična in fašistična taborišča. Več kot polovica se jih ni nikoli vrnila.

Dan spomina na žrtve holokavsta obeležujemo 27. januarja. Zavest, da se je zgodil, pa mora v nas živeti vsak dan. Naša civilizacijska odgovornost je, da kot posameznik in družba storimo vse, da se kaj tako okrutnega ne bo zgodilo nikoli več in da bomo kot družba že ob najmanjšem sumu nestrpnosti do pripadnikov drugih nacij, etničnih skupin, drugih religij, drugače mislečih in čutečih, skratka drugačnih v katerem koli pogledu, strnili vrste in skupaj stopili na okope za obrambo civilizacijskih vrednot, demokracije, človekovih pravic, človečnosti in znova in znova in neštetokrat ponovili, da nismo pozabili in da nikoli ne bomo. #WeRemember.

Zaskrbljujoče je, da se v Evropi, za katero se je zdelo, da je bila po vojni z nürnberškimi procesi očiščena največjih, na čisti nacističnih zločincev, Nemčija pa je doživela katarzo, znova krepijo pojavi nestrpnosti, diskriminacije in sovražnosti do drugačnih in drugače mislečih. Dogaja se, da povojne generacije obujajo nekatere kulte in spomine na takratne režime, ne da bi se pravzaprav zavedale, kam to vodi, ali pa se igrajo z zlom, ne zavedajoč se, kako nevarno je prebujanje te pošasti, za katero smo mislili ali vsaj upali, da je mrtva, pokopana za vedno. Ni mrtva. Vsak dan jo obuja sovražni govor, ki preplavlja socialna omrežja in se zažira v spletne razprave, vse bolj pa se širi tudi v političnem diskurzu. To nas mora zelo skrbeti. Ko si predstavniki oblasti zlahka in brez sankcioniranja privoščijo zdrs v nedemokratični, antisemitski, diskriminatorni govor, mora biti to za demokratično družbo alarm. Resnice nikoli ne smemo poniževati z zamegljevanjem in potvarjanjem dejstev, saj vse to lahko vodi k nevarnosti ponavljanja krute zgodovine. Kot nas opozarja Primo Levi: »Ni se začelo s plinskimi celicami. Ni se začelo s krematoriji. Prav tako se ni začelo s koncentracijskimi taborišči … Začelo se je s tem, da so politiki razdelili ljudi med »mi« in »vi«. Začelo se je z medijskim poročanjem o sovraštvu in nestrpnosti. /…/ Začelo se je, ko so ljudje postali gluhi, ubogljivi in slepi ter so verjeli, da je vse to normalno.« Ni bilo normalno in ni normalno.

Ruski osvoboditelji taborišča smrti se do konca svojih življenj niso mogli osvoboditi občutkov sramu in bremena krivde ob spoznanju, kakšna zver je lahko človek človeku, in tudi drugi osvoboditelji. Proti sodobnim oblikam antisemitizma in sovraštva se moramo boriti vsi, s pravno državo, z doslednim spoštovanjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin, s krepitvijo človečnosti do vseh in vsakogar, do vsega sveta okoli nas. V Državnem zboru se lahko borimo z odgovorno politiko, kritičnimi, na argumentih temelječimi razpravami in izogibanju govora, ki bi vzbujal sovraštvo. Kljub razlikam med nami se lahko zavzemamo oziroma se moramo zavzemati za vključujočo in strpno družbo, v kateri bo lahko vsakdo užival svoje pravice in svoboščine ter bo enak pred zakonom, ne glede na svojo raso, narodnost, vero, spol, spolno usmerjenost ali druge osebne okoliščine. Hkrati pa moramo skupaj ostro, takoj in brezkompromisno ukrepati proti kakršnimkoli zametkom in proti kakršnikoli pojavni obliki prebujanja pošasti holokavsta in drugih genocidov človeka proti človeku.

Spoštovani! Januarja 1995, torej ob petdeseti obletnici osvoboditve taborišča Auschwitz, je tedanji nemški predsednik Roman Hercog razglasil 27. januar za dan spomina na žrtve nacizma. 3. novembra 2005 pa je ta dan kot mednarodni dan spomina na holokavst razglasila tudi Generalna skupščina OZN v New Yorku.

V sodobnih demokratičnih družbah Evropske unije in širše ni in ne sme biti prostora za sovražni govor, antisemitizem in ksenofobijo, za nacistične simbole in zanikovalce holokavsta. Da se bomo proti tem oblikam nestrpnosti borili s kazensko pravnimi sredstvi, smo se med drugim zavezali v evropski strategiji za boj proti antisemitizmu in negovanju judovskega načina življenja za naslednje desetletje 2021–2030, ki jo je sprejela Evropska komisija med slovenskim predsedovanjem Svetu Evropske unije oktobra 2021.

Naša politična in osebna odgovornost je, da smo nepopustljivi do vsakršnih odklonov od dostojanstvenega odnosa do zgodovine in žrtev holokavsta ter do predsodkov in sovražnosti do drugačnih. Kot je zapisal Levi: »Fašizma ni mogoče razumeti; lahko in moramo pa razumeti od kod izvira in biti nanj pozorni, namreč, kar se je zgodilo, se lahko ponovno zgodi kjerkoli.« To se nikoli več ne sme zgoditi.

Drage kolegice poslanke in kolegi poslanci! Naj vam ob tej priložnosti predlagam, da skupaj vsi združimo moči in se zavzamemo za to, da bi vse Slovenke in Slovenci, ki so bili v peklu Auschwitza, v Bloku 17 dobili svojo dostojno spominsko razstavo. Naredimo to zanje, za vse naše državljanke in državljane, tudi zase v spomin in opomin. Vsi smo ljudje, različni, pa vendar enaki. Ne bomo pozabili. Nikoli.