Predsedujoča, hvala za besedo.

Lep pozdrav! Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci in predstavniki Ministrstva za finance in morebitni drugi gostje!

Kot je predsedujoča že v uvodu povedala, ste gradivo pri k tej točki prejeli s sklicem seje. Državni svet Republike Slovenije je na 4. izredni seji, 31. enaindvajsetega maja, ob obravnavi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju proračuna Republike Slovenije za leto 2023 in 2024 sprejel zahtevo, da Državni zbor Republike Slovenije ponovno odloča o tem zakonu. Naj pojasnim, da, kot veste, je Državni svet sestavljen iz različnih interesnih skupin in da je bilo glasovanje o vetu na ZIPRS 2023-2024, skoraj vsi svetniki so veto podprli, vsi prisotni, samo dva kolega svetnika sta glasovala proti vetu, kar pomeni, da z vsebino zakona nismo oziroma ne moremo biti zadovoljni. Ne bi rad, da bi Državni zbor oziroma predlagatelj vzel to zahtevo po ponovnem odločanju zgolj kot neko birokratsko oviro, ki jo je moč zelo na hitro obiti s ponovnim sklicem seje, kot je današnja, to pomeni odbora in s sklicem izredne seje Državnega zbora ter ne da bi obravnaval vsebino naših pripomb z drugim glasovanjem zakon ponovno potrdil. To je eno.

Drugo, naj dam pripombo še predlagateljem oziroma Vladi. Po pravilih Ekonomsko-socialnega sveta bi mogel biti zakon, ki ima posledice na proračun, uvrščen na sejo Ekonomsko-socialnega sveta, kar pa v tem primeru ni bilo in kar smatramo kot veliko kršitev, poleg drugih podobnih kršitev, ki se v zadnjem času dogajajo.

Državni svet se je osredotočil predvsem na glavne vsebine, glavne pripombe tega zakona in izpostavil predvsem štiri glavne vsebine. Pa bom probal na kratko pojasniti. Najprej naj pohvalim sploh namero Vlade, da želi zmanjšati stroške proračunov in to proračunsko razliko. Smatramo pa, da se je zadev lotila na napačni strani. Prvi vsebinski očitek ali pa pripomba državnih svetnikov je oziroma leti na obrazložitev, da se proračun zmanjšuje na proračunski rezervi, ki je namenjena pomoči gospodarstvu, in sicer za 330 milijonov, pa naj me kolegi popravijo, češ da je bilo, da je Vlada zadosti dobro poskrbela za gospodarstvo, ki je bilo deležno energetske krize. Dejstvo je, da za gospodarstvo je bilo poskrbljeno, za kar smo Vladi hvaležni, ne strinjamo pa se, da je bilo zadosti poskrbljeno. Če primerjamo ukrepe slovenske vlade z ukrepi vlad drugih nam konkurenčnih držav, predvsem na področju gospodarstva, ne pa povprečje v katerem Vlada komunicira, to pomeni, če izvzamemo gospodinjstva, je slovenska vlada podpovprečno poskrbela za slovensko gospodarstvo. In sicer, res je, da sta bila v ta namen sprejeta dva ukrepa, če temu tako rečemo, eno je uredba, ki je zamejila ceno malim in srednjim podjetjem na višino 195 evrov za 90 % porabljene energije. Drugi ukrep pa je Zakon o pomoči gospodarstvu ob energetski krizi, ki pa je bolj splošen in ki pride v poštev tudi za večja podjetja, ponuja pa bistveno manjše subvencije oziroma povračilo teh povečanih stroškov kot sama uredba. Če pogledamo kakšne ukrepe so ponudile druge države, lahko z zagotovostjo rečemo, da so ostale evropske države, kot sta Španija in Portugalska, ki sta izjemi, ves čas imele bistveno, bistveno nižjo ceno. Njimi je sledila tudi Francija s posebnim ukrepom, z lastno ceno njihovih jedrskih elektrarn, katerih 60 % je ponudila njihovi industriji pod posebno ugodnimi cenami, kot sem že rekel.

Skandinavija je tudi imela za gospodarstvo boljše pogoje, enako sosednja Hrvaška in nam referenčna Nemčija, s katero imamo največji obseg poslovanja, ta je gospodarstvu zagotovila ceno 130 evrov za megavatno uro, sicer za 70 % njihove porabe in tudi s takimi pogoji je bistveno konkurenčnejša od slovenskih malih in srednjih podjetij. Vlada s temi ukrepi sploh ni naslovila ali v bistveno slabši meri je naslovila velike porabnike, velika slovenska podjetja, katerim nadomešča te povečane stroške v zelo, zelo majhnem obsegu, tako da se večina teh podjetij niti ni odločila, da bi zaprosila za tovrstno državno pomoč. To se na žalost že pozna in sicer na kondiciji slovenskega gospodarstva. Statistika za zadnji kvartal prejšnjega leta kaže upad na industriji materialov, to so steklo, jeklo, aluminij, papir, kjer je intenzivnost padla od 12 % do 18 % v zadnjem kvartalu in od 12 % pa do 22 % v prvem kvartalu letošnjega leta, skratka, upad je višji kot pri drugih nam konkurenčnih državah.

