Dober večer vsem skupaj!

Torej, v Sloveniji imamo trenutno približno 633 tisoč upokojencev, ki prejemajo takšno ali drugačno pokojnino, starostno, predčasno, invalidsko, vdovsko, družinsko, delno ali sorazmerni del pokojnine, to predstavlja skoraj natančno 30 % slovenske populacije. Zato menim, da je naslavljanje vprašanja skrbi zanje izredno pomembno vprašanje, ki se ga je treba lotiti z veliko mero odgovornosti in previdnosti. Na drugi strani imamo 993 tisoč zavarovancev, torej delovno aktivnih ljudi, katerih prispevki, odmerjeni z zakonom od njihovih bruto plač, se stekajo v tako imenovano pokojninsko blagajno, iz katere se sproti pokrivajo pokojnine in razliko med izplačanimi pokojninami in pobranimi prispevki pokrije državni proračun, v katerega se stekajo spet pobrani davki, največ od dohodnine, pa davka na dodano vrednost, davka od dohodkov pravnih oseb, trošarin in tako naprej. Slovenija ima torej danes pretočni sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Ta sistem je pač posledica preteklih odločitev, sprejetih v od samega začetka obstoja naše države, torej sistem sprotnih plačil. To pomeni, da trenutno delovno aktivni sproti prispevajo za pokojnine in invalidnine, torej prejemke tistih, ki ne morejo več delati. Zakon, ki določa odmero dohodkov invalidov in upokojencev, je star dobro desetletje, ZPIZ-2. Danes je Vlada obravnavala novelo ZPIZ-2 S; ta oznaka »S« kaže, da je bil zakon od svojega sprejetja mnogokrat dopolnjen, popravljen. In že v samem začetku je bil ZPIZ-2 popravljena različica zakona, ki je dve leti prej padel na referendumu. Posledično so se upokojenci skozi leta upokojevali pod različnimi pogoji. Ti pogoji so se po eni strani, torej nekateri pogoji, zaostrovali, po drugi strani pa so drugi postali ugodnejši za nekatere upokojence. In iz tega izvira en del nezadovoljstva upokojencev - čeprav imajo primerljivo delovno dobo, upokojitveno starost in povprečne dohodke v času aktivnosti, se lahko njihove pokojnine med seboj razlikujejo zgolj zato, ker so se upokojevali v različnih letih. S tega vidika številni popravki in pogosto parcialni posegi v zakon v zadnjem desetletju niso videti kot dobra zamisel.

Drugi vir nezadovoljstva, bistven vir, pa so seveda nizke pokojnine dobršnega dela upokojencev. Te so posledica omenjenega dobro desetletje starega zakona in okoliščin posameznih upokojencev. Po eni strani lahko ugotovimo, recimo, da ima 69 tisoč upokojencev danes pokojnino, ki je nižja od 500 evrov, ampak imajo v povprečju ti upokojenci 23 let delovne dobe. Približno 305 tisoč upokojencev je pod pragom tveganja revščine, kot smo že slišali, ki je opredeljen kot 60 % neto plače v državi in trenutno znaša 827 evrov, in to je približno polovica upokojencev, njihova povprečna delovna doba znaša 34 let.

Torej, vprašanje, kako poskrbeti za upokojence oziroma ljudi, ki niso več zmožni za delo, ampak ne izpolnjujejo pogojev za upokojitev, je eno bistvenih vprašanj, ko razmišljamo o prenovi sistema skrbi za upokojence in invalide: v kolikšni meri smo pripravljeni biti solidarni z njimi. In po eni strani slišimo glasna opozorila na njihov težak socialni in gmotni položaj, po drugi strani pa so mogoče še glasnejši vzkliki, da morajo pokojnine odražati plačila prispevkov v času delovne aktivnosti, da pokojnine niso socialna, ampak ekonomska kategorija. In ta pogosto nasprotujoča si stališča slišimo včasih celo iz ust enih in istih deležnikov. Torej, odgovor na to vprašanje kot tudi na druga vprašanja v zvezi s sistemom skrbi za upokojence in invalide bo treba poiskati v dialogu s socialnimi partnerji in širšo javnostjo, torej tudi s sedanjimi in prihodnjimi upokojenci.

