Hvala za besedo, spoštovana predsednic. Spoštovane poslanke, poslanci, spoštovani minister in državni sekretar, ostali prisotni, lepo pozdravljeni.

Komisija za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide je predlog zakona obravnavala na 9. seji 20. junija in se seznanila s stališči Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Zdravniške zbornice Slovenije, Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije, Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov ter Združenje zdravstvenih zavodov Slovenije. Združenje zdravstvenih zavodov Slovenije in Zavod za zdravstveno zavarovanje sta predlogu zakona izrekla podporo, hkrati pa pozvala k uvedbi vzporednih dodatnih ukrepov, ki niso finančnega značaja in ki bi lahko bistveno pripomogli k bolj učinkovitemu izvajanju spremenjenih zakonskih določb z namenom skrajševanja čakalnih dob. Zdravniška zbornica pa je predlogu zakona striktno nasprotovala, predvsem zato, ker ne omogoča vključitve tako imenovanih čistih zasebnih izvajalcev zdravstvenih storitev v izvajanje storitev za skrajševanje čakalnih dob. Člani komisije smo v razpravi pozdravili odločitev predlagatelja, da predlaga spremembe interventnega zakona glede na ugotovitve, da dosedanja ureditev ni bila v celoti učinkovita. Komisija opozarja tudi na to, da smo se s težavami s čakalnimi dobami soočili že pred pojavom covid-19, kot enega od možnih vzrokov smo prepoznali tudi demografske spremembe. Komisija s tem pozdravlja odločitev predlagatelja, da se ciljno usmerja sredstva za skrajševanje čakalnih dob, kjer so se, kot poroča pristojno ministrstvo, čakalne dobe najbolj podaljšale ravno pri storitvah, ki bi jih bilo najbolj nujno izvesti, medtem ko so se pri manj nujnih storitvah na primer ortodontija bistveno skrajšale. Pozvali smo tudi k prečiščenju vseh baz podatkov v zvezi s čakalnimi dobami, da se bo lahko realno cenilo stanje v zvezi s čakajočimi na storitve oziroma število storitev, ki še niso bile izvedene. Presenečeni smo bili tudi ob podatku, da v sistemu obstaja tri milijone tako imenovanih plavajočih napotnic, ki so izdane ali nikoli uveljavljene, kar je opozoril tudi že minister. Komisija prav tako meni, da bi bilo treba nujno izboljšati organizacijo dela v javnem zdravstvu, tako na primarni kakor tudi na sekundarni in terciarni ravni. prav tako se strinjamo s predlogi Zavoda za zdravstveno zavarovanje in Združenje zdravstvenih zavodov Slovenije, da bi bilo za učinkovito reševanje problema dolgih čakalnih dob treba pristopiti tudi k drugim ukrepom, na primer k prečiščenju seznamov čakajočih, zmanjšanju administrativnih obremenitev zdravstvenega kadra in z zagotavljanjem bolj predvidljivih procesov znotraj sistema. Prav tako smo ocenili, da bi se za večje spremembe v sistemu morali predhodno spremeniti tudi odnos posameznika in družbe do zdravja in zdravstvenega sistema nasploh, za zgled bi si morali vzeti države, ki stremijo k celostni obravnavi bolnika in posledično rešitve iščejo tudi na podlagi vključevanja komplementarne medicine v že obstoječe sisteme zdravljenja.

Glede vprašanja je vključevanja tako imenovanih čistih zasebnih izvajalcev skrajševanje čakalnih dob pa so člani komisije zavzeli različna stališča, po eni strani je bilo ocenjeno, da se čakalnih dob ne bo moglo učinkovito skrajšati brez vključitve vseh možnih kapacitet v zdravstvo, tako javnih kot zasebnih, in da je treba v osnovi razmišljati predvsem o tem, kako zdravstveni sistem organizirati tako, da bo vsak državljan lahko čim prej dostopal do ustrezne zdravstvene storitve in bil enako kakovostno obravnavan ne glede na vrsto izvajalca zdravstvene storitve, predvsem v primerih, ko lahko zakasnela oskrba pomeni grožnjo za posameznikovo življenje, po drugi strani pa je bila izražena podpora predloženi rešitvi, da se čiste zasebne izvajalce izključi iz procesa skrajševanja čakalnih dob, saj se je po uveljavitvi interventnega zakona izkazalo, da je ureditev vplivala na to, da javni zdravstveni zavodi, ki so dostopni za vse zavarovance, iz različnih razlogov niso imeli možnosti izvajati dodatnih storitev, predvsem zaradi odliva kadra k zasebnim izvajalcem. Izpostavljeno je bilo tudi vprašanje koncesij v zdravstvu, pri čemer je bilo opozorjeno, da v lokalnih skupnostih koncesionarji na primarni ravni v veliko primerih zagotavljajo dostopnost do zdravstvenih storitev, zato bi bilo pred kakršnimikoli posegi v ta segment izvajalcev zdravstvenih storitev temeljito premisliti. Komisija se je spraševala tudi o vzrokih za nastanek tako velikega razkola v zdravstvenem sistemu med javnim in zasebnim delom izvajalcev zdravstvenih storitev. V času pred pojavom covida se namreč nismo soočali s tako diametralno nasprotnimi stališči, kot se jih zaznava danes. Razpravljali smo tudi o možnih razlogih za trenutno precejšnje nezadovoljstvo pri zaposlenih v zdravstvu in ugotavljali, da ne gre zgolj za prenizka plačila za delo, ampak predvsem za nezadovoljstvo z odnosi v kolektivih.

Ocenjujemo, da bistvenega napredka pri reševanju aktualnih težav v slovenskem zdravstvu ne bo možno narediti brez usklajenega delovanja vseh deležnikov v zdravstvenem sistemu, tako različnih skupin zdravstvenih poklicev kot tudi državne in lokalne ravni. Zato smo pozvali tudi pristojno ministrstvo, da še bolj aktivno pristopi k predhodnemu usklajevanju vsebine zakonskih predlogov s področja zdravstva do te mere, da bodo ob vložitvi v zakonodajno proceduro že dobili dovolj podpore, da bodo nato tudi v praksi izvedljivi in učinkoviti. Sami pa smo podprli.