Spoštovani, lepo pozdravljeni!

Najlepša hvala za besedo.

Vlada je pristopila k pripravi tega Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih financah predvsem zato, da upošteva odločitev Ustavnega sodišča iz odločbe iz decembra 2020 v zvezi s finančno avtonomijo Državnega sveta, Ustavnega sodišča, Varuha človekovih pravic in Računskega sodišča. Ustavno sodišče je namreč odločilo tedaj, torej decembra 2020, da nekateri členi Zakona o javnih financah niso v redu in zato smo pač pristopili k spremembam naslednjih členov. Torej 20. člen, ki zdaj določa, da v primeru, ko Vlada z neposrednimi uporabniki, ki so pripoznani kot ustavni organi, če ne doseže soglasja glede obsega njihovega finančnega načrta, potem v predlog proračuna, ki ga pripelje v Državni zbor, torej da predlog tega organa v obrazložitve predloga proračuna, pa predlog finančnega načrta, ki ga je zanj predlagala Vlada. Potem spreminja se 40. člen v delu, ki se nanaša na ureditev, po kateri morajo neposredni uporabniki proračuna v času priprave rebalansa pred sklenitvijo pogodbe pridobiti soglasje ministra, pristojnega za finance. V skladu z odločitvijo Ustavnega sodišča se s spremembo tega člena določa, da ustavni organi tega soglasja v času, se pravi zadržanega izvrševanja proračuna pri pripravi rebalansa, da ga ne potrebujejo, potem se spreminja 95. člen zakona, spet ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča, se zdaj iz morebitnega omejevanja pri prevzemanju obveznosti tudi ob koncu leta se izvzema neodvisne ustavne organe, hkrati pa se s členom tudi jasneje podaja vsebina, ki jo mora v podzakonskem aktu, torej v pravilniku, ob koncu leta predpisati minister, pristojen za finance. Še zadnji člen iz tega paketa je 103. člen, ki določa, da je stranka v inšpekcijskem postopku Urada za nadzor proračuna neposredni ali posredni uporabnik državnega ali občinskega proračuna v zvezi z zadevno vsebino je Ustavno sodišče odločilo, da je iz tega inšpekcijskega nadzora treba izvzeti neodvisne ustavne organe, se pravi, če povem po domače, da organ v sestavi Ministrstva za finance, to je Urad za nadzor proračuna, ne more inšpicirati proračunskih sredstev pri teh štirih neposrednih uporabnikih proračuna. Razlog za odločitev Ustavnega sodišča je bila avtonomnost teh organov. In v zvezi s prepoznavanjem finančne avtonomije posameznih entitet Vlada zdaj spoštuje odločitev Ustavnega sodišča, ni pa nujno, da se z njim tudi strinja, zato ker finančna avtonomija nima neposredne zveze s statusom samostojnosti in neodvisnosti posameznega organa pri upravljanju z zakonom ali ustavo določenih pristojnosti. Z vidika pristojnosti Vlade je v tej predlagani rešitvi zaskrbljujoče, če bi se nabor finančno avtonomnih identitet še širil, zato, ker je v skladu s 148 členom Ustave, ki zahteva, da morajo biti prihodki in izdatki proračunov sektorja država srednjeročno uravnoteženi brez zadolževanja ali pa morajo prihodki presegati izdatke, torej iz tega izpeljana določba Zakona o javnih financah določa, da je za pripravo tega fiskalnega okvira, za pripravo in izvrševanje proračuna odgovorna Vlada in da je minister pristojen za finance, pristojen za to pripravo okvira programa stabilnosti, napovedi prihodkov in izdatkov države in pa za izvedbo ukrepov povezanih z zagotavljanjem finančne discipline. Ustavno sodišče je v tej odločbi, s katero je finančno avtonomijo pripoznalo Državnemu svetu, Ustavnemu sodišču, Varuhu človekovih pravic in računskemu sodišču, izrecno navajalo, da ni ustavno pravno zanemarljivo dejstvo, da sredstva, potrebna za delo neodvisnih ustavnih organov, pomenijo majhen delež vsakokratnega proračuna države. Vlada to navedbo razume v smislu, da pri izdaji odločbe ni bil namen Ustavnega sodišča, da bi se v prihodnje še širil nabor teh finančno avtonomnih organov. V nasprotnem primeru bi bilo treba ob prepoznavanju novih teh finančno neodvisnih entitet v Zakonu o javnih financah predrugačiti tudi ureditev povezano z odgovornostjo Vlade in ministra, pristojnega za finance. Poleg te ključne vsebine, ki jo ureja novela, Vlada predlaga še nekatere druge dopolnitve, in sicer na področju urejanja javnih zavodov in agencij, katerih ustanovitelj je država ali občina, te entitete že po veljavni ureditvi premoženja praviloma nimajo v lasti, ker jim mora sredstva za njihovo delovanje zagotavljati ustanovitelj. Določene izjeme seveda obstajajo, ampak so urejene v posebnih zakonih, na primer v Zakonu o znanstveno raziskovalni in inovacijski dejavnosti, tam je določeno, da so javni raziskovalni zavodi tudi lastniki stvarnega premoženja, pridobljenega iz javnih in drugih virov, kar pomeni, da tovrstni javni zavodi obračunavajo amortizacijo in morajo imeti zato, ker ta strošek vpliva na njihov poslovni rezultat, zagotovljen tudi vir za pokrivanje teh amortizacijskih stroškov. Na Zakon o znanstveno raziskovalni in inovacijski dejavnosti je kot vir določil, da so to sredstva pridobljena iz ravnanja s stvarnim premoženjem. Vse navedeno pomeni, da s to predlagano določbo ZJF, ki jo ta novela predlaga, v kateri se določa, da javni zavodi in javne agencije premoženje nimajo v lasti, razen če za, če drug zakon določa drugače, zgolj jasneje določi, da morajo tudi posredni proračunski uporabniki pravno podlago imeti, torej pravno podlago za pridobitev stvarnega premoženja imeti v posebnem zakonu in seveda tudi zagotovljene vire za financiranje investicij, vzdrževanje in amortizacijo tega premoženja. Če zakonske podlage ni in če javni zavodi in agencije nimajo zagotovljenih osrednjih ustreznih virov, imajo stvarno premoženje v upravljanju, kar pa seveda pomeni, da mora ustanovitelj zagotavljati sredstva tako za vzdrževanje, investicije, amortizacija tega pa se izkazuje seveda pri ustanovitelju, torej pri državi ali občini.

