Hvala lepa za besedo. Spoštovane kolegice, spoštovani kolegi!

Torej, jaz bi rekla takole, najprej zelo na hitro, tega zadnjega ne vemo v Gibanju Svoboda - ne vem, mogoče bo gospod Krek kaj več vedel, ali se išče kak nov mandatar, mi tega ne vemo, in to na Gorenjskem. Skratka, zelo na hitro repliciram kolegu Branku Grimsu.

Sicer pa takole, danes v bistvu znotraj Ustavne komisije začenjamo razpravo o tistih členih Ustave, ki se tičejo imenovanja Vlade. Kolegi iz Nove Slovenije v bistvu predlagajo spremembo treh členov, 112., 114. in 118. člena, in sicer tako, da bi oblikovanje vlade uredili primerljivo z drugim parlamentarnim sistemom, da ministrov več ne bi imenoval in razreševal Državni zbor, temveč na predlog predsednika vlade predsednik republike ali predsednica republike ali pa predsednica vlade, na predlog predsednice Vlade, predsednik republike in tako naprej. Skratka, skladno s tem temu predlogu sledi, da ne bi bilo več možnosti interpelacije o delu ministra, ampak zgolj o vladi v celoti. Prav tako bi se s spremembo 114. člena določanje sestave vlade, števila, organizacije resorjev izvzelo iz zakonskega urejanja in to urejanje prepustilo vladi. V bistvu to, kar danes začenjamo oziroma o čemer danes govorimo, je potem, ko je bil predlog pripravljen in vložen, se poskušamo dogovoriti o tem, da bi danes oblikovali posebno delovno telo, se pravi, strokovno komisijo, strokovno komisijo ustavnih pravnikov, ki bi Ustavni komisiji, članom Ustavne komisije pomagali pri oblikovanju izhodišč tako za razlago in vsebino Ustavnega zakona in naprej nekega končnega besedila ustavne spremembe, če vas prav razumem, kajne. Naj povem naslednje, v Poslanski skupini Gibanje Svoboda smo člani Ustavne komisije v zvezi s predlogom hitrejšega imenovanja vlade opravili poglobljeno, zelo poglobljeno debato in v bistvu so se nam zastavljala zelo podobna vprašanja, kot ste jih odprli zdaj kolegi iz SDS. In sicer smo nekateri spraševali, če želimo pohitriti postopek imenovanja vlade, zakaj ga ne bi pohitrili preprosto tako, da bi spremenili zgolj 111. člen ustave, skratka, da bi se ob imenovanju predsednika vlade s tem avtomatično izreklo tudi zaupnico ministrski ekipi, ki bi jo kandidat za predsednika vlade ob svojem imenovanju seveda predložil Državnemu zboru. Pa vendar smo nato na nek način se poenotili in soglašali s predlogom Nove Slovenije, da se odpre kompleksnejša debata okoli teh treh členov, 112., 114., 118. člena Ustave, ki prav tako pomenijo pohitritev postopka imenovanja vlade. Prav tako namesto tega dvofaznega, se pravi, da se dvakrat imenuje najprej predsednik vlade, nato ministrska ekipa, se zadeva pohitri tako, da v bistvu Državni zbor imenuje predsednika vlade, nato pa z ministrsko ekipo na njegov predlog preprosto zapriseže pri predsedniku republike, kar je v bistvu predlog, ki je primerljiv. In to je bilo tisto, kar nas je vodilo, da smo se strinjali oziroma poenotili s tem predlogom. Gre za predlog, ki je v bistvu primerljiv z večino ali pa skorajda vsemi evropskimi državami. Predlog pomeni, da bi vlado torej po volitvah lahko dobili bistveno prej, sestava vlade oziroma ministrska ekipa ne bi bila več predmet zakonskega urejanja in s tem tudi ne predmet referendumskega odločanja, ki je, vsi vemo, bilo pri zadnji vladi na dnevnem redu. Temu smo bili priče, ko se je kar za sedem mesecev zamaknilo oblikovanje vlade in s tem tudi okrnilo delovanje, saj so bili vmes delokrogi ministrstev začasni in prehodni. Zadnja vlada je seveda bila imenovana v rekordno hitrem času, kolikor vemo, v dvajsetih dneh, kar pa nikakor ni posledica sedanje ustavne ureditve imenovanja vlade, temveč predvsem in zgolj velikega napora sedanjega predsednika Vlade in tudi koalicije, ki se je rekordno hitro sestavila po volitvah in rekordno hitro dosegla potrebno soglasje tako okoli koalicijske pogodbe in nato predvsem kadrovsko okoli ministrske ekipe. Seveda velja ob tem spomniti na oblikovanja vlad v preteklosti. Ponavadi so ta trajala več kot mesec dni, če se ne motim, je oblikovanje vlade Marjana Šarca trajalo 51 dni. Vsi pa se spomnimo tiste Vlade iz leta 1996, ko je dr. Drnovšek potreboval po dveh, mislim, da najprej po eni koaliciji, nato po naslednji koaliciji, več kot tri mesece, da je Slovenija dobila Vlado.

