Hvala lepa za besedo.

Zdaj, to, kar imamo danes na mizi s predlogi sklepov, bi v bistvu moralo biti končano že pred 77, 78 leti, takrat, ko so se dogodki zgodili in takrat bi moralo priti tudi do pokopov, do izkopov in seveda tudi do pravno formalnih izdaj mrliških listov. Vendar vsakič, ko se, ko se odpre razprava o dogodkih iz tistega vojnega in povojnega obdobja, ko se soočamo s posledicami krvave bratomorne vojne, v kateri je komunistična stran med drugo svetovno vojno in še zlasti po njej povzročila na tisoče žrtev, Slovenska politika zaide v težave. Na eni strani smo tisti, ki se soočamo s sočutjem do pomorjenih, do njihovih družin, sorodnikov, ki zagovarjamo potrebo po zadoščenju, po dostojnem pokopu umorjenih v posvečeno zemljo, do pravice do dobrega imena, do izdaje mrliških listov, na drugi strani pa so tisti, ki zagovarjajo morije, ki branijo revolucijo in ki vsem tem civilizacijskim normam razvitega, pa tudi nerazvitega sveta nasprotujejo. V teh razmerah nas lahko sprejeti srh. Vse to nekaj nepredstavljivega, da še v 21. stoletju obstajajo osebki in politične skupine, ki ne dovoljujejo izkopov umorjenih iz znanih morišč in ki celo zaznane žrtve preprečujejo izdajo mrliških listov, celo več, poveličujejo tisti morilski čas in častijo najbolj krute osebnosti tistega nesrečnega obdobja, v katerem je slovenski rod plačal strahoten krvni davek. V veliko primerih ga je plačalo nedolžno civilno prebivalstvo, ženske, otroci, celo dojenčki, ki sploh niso ali niso mogli sodelovati v nobenih vojaških operacijah in niso bili niti politično niti vojaško aktivni, na tisoče njih je bilo pomorjenih brez sojenja. Edina krivda je bila, da so bili posestniki, kmetje, uspešni gospodarstveniki, trgovci, izobraženci in so po mnenju nalogodajalcev umorov pripadali napačni mnenjski, socialni, verski narodnosti in še kakšni skupini. Veliko umorov se je zgodilo že med vojno, s čimer so prisilili miroljubno prebivalstvo v samoobrambo, mnogo bolj množično pa so se eksekucije dogajale po vojni, po 9. maju 1945, ko je zasijala zlata svoboda. Vsak normalen, običajno čuteč človek bi se moral vprašati, zakaj so se umori dogajali, zakaj je bilo vse tako kruto, nečloveško, še posebej pa, zakaj je bilo tega toliko in zakaj se je daleč največji del rodomora dogodil po vojni, ko je nad vso Evropo, tudi pri nas, že sejalo svobodno sonce, ko je padel tudi drugi totalitarizem, nacizem.

Vest je ena najpomembnejših ali pa pomembnejših lastnosti, ki jih ima človek. Je ena tistih, po katerih naj bi se ločil od drugih živih bitij. A ko listamo po naši polpretekli zgodovini, ko poslušamo akterje tistega časa, ki se prešteje med zmagovalce, ali pa njihove družinske in duhovne naslednike, se največkrat zgrozimo. Namesto obžalovanja dejanj, izjav sočutja, želje po popravi krivic, želje po čimprejšnjem pietetnem izkopu in pokopu nesrečnikov poslušamo izjave nestrpnosti, sovraštva, obtoževanja pomorjenih, opravičevanja maščevanja in poveličevanja krvavih dejanj.

Tudi naši najvišji predstavniki države so v preteklosti s svojimi izjavami in dejanji največkrat pokazali svoje politikantske, ne pa državniške, še manj pa človeški odnos do množičnih umorov na naših tleh ter do trpljenja žrtev in njihovih sorodnikov. Pravzaprav so bili zelo dvolični. Vsako leto se na spominski dan v Državnem zboru poklonimo žrtvam Srebrenice, predstavniki državnega vrha so tudi sodelovali ob nekaterih žalnih slovesnostih in množičnih pokopov v Potočarjih, v katerih so vsako identificirano žrtev pokopali v svoji krsti in svoj grob. Njihove politične izjave, namreč političnega slovenskega vrha, s katerim so obžalovali nesrečne pomorjene Bošnjake, so javno dostopne. Iz njih so razvidna nedvoumna sporočila, da se kaj takega ne sme več ponoviti, in take izjave tudi sam in tudi mi podpremo brez zadržkov.