Na Gospodarski zbornici smo ocenili, da bo država s tem izgubila milijardo evrov dodane vrednosti in 200 milijonov evrov davkov, zaradi tega, ker se, prvič, ker se na splošno nekoliko ohlaja gospodarstvo, drugič pa, ker so se tudi slovenska predelovalna industrija in druga industrija, ki je te materiale kupovala v Sloveniji, preusmerila na druge trge. Izgubili smo industrijo primarnega aluminija. Steklarne, jeklarne bodo v letošnjem letu zaprte več mesecev zaradi velikega padca naročil. Če se bo to odpeljalo po verigi predelovalne industrije, zna to biti slab znak za obseg slovenskega gospodarstva v naslednjem obdobju. Zaradi tega ne moremo pritrditi trditvi predlagatelja zakona, da je bilo za gospodarstvo dovolj dobro poskrbljeno. Želimo si, da bi ta proračunska rezerva ostala višja, kot je trenutno predvidena. Kajti, možno bi bilo oziroma nujno potrebni so ukrepi za zamejitev elektrike pri nižji ceni in s tem vzpostaviti večjo konkurenčnost tudi z drugimi trgi. Nemčija razmišlja, da bo to zamejila na 60 evrov za megavatno uro oziroma celo na 41, pri nas ostajamo na 195. Drugo pa zaradi ohlajanja gospodarstva in zapiranja, kot sem predhodno že povedal, je potrebno uvesti ukrepe, ki jih že poznamo. In to je ukrep čakanja na delo in pa ukrep skrajšanega delovnega časa, da bodo podjetja lahko premostila to vrzel in ko bo kriza, upajmo, popustila, ponovno zagnala svojo proizvodnjo v polnem obsegu. To je naša prva vsebinska pripomba.

Druga vsebinska pripomba je v povezavi z načrtovano nižjo realizacijo sredstev iz proračuna Evropske unije v letu 2023. Državni svet poudarja, da je treba v okviru evropske kohezijske politike in programa v programskem obdobju 2021-2027 okrepiti aktivnosti. V procesu sprotne priprave projektov se je njihovo pravočasno dokončanje, pogoji za izplačilo pričakovanih evropskih strukturnih in kohezijskih sredstev in s tem uspešno naslavljanje razvojnih izzivov države. Skratka, v situaciji, ko smo, si ne moremo oziroma ne smemo privoščiti, da planiranih sredstev ne bi realizirali v polnem obsegu.

Tretja vsebinska pripomba je pripomba interesne skupine lokalnih interesov, in sicer dejstvo je, da je bila v lanskem letu jim določena povprečnina, s katero pa ugotavljajo, da ne morejo pokriti vseh naraščajočih sredstev. Res je, da so oktobra leta 2022, ko se je povprečnina sprejemala, z njo soglašali, so pa že takrat opozarjali na to, da v primeru poslabšanja ekonomske situacije s temi sredstvi ne bodo mogli pokriti vseh svojih obveznosti. Kmalu zatem so bile občine soočene z dvigom stroškov dela, in sicer dviga plač v javnem sektorju, dviga minimalne plače, dodatnega dviga plač pomočnic vzgojiteljic in dviga cen energentov, kar je pripeljalo do tega, da njihova povprečnina ne zadošča za pokrivanje teh osnovnih stroškov. Zato so skupnosti občine predlagale drugačno oziroma višjo povprečnino, in sicer za leto 2023 v višini 776,40 evra, v letu 2024 pa v višini 783,023 evra. Ker so dobili očitek s strani države, da so njihova pričakovanja pretirana, so dejansko zadevo ponovno proučili in zmogli razumevanje, da je država v podobni situaciji, zato so svoja pričakovanja znižali na enoten predlog povprečnine za leto 2023 in 2024, in sicer v višini 773,66 evra.

Državni svet se strinja z opozorili in predlogi Združenja občin Slovenije ter poudarja, da v lanskem letu dogovorjena povprečnina zaradi spremenjenih razmer ne zagotavlja kritje povečanih stroškov občin. Posledično so občine prisiljene, da zakonske naloge izvajajo s sredstvi, ki so namenjena predvsem financiranju investicijskih projektov, s tem pa občine in tudi država izgubljajo razvojni potencial.

Četrta vsebinska pripomba, ki smo jo izpostavili pri glasovanju o vetu na zakon, je prišla s strani kmetov. In sicer, Državni svet opozarja, da je zimsko letni dodatek namenjen najbolj ranljivim skupnim prebivalcem, in sicer za blažitev posledic draginje. Iz zakonskega besedila je razvidno, da gre za enkratni dodatek, ki kot tak ne predstavlja pravice iz pokojninskega zavarovanja, pač pa gre za socialni transfer, ki pa je neupravičeno in povsem neutemeljeno vezan na prejem pravic iz pokojninskega zavarovanja. Zato je nujno, da se kot upravičence prepozna tudi upokojence, ki so pretežni del svoje zavarovalne dobe bili zavarovani za ožji obseg pravic, in tiste, ki so uživalci pokojnin starostnega zavarovanja kmetov, tem namreč letni dodatek ne pripada. Naj poudarim, da je najvišja pokojnina oseb, upokojenih s pretežnim delom dobe, dopolnjene v ožjem obsegu zavarovanja, v višini 400 evrov mesečno, povprečna kmečka pokojnina, ki je prejemek oseb, upokojenih po starostnem zavarovanju kmetov, pa je bila v letu 2022 v višini 373,14 evra.

Hvala vam.