Predlog, ki ga imamo na mizi, torej, da predsednika Vlade izvoli Državni zbor, nato ministre na predlog predsednika Vlade imenuje predsednik republike, hearingi oziroma predstavitve ministrov ostajajo pred Državnim zborom oziroma pred delovnimi telesi, je na nek način najbolj verna kopija tako imenovane Podvinske ustave iz oktobra 1990. Naj samo spomnim na 110. člen, drugi odstavek, Podvinske ustave oziroma osnutka Podvinske ustave, Državni zbor voli predsednika vlade z večino glasov vseh poslancev in s tajnim glasovanjem, ministre pa imenuje in razrešuje predsednik republike na predlog predsednika vlade. Ministri – torej, naprej piše v tej Podvinski ustavi -, ministri se predstavijo pred delovnimi komisijami v Državnem zboru. Naj povem, kdo so bili pisci tega osnutka, to so bili dr. Grad, dr. Jambrek, dr. Tine Hribar, dr. Jerovšek, Matevž Krivic, dr. Anton Perič, skratka, zelo znana ugledna imena ustavnopravne stroke.

Če gremo zdaj nazaj k današnjemu oziroma predlogu, h kateremu smo pristopili tudi poslanci Gibanja svobode. Ta predlog seveda prinaša tisto ključno dilemo, ki je bila izpostavljena, in sicer, ker Državni zbor ne bi več imenoval ministrske ekipe, ne bi več imel možnosti interpelacije posameznega ministra, ampak le še celotne vlade. Naj povem, da ta osnutek Podvinske ustave predvideva v 15. členu tudi interpelacijo posamičnega ministra. Tako so se tudi nam tu postavljale določene dileme, zakaj v bistvu bi to izpustili. Pa vendar smo menili, da je prav, da je to dilema, ki se jo razčisti najprej znotraj strokovne skupine ustavnih pravnikov, ki bi Ustavni komisiji pomagali, in nato seveda v naši razpravi.