Po drugi strani je spodbuden podatek, da je povprečna starostna pokojnina, brez sorazmernih delov pokojnin in delnih pokojnin, znašala 927 evrov neto, povprečna starostna pokojnina z dopolnjenimi 40 leti delovne dobe pa 1022 evrov neto. Torej v letu 2022 je 80,2 % žensk in 62 % moških že doseglo ta pogoj torej 40 let delovne dobe med novimi upokojenci. Še več, 30 % upokojencev je izkoristilo institut, torej možnost, da delajo tudi po dopolnjenem 40. letu delovne dobe, za kar prejemajo 40 % pokojnine in za vsako leto dodatnega dela se jim odmerni odstotek poveča 3,6 %. Torej imamo dve skupini upokojencev. Tisti, ki izpolnjujejo starostni pogoj in pogoj polne delovne dobe in njihov gmotni položaj ni tako kritičen, in na drugi strani res veliko število upokojencev, ki iz takšnih ali drugačnih razlogov, pogosto ne po svoji krivdi, teh pogojev nimajo izpolnjenih. Prav tako je treba upoštevati, da pokojnine niso edini vir blaginje upokojencev. Tisti z najnižjimi pokojninami so upravičeni tudi do socialnih transferjev, ki vsaj nekoliko ublažijo njihovo stisko, predvsem pa velja poudariti, da se upokojenci v trenutku upokojitve med seboj močno razlikujejo po premoženju, ki so ga nakopičili v času svoje delovne aktivnosti bodisi s svojimi zaslužki bodisi z dedovanjem bodisi kako drugače. Zlasti lastništvo nepremičnine je pri tem ključno, ista pokojnina lahko upokojencu v lastni nepremičnini omogoča neprimerno boljši življenjski standard kot upokojencu, ki mora plačevati najemnino. In ravno tako so pomemben del košarice potrošnje upokojencev zdravstvene storitve in zagotavljanje dostopnosti teh storitev je pomemben vidik blaginje upokojencev in enako velja za dolgotrajno oskrbo.

Precej je bilo govora tudi o usklajevanju pokojnin in razkorakov med inflacijo in rastjo pokojnin. V zvezi s tem kaže ponovno pojasniti naslednje. Usklajevanje pokojnin je določeno v zakonu, tem, ki je, ki je star že 10, 11 let in je odvisno v 40 % od inflacije in v 60 % od povprečne neto plače v državi. In pri tem gre za v bistvu konceptualno vprašanje: ali naj pokojnine ohranjajo svojo realno vrednost, torej kupno moč, da si lahko skozi čas z isto pokojnino privoščimo isti nabor dobrin ali storitev ali pa naj pokojnine ohranjajo svojo vrednost glede na plače, da se torej ohrani razmerje življenjskega standarda med upokojenci in trenutno delovno aktivnimi zaposlenimi. Če pogledamo podatke za zadnjih 6 let, torej od leta 2017, ugotovimo, da so pokojnine rasle hitreje od bruto plač in hitreje od inflacije. Realno so se znižale v letu 2022, ko je bila inflacija ekscesno visoka, in sicer za 0,7 % v tem letu, medtem ko so se v drugih letih povečevale, v letu 2021 3 % realno torej ob upoštevanju inflacije, v letu 2022 4,7, v letu 2019 za 1,4, v letu 2018 tudi za 1,4 %, kar pomeni skupno realno rast pokojnin v zadnjih 5 letih za 10,1 %. Torej teh podatkov ne navajam zato, da bi poskušal povedati, da gre upokojencem dobro, to sem povedal že prej, kakšen je njihov gmotni položaj, gre samo za sámo vprašanje indeksacije, ki bo eno od bistvenih vprašanj pri snovanju novega sistema ali pa prenovljenega sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Torej, to desetletje nizke inflacije je pomenilo, da so se pokojnine realno povečevale, medtem ko so se na primer socialni transferji, ki se usklajujejo samo z inflacijo, skoraj desetletje se niso spremenili. Samo v zadnjem letu, ko je prisotna visoka inflacija, je to razmerje obrnjeno, so socialni transferji rasli hitreje od pokojnin. Torej še vedno pa, kar je bistveno, so med upokojenci posamezne skupine, ki so posebej ogrožene. Že prej sem omenil, da so to upokojenci, ki nimajo polne delovne dobe, in še enkrat, pri mnogih od njih to ni njihova krivda, in posebej so ogroženi samske upokojenke in upokojenci, pri katerih je stopnja tveganja revščine celo 25 %, več kot dvakratnik povprečja celotne države, in invalidski upokojenci v upokojenskih gospodinjstvih, pri katerih stopnja tveganja revščine celo presega 30 %.

