Hvala, predsednica, za besedo. Lep pozdrav vsem tudi v imenu notranjega ministrstva.

Zdaj, mi smo to vabilo na današnjo sejo komisije sprejeli kot neko odgovornost in dolžnost, da pojasnimo predvsem glede na tematiko, ki jo obravnavamo, torej pobuda za izdajo izpiskov iz matičnega registra o smrti, da pojasnimo postopek in vse, kar je v zvezi s tem, kar se tiče naših pristojnosti. Zdaj način vpisovanja podatka o smrti je, kot vemo, formalen, formalističen postopek, vnaprej predviden, ki zagotavlja neko pravno varnost in ga v trenutni zakonodaji ureja 14.a člen Zakona o matičnem registru. Če čisto na kratko z enim stavkom pojasnim, je izdaja izpiska o smrti iz matičnega registra mogoča le ob predpostavki, da je smrt vpisana v matični register, ki se je vzpostavil leta 2005. Zdaj kot organ Ministrstva za notranje zadeve, ki je, kot sem že uvodoma povedala, odgovoren za to vrsto družbenega ali pa pravno-družbenega področja, lahko povem, da si vseskozi prizadevamo k poenostavitvi teh vpisov podatkov o smrti za osebe, ki so umrle med II. svetovno vojno ali neposredno po njej. In če grem kronološko čez pravno ureditev, ki je veljala na tem področju, tako da si osvežimo spomin in da v bistvu vidimo, da kot država ali pa kot organ Ministrstva za notranje zadeve je bil vedno proaktiven in v bistvu je izrazil, je izražal neko razumevanje za to področje. Se pravi, čisto natančno. Od 27. maja 1995 je bilo mogoče izvesti vpis smrti v matično knjigo umrlih za navedene osebe le na podlagi predhodno izvedenega sodnega postopka razglasitve pogrešanega za mrtvega ali pa sodne ugotovitve smrti. To je bilo v skladu z Zakonom o nepravdnem postopku in zaradi tega, ker je bil ta postopek kot sodni postopek nekoliko, bi rekla, za svojce otežen oziroma precej formalističen in zahteven, je Ministrstvo za notranje zadeve v istem letu, torej leta 1995, pripravilo Predlog zakona o dopolnitvah Zakona o matičnih knjigah, ki je bil sprejet po hitrem postopku. Že sam postopek, torej hitri postopek nakazuje na dejstvo, da so se takrat zavedali, da gre za pomembno področje, in s temi dopolnitvami zakona je bilo torej uzakonjeno, da je bil vzpostavljen določen poseben postopek za ugotovitev in vpis smrti v matično knjigo umrlih oseb, ki so umrle med II. svetovno vojno ali neposredno po njej, pa še niso bile vpisane v matično knjigo umrlih. V tem postopku je za vložitev predlogov za takšen vpis bil sprva določen nek časovni rok oziroma časovno obdobje petih let, da se to izvede, za tiste, ki so pač bili zainteresirani, da se tak postopek izvede, pa je potem po oceni ministrstva, države, če želite, bilo ugotovljeno, da se tovrstni rok, da je pač prekratek in se ga je tudi podaljšalo na podlagi sprejetega amandmaja v obliki novele k tem zakonu in se je ta rok podaljšal do maja 2009. Potem pa, če želite, tretja taka prelomna točka v tem kontekstu pa je, ko se je leta 2011 v začetku leta uveljavil 14.a člen Zakona o matičnem registru, ki velja še danes in je v bistvu postopek ugotovitve in vpisa smrti odvezal tega določenega roka, kar pomeni, da lahko kadarkoli se zdaj vpis smrti v matični register za vse osebe, ki so življenje izgubile ob koncu druge svetovne vojne, predvsem žrtve množičnih pobojev, vojnih pobojev in seveda v časovnem obdobju tik po vojni in njihova smrt še ni bila evidentirana v matičnih evidencah, se torej lahko to ustrezno uredi. Svojcem umrlih je v bistvu s tem, s to odpravo tega časovnega momenta bila dana možnost, da na relativno enostaven in hiter način, brez kakršnihkoli stroškov, seveda ob nekem minimalnem naporu v okviru upravnega postopka dokažejo smrt osebe in tako dosežejo vpis v matični register ter pridobijo tudi izpiske o smrti oziroma tako imenovani mrliški list. V bistvu postopek tak kot je sedaj urejen, kot sem že omenila, je relativno enostaven upravni postopek, predlog za uvedbo postopka se vloži pri pristojnem organu. Predlog recimo kot pojasnilo, da ne bom šla čez celoten postopek, ker nima smisla, ampak predlog recimo lahko vloži sorodnik umrle osebe v ravni ali stranski liniji brez omejitev, torej nimamo omejitve na kolena ne v ravni ne v svaštvu oziroma tudi svojci po svaštvu, in pa tudi državni tožilec. Tako da, tukaj je poskrbljeno tudi s tega vidika, če ni več svojcev, to lahko stori v imenu, za žrtev tudi državni tožilec. Predlagatelj postopka, torej vsi ti, ki sem jih naštela, morajo predlogu predložiti seveda dokaz, s katerim verjetno izkaže, da je oseba, za katero je bil podan predlog za ugotovitev in vpis smrti v matični register zares umrla. Ta verjetno izkaže, je nek dokazni pravni standard, ki je relativno nezahteven oziroma ni to gotovost, ampak zgolj verjetno izkazano dejstvo. Zakon tudi predvideva dokazna sredstva oziroma dokazne standarde s katerim se to izkazuje. Zadostuje recimo izjava stranke, pisna izjava priče, ustna izjava priče, listinski ali pa drugi dokazi, dokazna sredstva. Zaključujem, ja. Tako da, to je postopek, ki je pravno formalno urejen in preko katerega v vsaki pravni državi ne moremo iti, so potrebna neka pravila.

Zdaj, če samo statistično še povem. Skupno število vpisanih smrti na podlagi Zakona o matičnih knjigah, kot sem prej pojasnila, ki je veljal prej, je bilo okoli 4 tisoč 600. Na podlagi zdaj veljavne zakonodaje, do 22 maja, letos, pa je bilo vpisanih 209 smrti, tako da, ta postopek že zdaj je omogočen na podlagi zakona, ki velja in naj kot zgolj zanimivost povem, da v letu 2021, smo na ministrstvo ali pa takrat so na ministrstvo prejeli tudi zelo podobno vsebino kot jo danes obravnavate, takrat je bil minister gospod Hojs in je tudi on v svojem konkretnem pisnem odgovoru praktično enako povzel in utemeljil svoj odgovor v tem, da za izdajo mrliškega lista je potrebno neko postopkovno, pravno formalno ureditev, tako da, iz vidika MNZ je tu po moje vse povedano.

Hvala.