Kaj pa v bistvu prinaša predlog, ki ga imamo torej na mizi. Sestava ministrske ekipe naj bi bila stvar dogovora znotraj izvršne veje oblasti, torej med predsednikom vlade, koalicijskimi partnerji. Predvsem menimo, podobno kot kolega Cigler Kralj, da bi se predsednika vlade opremilo s polno in popolno odgovornostjo za delovanje vlade kot celote, torej bi tudi odgovarjal za napake vlade, ne samo vlade kot celote, ampak celo za napake posameznega ministra. Vlada bi delovala v mnogo večji meri kot kolektivni organ. Kar se interpelacije tiče, tako kot je predlagano, bi moral pravzaprav predsednik vlade biti tisti, ki bi moral zagovarjati ministra na morebitni interpelaciji pred poslanci in poslankami Državnega zbora, to ne bi bil več minister. Ali se s tem jemlje to, kar je v bistvu ključno, recimo, kar je bila tudi zame osebno ena od dilem, se pravi, neko nadzorstveno funkcijo Državnemu zboru, na prvi pogled seveda se, kajne, ampak vendar Državni zbor s tem, ko daje možnost interpeliranja vlade kot celote in kot celoto naslavlja njenega prvega nosilca, predsednika vlade, s tem v bistvu to nadzorstveno funkcijo na nek način vendarle širi. A ker, kot sem dejala, pomislek je, pomisleki so, je prav, da se jih predebatira najprej na strokovni ravni in potem znotraj članov Ustavne komisije. Prav tako pa je prav, da ko bomo govorili o institutu interpelacije posamičnih ministrov, morda znotraj komisije predebatiramo tudi, na kakšen način je bilo to orodje nadzora nad izvršilno vejo oblasti oziroma nad posameznim ministrom doslej uporabljeno, morda zlorabljeno. Se pravi, da se vprašamo predvsem to, kdaj je bila interpelacija ministra v zgodovini parlamenta zares nujna in potrebna, in predvsem tudi to, kdaj je bila uspešna. Sama se osebno spomnim in sem tudi spremljala takrat še v drugi funkciji, samo ene takšne interpelacije, ki je bila uspešna, to je bila interpelacija Mirka Bandlja, notranjega ministra, ki je bil po interpelaciji razrešen. Kot rečeno, smo se v poslanski skupini po precej tak polemični razpravi z vsemi odprtimi vprašanji, torej tudi glede interpelacije ministra, tudi posvetovali smo se s posameznimi ustavno-pravnimi strokovnjaki odločili, da predlog Nove Slovenije podpremo, da pristopimo k sopredlagateljstvu teh sprememb, zato smo tudi prispevali poslanske podpise, da se ustavno revizijski postopek prične. Tudi zato, ker imenovanje in razreševanje ministrov v Državnem zboru pomeni precejšen odstop od ureditev v drugih parlamentarnih sistemih. Ta osnovna rešitev je bila natančno analizirana, kritično obravnavana v številnih razpravah, strokovnih člankih, v bistvu od uveljavitve Ustave. Prav tako je bilo več poskusov v preteklih letih, da bi se s spremembami Ustave takšno ureditev oblikovanja vlade, predvsem to dvakratno glasovanje o vladi v Državnem zboru, ki povzroča vrsto težav, popravilo, a predlogi žal niso bili doslej sprejeti. Zato je seveda primerno in ustrezno, da poskusimo znova. Ministra na podlagi prvega odstavka 12. člena Ustave, 13.člena Zakona o vladi ter v skladu z 12. členom Poslovnika Državnega zbora imenuje in razrešuje Državni zbor na predlog predsednika Vlade. Minister je razrešen, če je večina poslancev, ki so glasovali, glasovala za razrešitev. Naj povem, da takšne ureditve, ko smo pregledali ustavne sisteme v drugih državah, po Evropi predvsem, takšne ureditve druge države s parlamentarnim sistemom nimajo. Gre torej za nek absurden, nevzdržen položaj, prej smo že slišali, ko v bistvu minister poskuša najti podporo v Državnem zboru in to proti svojemu lastnemu predsedniku vlade, ki je predlagal njegovo razrešitev in ki z njim očitno več ne more sodelovati, ker je, ne vem, porušeno zaupanje med njima. Slovenija je seveda kot večino evropskih držav z Ustavo uveljavila parlamentarni sistem organizacije državne oblasti. Te države imajo pri oblikovanju vlade ureditev, po kateri predsednik države ali pa, ne vem, monarh, imenuje predsednika vlade in nato na predlog predsednika Vlade tudi ministre. Naj povem, katere države imajo takšno ureditev. To so Italija, Avstrija, Češka republika, Irska, Portugalska, Velika Britanija, Belgija. V nekaterih izmed teh držav, in sicer v Italiji in na Češki, mora tako imenovana, tako oblikovana vlada v določenem roku dobiti še zaupnico v parlamentu, se pravi, neke vrste investitro. Pogosto je tudi ureditev po kateri parlament, na primer v Nemčiji, Finskem in na Madžarskem, na predlog predsednika države izvoli predsednika vlade, nato predsednik vlade sam ali pa na predlog šefa države imenuje ministre. Slovenija je torej na nek način edina država, kjer imamo sistem, da lahko torej, kot sem prej dejala, ministri nasprotujejo predsedniku vlade in poskušajo na teh svojih položajih ostati. Mislim, da so bili takšni štirje primeri v pretekli zgodovini. Kolega Janša se bo spomnil, leta 1994, leta 2004 se je na tak način hotel v Državnem zboru ubraniti pred razrešitvijo zunanji minister, dr. Rupel, leta 2006 je izgubil nezaupanje takratnega predsednika vlade, kolega Janše, Janez Drobnič in se je skušal ohraniti na položaju kot minister za delo, leta 2015, v času Vlade Boruta Pahorja, takratni obrambni minister Janko Veber. Skratka, vendarle gre za neko situacijo, ki na nek način onemogoča tudi delo predsedniku Vlade.