Toda več morišč iz povojnega svobodnega časa v Sloveniji je večjih od Srebrenice, zato bi bilo prav ali še bolj prav, da bi vsakokratni vrh slovenske politike to etično in spravno dejanje vsako leto storil tudi doma, da bi se spoštljivo in z jasno besedo poklonil žrtvam množičnih in posamičnih zločinov, ki so med in predvsem po 2. svetovni, ki so se med in predvsem po 2. svetovni vojni zgodili na naših tleh, da bi dali ljudem jasen signal, da je vsak režim, ki je povzročal ali bo povzročal žrtve, nedolžne, nedolžne žrtve, nesprejemljiv in da bodo njegovi akterji sankcionirani, da bi tako okrepili vero v demokracijo, pravno državo, upanje na boljšo družbo, ki bo temeljila na spoštovanju in svobodi. S tem bi gradili podlago, da se zločine na naših tleh in drugod ne bi več ponovili. A zdi se mi, da bi bilo to že z vidika njihovega političnega okolja že sovražni govor in zavržno dejanje.

A do sedaj je bila to za nekatere slovenske liderje to drugorazredna tema, za druge posledica naravnega prava. Eni kar na splošno umorjene opredeljujejo kot belogardiste, domobrance, sodelavce okupatorja samo zato, da bi se oprali vest in prevarali ljudstvo. Spet drugim je bil pomembnejši ali najpomembnejši spomenik žrtvam vonj, ki prav tako ne združuje, ampak razdvaja. Tudi vsi dosedanji varuhi človekovih pravic so bili neodzivni, niso pripravili nobenih, kaj šele resnih zahtev do oblasti za popravo krivic, niso pripravili nobenega posebnega poročila, ki bi obravnaval izdajo mrliških listov in pokopov. Mimogrede, posebno poročilo varuha človekovih pravic o teh žrtvah seveda pričakujemo. Tudi v primeru nepietetnega, nerazumnega ravnanja ljubljanskega župana Jankovića, ki ne dovoli pokopa romskih žrtev, tudi žena in otrok, ni nobenega odziva najvišjih političnih predstavnikov države in tudi ne varuha človekovih pravic. In kar je paradoksalno, mnogih so polna usta sovražnega govora, ki lahko prerastejo zločine. A tu imamo zločine. Mnoge nekdanje najvišje predstavnike države in med vojne komuniste krasijo številne izjave, ki so sovražni govor, celo več, so celo ne samo poziv, ampak ukaz k ubijanju drugače mislečih. Tudi dandanes nam podobno sporočajo njihovi družinski, duhovni in politični nasledniki. Šele lani je Janševa vlada s sklepom določila 17. maj kot dan spomina na žrtve komunističnega nasilja. Prav bi sicer bilo, da bi ga določili z zakonom. A ta dan je sedanja vlada Roberta Goloba prav med ali tik pred prvo obeležitvijo dneva spomina odpravila in si privoščila veliko sramoto doma in najbrž še večjo v tujini. Za izjave koalicijskih predstavnikov, ki so komentirali odpravo dneva spomina, je težko najti primerne besede. Priča pa smo tudi velikemu začudenju v evropskem in svetovnem prostoru.

Ta seja je bila sklicana za to, da ob 17. maju dneva spominja na nedolžne žrtve vojn in povojnih morij, žrtve niso samo umorjeni, ampak tudi sorodniki, opozorimo na problem, ki se vleče že desetletja predolgo. Da spomnim, ne trpijo samo žene Srebrenice ali matere Srebrenice, kot se to pogosto v teh pogovorih ali pa izjavah najvišjih državnih predstavnikov dogaja, ampak so trpele in še trpijo tudi mnoge matere Slovenije in njihovi sorodniki.

Čudi nas, da so vladne stranke predlagale odpravo spominskega dne. In to kaže na vso dvoličnost in na mentalno stanje dela političnega prostora, ki še danes, po več kot 75 letih od dogodkov ni sposoben narediti, lahko rečem, evropskega koraka k spravi in narodni pomiritvi in trmasto oziroma radikalno vztraja na partijski doktrini sovraštva do drugače mislečih oziroma do tako imenovanega razrednega sovražnika.

Evropa se je na področju odnosa do totalitarizmov notranje prečistila, naredila pomembne korake k povezovanju prej sprtih narodov, pri nas pa temu ni tako. Kar pomeni, da demokracija še ne deluje, kot bi morala, a posledično tudi vladavina prava ne deluje, kot bi morala, in da se zavestno ohranja po pohabljen odnos do vrednot in posebej posledično tudi pohabljen odnos do mrtvih. Tam se, kjer so žrtve komunizma, ker so bile umorjene, torej niso bile sojene, obsoja za kazniva dejanja, na primer za izdajo ali vojna hudodelstva, odreka pravica do groba in državnega spomina. Med umorjenimi je mnogo otrok in celo dojenčkov. Bistveno se torej ne zgodi, oblast ne obsodi zločinov, ne obsodi režima, ki je množične umore zahteval in povzročil, ne obsodi nosilcev oblasti, ki so te zločine ukazali, nadzorovali in izvajali. Še več, pred njihove spomenike se polaga vence, spomenike se ohranja na vidnih, izpostavljenih mestih, odstranjeno pa celo vrača na simbolna oziroma reprezentativna mesta. In to kljub temu, da naša ustava in sodba Ustavnega sodišča, ki je prejšnji režim razglasila za zločinskega, to preprečujeta. Preambimbo v Ustavi je med drugim zapisano, da SFRJ ni delovala kot pravno urejena država in da so se v njej hudo kršile človekove pravice, poglavje o človekovih pravicah v naši ustavi pa je v njej najobsežnejše.

