Hvala lepa.

Spoštovana gospa predsedujoča, spoštovani predsedujoči, poslanke, poslanci, državni svetniki in svetnice!

Vsi smo zadovoljni, da je prišlo do Zakona o osebni asistenci. Vsi poudarjamo, kako zelo pomemben korak je bil tu narejen, ampak ni pa trajalo dolgo, da smo pri Varuhu človekovih pravic začeli dobivati številna vprašanja, pripombe, pobude na to temo. Nanašale so se predvsem na nepriznavanje nekaterih stroškov, ki nastajajo pri izvajanju osebne asistence, dolgotrajne postopke odločanja na drugi stopnji in na zmanjševanje obsega že priznane pravice na podlagi 9. člena Zakona o osebni asistenci, brez možnosti uporabe pravnega sredstva. Vse navedeno pa posredno ali neposredno izvira iz financiranja tega mehanizma, zato želim danes v tej razpravi izpostaviti predvsem anomalije.

Kot prvo, kot sem že v preteklosti na tem mestu večkrat povedal, težava nejasnosti kriterijev in izpolnjevanje kriterijev za osebno asistenco, to smo tukaj že obravnavali. Ministrstvo je glede težav z obrazložitvami v samem postopku odločanja sicer sprejelo naše pozive in se zavezalo k razreševanju, a učinkov zaenkrat še ni.

Druga težava, ki ima neposredne posledice, na katero sem prav tako moral že večkrat opozoriti, je izjemno občutljivo vprašanje ponovne ocene upravičenosti do osebne asistence. Grožnja velikega posega v že pridobljene pravice vsem tistim, ki so pravico že uživali in bi jim bila ob nespremenjenih ali poslabšanih dejanskih potrebah celo zmanjšana, se je pojavila zato, ker so izvedenci vmes spremenili paradigmo, zakon pa se ni spremenil. Pristojno ministrstvo je sicer nato ustavilo postopke ponovne ocene po uradni dolžnosti, je pa tik pred zaustavitvijo nastal še seznam imen vseh tistih, ki so v postopek ponovne ocene poslani v prvem krogu. Z vprašanjem, kako je seznam nastal, smo se pri varuhu precej ukvarjali, a žal do odgovorov nismo prišli. Kljub obilo vložene energije, da bi prišli zgodbi do dna, ni jasno, kako so seznami zares nastajali in po kakšnem ključu so bile, oprostite izrazu, izbrane žrtve. Žal je jasno, da so nastali in da so bile nekatere skupine morda statistično gledano precej bolj izpostavljene kot druge, na primer, kraj bivanja, vrste težav, zgodba, ki bi se morda zdela verjetno v nekem drugem času. Spoštovane in spoštovani, kako bi se vi počutili, če bi vas nekdo uvrstil na takšen seznam? V povezavi s tem seznamom smo z ministrstvom sicer dosegli pomemben korak, in sicer, da se je ustavilo vse postopke ponovne ocene do osebne asistence, seveda pa je največja težava, da je do takšnega seznama sploh prišlo, in to zaradi stroškov, ki so presegli pričakovanja. Izbira upravičencev, pri katerih naj bi bila ponovna ocena izvedena v prvem krogu, je bila v najboljšem primeru popolnoma samovoljna, v najslabšem pa morda celo diskriminatorna, zagotovo pa vsaj neetična in nedostojanstvena. Ena izmed ugotovitev, po kakšnem ključu so se osebe znašle na seznamu, je bila na primer, da so bile na udaru v večji meri osebe z motnjami v duševnem zdravju in pa motnjami v duševnem razvoju. Oprostite, vendar če smo zaradi večjih stroškov financiranja osebne asistence, kot so bili predvideni, sposobni na tak način odločati o minimalnem standardu vsak od vsakdanjika najbolj ranljivih oseb, potem me je strah, v kakšni družbi živim, ko se v sistemu tako ali drugače ne priznava, ne plačuje ali celo poskuša oblikovati čim manjši obseg vseh stroškov, ki so za dejansko izvajanje storitve osebne asistence ne zgolj potrebni, temveč pogosto tudi nujni, je nekaj hudo narobe. Še več, nekaj hudo narobe je z vizijo, kakšna družba želimo oziroma ne želimo biti, in v tem primeru ne morem mimo vprašanja, ali jo sploh imamo.

Na področju osebne asistence se trenutno dogajajo premiki. Meni in pa inštituciji, ki jo vodim, so neznani, prav tako tudi mnogim drugim, kar nam vzbuja strah. Tudi zato smo nedavno ministrstvo pozvali, naj nas poleg časovnice seznani tudi z okvirno vsebino ali idejami, s katerimi ministrstvo že razpolaga oziroma z okvirji, znotraj katerih v delovni skupini iščejo rešitve, da le-te ne bodo ponovno posegle v pravice ljudi in poleg politične volje za sprejemanje dobrih odločitev.

Na področju urejanja same pravice tega področja ni mogoče urejati brez sočasne misli na to, kdo bo storitve izvajal. V tem delu bi rad opozoril na tretjega, a vendar enega ključnih izzivov, o katerem se pogovarjamo praktično na vsakem koraku. Mislim na kadrovski deficit na področju sociale in zdravstva. Tudi pristojni se nedvomno zavedajo težave, da je težko najti zadostno število ljudi, ki bi bili pripravljeni preobremenjeni opravljati izjemno zahtevno delo za izjemno nizko plačilo. Skratka, državo čaka kar obilo izzivov. O pravici je namreč mogoče govoriti le, če zaživi, kadar jo imamo zapisano le na papirju, pa je človeku zaradi kadrovskih ali finančnih težav nihče ne omogoči, takrat se pravica spremeni v krivico. In tu bi se rad dotaknil še trepljanja po ramah, ki se zdaj ga gremo tu ob izplačilu regresa. Izplačilo regresa je zakonska obveznost delodajalca, naloga financerja pa je, da to izplača. Tukaj je prekršek in je treba najti tistega, ki je za ta prekršek odgovoren, in tistega je treba sankcionirati. In ne moremo reči zdaj, da je pa ministrstvo naredilo neko uslugo pa nekaj velikega, ker je to izplačalo, kar mora izplačati, to je dejstvo, in mislim, da tukaj moramo biti popolnoma jasni. Hvala lepa.