Kljub sopredlagateljstvu za spremembo Ustave glede imenovanja vlade, pa smo v Gibanju Svoboda predlagali dve manjši dopolnitvi. Želeli smo, da se že v predlogu samem razčisti vloga in funkcija predsednika republike ob imenovanju ministrov in tudi, kdo je lahko predsednik vlade oziroma kdo je lahko imenovan za ministra, saj to v sedanji ureditvi ni, in zakonski ureditvi ni posebej določeno. Predlog seveda predsedniku republike daje novo in pomembno zadolžitev, to je imenovanje ministrske ekipe na predlog predsednika vlade, toda vendarle mora biti zelo jasno opredeljena ta vloga. Ker ima predsednik republike zgolj simbolno in reprezentativno funkcijo, je po našem mnenju dolžan, torej mora izvršiti predlog predsednika Vlade za imenovanje ministrov ali razrešitev ministra, to torej pomeni, da predsednik republike nima pravice zavrniti predloga predsednika Vlade oziroma predsednik republike pri tem nima diskrecijske pravice, da bi on ocenjeval primernost kandidatov. Zgolj izjemoma se dopušča možnost, da bi lahko predsednik republike pred imenovanjem zavrnil kandidata, ko ta recimo ne bi izpolnjeval formalnih pogojev za imenovanje kot so državljanstvo, starost, ki je povezana z izvrševanjem volilne pravice in tako naprej, torej stvari, ki niso opredeljene, veljajo pa denimo za poslance v skladu z, mislim, da 82. členom Ustave.

Torej, mi se zavedamo, da so pomisleki, da so dileme in da so vprašanja glede predloga, ki je na mizi. Ta vprašanja in te dileme imamo tudi pri nas, pa vendarle smo prepričani, da je prav, da se kljub vsem tem zadržkom, tem vprašanjem in pomislekom, predlog za spremembo 112., 114. in 118. člena vloži v ustavno revizijski postopek, da se torej znova poskuša priti do usklajene, kompromisne rešitve glede hitrejšega in z drugimi državami ustavno primerljivega imenovanja vlade znotraj postopka v sodelovanju z ustavnimi, pravnimi strokovnjaki v strokovni skupini, oblikovani za te ustavne spremembe in seveda, da na koncu pridemo do ustrezne 60 številčne ustavne večine v Državnem zboru.

Zato v naši poslanski skupini seveda podpiramo in predlagamo, da se z oblikovanjem oziroma imenovanjem strokovne skupine pri Ustavni komisiji za omenjene tri spremembe v Ustavi, ta ustavni postopek začne.