Hvala.

Kar nekaj je bilo uvodoma že pojasnjeno zakaj, kaj so glavni razlogi za sklic današnje seje. Mislim pa, da je prav, da na tem mestu opozorim najprej na to, da osebna asistenca ni povezana samo z različnimi težavami, z negativnimi izidi različnih pričakovanj, z različnimi dilemami, o katerih se zadnje čase največ govori, ampak želim na prvem mestu poudariti predvsem to, da je osebna asistenca zelo pomembna pridobitev za slovenske invalide. In s sprejetjem in potem začetkom izvajanja tega zakona je bil dejansko narejen izredno pomemben korak za vse invalide, ki želijo živeti aktivno, neodvisno življenje, in res jim je bilo ponujeno, da imajo bistveno boljše možnosti za neko kvalitetno življenje in udejstvovanje tako v zasebnem kot družbenem življenju. Mislim, da se premalo govori in se tudi premalo ugotavlja, kakšni so dejansko pozitivni učinki izvajanja zakona, ne samo za invalide, ampak tudi za širšo družbo. Ker smo pa danes osredotočeni predvsem na financiranje, ja, tudi samo izvajanje pravice je pravzaprav v veliki meri odvisno od zadostnega financiranja, in obratno, nezadostno financiranje prej ali slej pripelje v poseganje v pridobljene in potencialne pravice, skratka, v njihovo zmanjševanje, tako v smislu zmanjševanja obsega izvajanja osebne asistence. Hkrati se pa zaradi situacije, v kateri so se znašli izvajalci, soočamo tudi s tem, da ob že tako pomanjkljivem številu potencialnih kandidatov za zaposlitev na delovnih mestih osebnih asistentov se še dodatno zaostruje položaj za tiste invalide, ki imajo bolj kompleksne potrebe, ki torej potrebujejo več pomoči, ki potrebujejo specifično usposobljene osebne asistente. In ti osebni asistenti izvajajo delo, ki ni enostavno, ki je psihofizično zahtevno in pogosto tudi zelo, zelo odgovorno, zato si vsi želimo, da bi bilo njihovo delo ustrezno ovrednoteno.

Pomanjkljivo financiranje neposredno posega ravno na to področje in posledično se soočamo s tem, da so potem lahko kršene tudi pravice invalidov, uporabnikov osebne asistence, ki svoje pravice ne morejo uresničiti iz teh razlogov. Danes smo slišali, da Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je storilo korak naprej. Vsi si želimo, da bo dejansko pravočasno omogočeno izplačilo regresa vsem. Vemo, kot je tudi pred mano Varuh človekovih pravic poudaril, izplačilo regresa je zakon, zakonska dolžnost delodajalca, in izvajalci osebne asistence, ki tega ne bi uspeli, se znajdejo v vlogi prekrška. In če je enkrat storjen prekršek, vemo, da prekršek na področju delovnih razmerij onemogoča podpise pogodb v različnih javnih razpisih oziroma v sodelovanju z državo in lahko številnim izvajalcem oteži izvajanje ne samo tega pomembnega programa, ampak še kakšnih drugih. Tako je ta korak izredno pomemben in upam, da bo tudi uresničen pravočasno, časa ni več veliko.

Hkrati pa je Ministrstvo za delo, kot slišimo, storilo korak naprej, ker se zavedajo očitno svojih zakonskih dolžnosti. Je pa tudi meni je žal, da Ministrstvo za finance danes ni prisotno s svojim predstavnikom - tudi na tisti prejšnji seji komisije ni bilo prisotno -, ker mislim, da dolžnost ni samo na ramenih Ministrstva za delo, ampak tudi na ramenih Ministrstva za finance. Tudi to je ministrstvo v Republiki Sloveniji, tudi zanje velja enaka zakonodaja, mislim, da tu ne bi smelo biti dvoma, kaj, kaj je njihova dolžnost. Predvsem pa mislim, da je bilo tudi že ugotovljeno, da trenutna urna postavka ne zadošča, vprašanje je tudi, če bi 15,56 evra ponovno pretehtali glede na stroške, ali je to dovolj. Vsekakor pričakujemo, da bo urna postavka ustrezno korigirana, tako kot nenazadnje zakon jasno določa.

Hvala.