Hvala za besedo in lep pozdrav vsem zbranim!

Tudi nas na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti veseli, da je Slovenija na nek način primer dobre prakse. Je peta v Evropi, ki je uvrstila znakovni jezik in prva v Evropi, ki je uvrstila jezik gluhoslepih v Ustavo.

Strinjam pa se, da je zdaj čas, da se udejanjanje obojega izboljša in da se koraki naprej storijo tudi v praksi. Moje sporočilo tu bi bilo predvsem, da ministrstvo ima željo, voljo in pripravljenost to urediti.

Bi se pa mogoče na tej točki bolj osredotočil na jezik gluhoslepih, ki je morda vsaj glede na dosedanje aktivnosti najbolj v pristojnosti našega ministrstva. Zavedamo se, da so potrebe gluhoslepih še posebej specifične in želimo, da se njihove potrebe ustrezno naslovijo. Že je potekal sestanek, zadnji 24. maja na našem ministrstvu, kjer so se izpostavila nekatera vprašanja, nekateri izzivi. Tudi uvodoma je predsednica tega odbora izpostavila, da je to mogoče tudi bistveni namen današnjega srečanja. In sicer prvo vprašanje, ki se je v zvezi s tem izpostavlja je sama definicija gluhoslepote, pri čemer so predstavniki reprezentativnih organizacij gluhoslepih predstavili dve možni definiciji. Torej, eno medicinsko in drugo funkcionalno. In to je recimo prvo vprašanje na katerega bo treba v praksi za nadaljnje korake, da jih čim prej konkretiziramo, odgovoriti. In drugo vprašanje je, ali to urejati z enim krovnim zakonom ali s posegi v področno zakonodajo posameznih resorjev. Torej, obe poti sta možni.

Zadnji razvoj teh dogodkov je, da se je reševanje tega vprašanja prestavilo v kabinet predsednika Vlade, kar ponovno kaže na neko voljo in pripravljenost, da se to vprašanje uredi. In tam je ustanovljena delovna skupina v kateri sodeluje tudi naše ministrstvo in tudi ostali pristojni resorji.

Torej, še enkrat, moja želja je, da se ta zadeva čim prej uredi in verjamem, da oblika dela, ki poteka zdaj, gre v pravi smeri, da se to razreši.

Hvala.