Tretja vsebina, ki se spreminja v predlogu je povezana spet z odločbo Računskega sodišča oziroma Računsko sodišče je v revizijskem poročilu učinkovitost ureditve javne službe in razmejevanje od ostalih dejavnosti javnih zavodov, to je bilo izdano oktobra 2021, izrecno zahtevalo, da mora Vlada v odzivnem poročilu izkazati, da je izdelala načrt aktivnosti, iz katerega izhaja, da bo oblikovala predpis, ki bo javnim zavodom dovoljeval opravljanje drugih dejavnosti, se pravi, da rečemo tržnih dejavnosti samo pod pogojem, če bodo s tem izvajanjem zagotovili najmanj pokritje vseh s tem povezanih odhodkov in pa, da bo ta predpis določal obveznost izdelave kalkulacij cen blaga oziroma storitev drugih dejavnosti in pa pristojni organ za določitev cen. Tej predlagani zahtevi zakon tudi sledi, saj vsebina brez osnovne ureditve v zakonu seveda jo ni mogoče urejati s podzakonskimi predpisi.

Še četrta sprememba tudi sledi predlogu Računskega sodišča v zvezi s sistemom zakladniškega računa, to je izpostavilo, da je treba način ravnanja s presežki, tako pozitivnimi kot negativnimi na upravljanje denarnih sredstev enotnega zakladniškega računa, da je treba urediti na zakonski ravni in pa s predlaganim zakonom 81. člen jasneje določa tudi kako se izračuna višina likvidnostnega zadolževanja države.

S predlaganim zakonom se vzpostavlja tudi formalna pravna podlaga, da Ministrstvo za finance sprejme srednjeročno strategijo upravljanja dolga. Poleg navedenih sprememb pa s predlogom zakona se še podaljšuje rok do katerega mora minister, pristojen za finance oziroma župan Vladi oziroma občinskemu svetu predložiti polletno poročilo, in sicer z julija tekočega leta na avgust, hkrati pa določa, da mora polletno poročilo Vlada posredovati državnemu zboru najkasneje 1. septembra tekočega leta. Še zadnja sprememba je zagotavljanje pravne podlage za vzpostavitev registra zunanjih izvajalcev notranjega revidiranja, ki ga vodi Urad Republike Slovenije za nadzor proračuna. Predlagam vam, da predlog zakona podprete.

Hvala lepa.