Torej iz tega sledi, da morajo biti ukrepi za izboljšanje gmotnega položaja usmerjeni predvsem v reševanje stiske teh skupin. Parcialni posegi torej vodijo v nezadovoljstvo, pripraviti je treba sistemsko rešitev, ne posamezne občasne stihijske posege. Pri tem je treba upoštevati tudi demografske spremembe, ki se že dogajajo in ki se bodo nekje do leta 2055 zaostrovale. Treba je upoštevati, da se bo čez 20, 30 let začela upokojevati prekarna generacija in da v tem času, torej čez 20, 30 let večina upokojencev za razliko od danes se ne bo upokojevala v lastni nepremičnini, kar vsa vprašanja, ki sem jih doslej naštel, še bistveno, še bistveno zaostri.

V nadaljevanju pa samo po vrsti naslavljam posamezna priporočila Vladi zaradi poslabšanja socialnega in gmotnega položaja upokojencev.

Torej glede prvega priporočila, da Državni zbor priporoča Vladi, da začne uresničevati obljube, ki se nanašajo na položaj upokojencev, zapisane v programu za delo koalicije. V koalicijskem dogovoru je zapisano, da bo Vlada pripravila pokojninsko reformo nujno v sodelovanju s socialnimi partnerji in ta bo zagotovila pravičen in finančno vzdržen sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Takšno prenovo sistema skrbi za upokojence in invalide že pripravljamo in v skladu z načrtom bomo v začetku drugega polletja predstavili izhodišča. Temu bo sledil eno leto časa za usklajevanja, pogajanja in čim širšo javno razpravo in temu še pol leta obravnave zakona v Državnem zboru. Tako da bo dosežena zaveza, ki je zapisana tudi v načrt za okrevanje in odpornost, da bo zakon sprejet do konca leta 2024. Del te prenove bodo tudi ukrepi, ki bodo omogočali postopen prehod v pokoj. Že smo javno omenjali ukrep, da vsak zaposleni pri določeni starosti v sodelovanju z delodajalcem pripravi načrt za preostanek delovne aktivnosti, ki lahko vključuje prilagoditev delovnega mesta, delovnega časa, sistem uvajanja, mentorstva in tako naprej, da zagotovimo nek prestope, postopen prehod v pokoj, hkrati pa tudi podaljšamo oziroma povečamo delovno aktivnost starejših zaposlenih, ki je bistvena tako z vidika vzdržnosti pokojninskega sistema kot blaginje upokojencev kot tudi z vidika trga dela. Enako velja za morebitno ponovno aktivacijo upokojencev, seveda samo med tistimi, ki bi si tega želeli in ki bi bili tega zmožni. Glede zaveze o dostojnih pokojninah je Vlada obljubo, da bo še v letu v letu 2023 zagotovljena pokojnina znašala 700 evrov, v resnici izpolnila s svežnjem ukrepov, ki je bil predstavljen ta teden. Glede zaveze, da bo ob izpolnitvi pogojev javnofinančne vzdržnosti najnižja zagotovljena pokojnina presegala prag tveganja revščine za 10 %, pa moram žal ugotoviti, da omenjen pogoj javnofinančne vzdržnosti ni dosežen in v izpolnitev te obljube moram podvomiti. To bi namreč pomenilo dvig zagotovljene pokojnine na 910 evrov iz 700, kar je bilo doseženo ta teden, kar bi pomenilo, da bi za pokojnine potrebovali dodatnih 1,1 milijarde evrov letno pod pogojem, da samo pokojnine, ki so nižje od 910 evrov, dvignemo na to raven, ne da bi torej prilagodili tudi vse ostale. To bi pomenilo podvojitev doplačila za pokojnine iz proračuna in močno povečalo javnofinančni primanjkljaj ali pa oziroma v vsakem primeru pomenilo tudi večje davčno breme za aktivno populacijo – v zvezi s tem pa poslušam očitke v drugo smer, da je treba razbremeniti delo, da je treba znižati davke. Ker to dvoje bo težko šlo skupaj in tu bo treba najti ustrezen kompromis. Ob tem ni nepomembno, da po nekaj letih ponovno veljajo proračunske omejitve, ki jih narekuje Evropska unija in od upoštevanja katerih je odvisno tudi financiranje iz sredstev Evropske unije, kar pomeni, da moramo po eni strani, kot rečeno, skrbeti za javnofinančno vzdržnost in po drugi strani poskušati povečati blaginjo upokojencev pa še koga.

Drugo priporočilo pravi, da Državni zbor priporoča Vladi, da sledi sklepu sveta zavoda o 3,5 % izredni uskladitvi pokojnin. Temeljni razlog, da Vlada nasprotuje temu predlogu izredne uskladitve, je, da ta njen učinkovit način z danimi razpoložljivimi sredstvi še enkrat za naslavljanje najbolj perečega problema, to je revščina med upokojenci. Z izredno uskladitvijo bi se namreč vse pokojnine zvišale za 1 % in to pomeni, da bi se najnižje pokojnine zvišale za 11 evrov, pokojnina v višji 2 tisoč, v višini 2 tisoč evrov bi se zvišala za 70 evrov, najvišja pokojnina, izplačana v prejšnjem mesecu na primer, pa za več kot 120 evrov. Ali drugače, izredno uskladitev za 3,5 % pomeni, da bi za 97 tisoč upokojencev z najnižjimi pokojninami namenili dodatnih 1,5 milijonov evrov mesečno, za 90 tisoč upokojencev z najvišjimi pokojninami pa 5,15 milijona evrov mesečno, torej 3,4-krat več. Še enkrat, z vidika izboljševanja blaginje upokojencev, invalidov z najnižjimi prejemki se mi to ne zdi učinkovit način za uporabo razpoložljivih javnofinančnih sredstev. Vsaka odstotna točka uskladitve pomeni dodatnih 67 milijonov evrov vsako leto odslej naprej, kar pomeni dobrih 230 milijonov letno v primeru 3,5 %. Uskladitve. Torej še enkrat menim, da je možno z danimi sredstvi doseči boljši učinek na skupno blaginjo upokojencev kot bi ga prinesel takšen linearni dvig.

Tretje priporočilo, Državni zbor priporoča Vladi Republike Slovenije, da najkasneje do 30. junija 2023 predstavi izhodišča za pokojninsko reformo. Kot rečeno, natanko to nameravamo storiti.

Četrto priporočilo, do 1. julija 2023 naj pripravimo zakonski predlog, ki bo podlaga za dvig vseh pokojnin in še posebej za pokojnine do višine tisoč petsto evrov. To priporočilo bo delno upoštevano. Dvignila se bo zagotovljena pokojnina, vse pokojnine se bodo v zadnjih dveh mesecih povišale za 1,8 %. Konec koncev tudi letni dodatek popravi pokojnino v primerjavi v primeru dodatka v najnižjem razredu, to je razred pokojnin do 600 evrov. Letni dodatek predstavlja 8,4 % višjo pokojnino na mesečni ravni, 40 % zimski dodatek pomeni 3,4 % povečanje pokojnine v tem primeru.

Peta točka pravi, da Državni zbor priporoča Vladi, da izhodišče za pokojninsko reformo vključi pravico upokojencev do 13. pokojnine in pravico do letnega dodatka. Takšne pravice bodo stvar pogajanj o novem pokojninskem sistemu. Moja želja je, da 13. pokojnina in letni dodatek ne bi sploh bil potreben, je pa, kot rečeno, to stvar pogajanj med socialnimi partnerji in ostalimi deležniki v tem procesu, kjer verjamem, da bodo interesi zopet šli v nasprotne smeri.

Šesta točka, Državni zbor priporoča Vladi, da do 1. julija pripravi spremembe ureditve dostopa do varstvenega dodatka z odpravo obvezne izjave o premoženju otroka, ki potrjuje, da ne more preživljati starša. Razmišljam v tej smeri in že pripravljamo ustrezne podlage. Ne morem obljubiti zakonskih sprememb do 1. julija, da bodo pripravljene in usklajene, lahko pa povem, da gredo prizadevanja Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti natanko v tej smeri.

In sedmič, Državni zbor priporoča Vladi Republike Slovenije, da najkasneje do 1. julija 2023 pripravi spremembe ureditve glede vdovske pokojnine na način, da se ob smrti zakonca preživelem zakoncu zagotovi vsaj znesek v večini višini zagotovljene pokojnine. S tem priporočilom smo predlagani rok prehiteli za dober mesec. Gradivo, ki uveljavlja natanko to, je bilo danes obravnavano na seji Vlade.

Toliko. Hvala lepa.