Ti isti, ki nasprotujejo izkopu, identifikaciji in pokopu žrtev ter izdaje mrliških listov, nasprotujejo tudi sprejemu resolucije o evropski zavesti in totalitarizmih, ki sta jo sprejela tako Evropski parlament kot Evropski svet in v kateri so enako obsojeni vsi totalitarizmi, fašizem, nacizem in komunizem. Pravijo, da je bil njihov oziroma naš komunizem kljub 10 tisoče nedolžno pomorjenih, 100 tisoče zaprtih, oškodovanih, izseljenih drugačen od ostalih komunizmov, a kot vidimo, je bil naš le še bolj krut, bolj neusmiljen in je bolj trdoživ. Taka sporočila voditeljev držav zaznajo tudi institucije, zato tudi izkopi, identifikacije, forenzični in sodno medicinski postopki, pokopi, izdaje mrliških listov potekajo tako dolgo. Preiskovalno kazenskih postopkov, ki so sestavni del obravnave vsakega umora, pa v teh primerih sploh ni, kar je unikum v tujini. Še po 70-ih in več letih od končanja druge svetovne vojne obsoja na dolge zaporne kazni celo tajnice v koncentracijskih nacističnih taboriščih, ki so pri zločinskem nacizmu urejale papirje, dokumentacijo, pri nas pa so bili in so še odredbodajalci, ukazovalci, kazensko in politično nedotakljivi, moralno pa izjemno povzdigovani in v praksi močno privilegirani. Spremembo odnosa do pomorjenih in njihovih zločincev je težko pričakovati, saj je na primer Vrhovno sodišče pred leti zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti hčerki Viktorja Habiča, enega od 16-ih umorjenih na kočevskem procesu oktobra 1943, s čimer je legitimiziralo revolucionarno hitro sodstvo. Prav tako kranjsko tožilstvo, če se ne motim, še vedno ne dovoli izkopa žrtev iz Matjaževe jame in Crngroba, obe morišči sta v okolici Škofje Loke. V večini medvojnih in povojnih pokolov so znani ukazovalci in storilci, ki so znanega dne na znanem kraju in na znan način nasilno prekinili mnoge življenjske poti na tisoče njih. Ekshumacije umorjenih, katerih posmrtni ostanki ležijo razmetanih po moriščih po naši deželi, njihovi dostojni pokopi in izdajo mrliških listov so predpogoj za pomiritev duš. Dokler to ne bo opravljeno, do takrat tudi ne bo pogojev za spravo, saj se sprave ne da naročiti ali ukazati, sprava pride iz duše, iz pomirjene duše. A če bodo izkopi iz kraških brezen, tankovskih jarkov in vse, kar je povezano z njimi, potekali tako počasi kot do sedaj, potem žrtev ne bomo pokopali še naslednjih 100 let. Za zdrav misleč in čuteč narod bi to moralo biti nepojmljivo in vse obsodbe vredno. Režim ali ideologija, ki tolerira, opravičuje in ščiti nasilja ter ne dopusti pokopa mrtvih, nima vrednot. Tisti, ki tak režim slavijo, pa nimajo vesti. Ob koncu bi še dodal, da vsak ob rojstvu dobi rojstni list, njegovo življenje se konča s smrtjo in pokopom, formalno pa z mrliškim listom. Umorjeni so bili različnih starosti, od dojenčkov do oseb starih 20, 50, 60 in več let. Če k njihovim datumom rojstva prištejemo še čas za ukazanega molka in po osamosvojitveni čas, ko se jim ni izdalo mrliških listov, bi bile te osebe stare danes od najmanj 78 pa vse do 140 in več let. Vsak, ki je bil ob uboju star 22 let, bi bil danes 100-letnik. In ker ni izdanih mrliških listov ali pa ker ni izdanega mrliškega lista, je danes 100-letnik, smo torej država z največ 100-letniki, življenje v teh pomorjenih še vedno formalno traja in to kaže na to, da je danes že prepozen čas, da se ti mrliški listi tudi izdajo in izvršijo pokopi. Storimo to, kar vsako leto storijo v Srebrenici. Bolečina naših ljudi, naših žena, bolečine naših ljudi, naših žena so prav tako boleče in hude kot že iz Srebrenice. Bi pa ob tem še dal nekaj zadev, ki so nastajale v Državnem zboru zdaj, ko je leta 2013 imel nagovor Državnega zbora ob dnevu Srebrenice tedanji predsednik Janko Veber, smo mu predstavniki tedanjih poslanskih skupin - med podpisniki sem bil jaz pa Jakob Presečnik in pa seveda Ljudmila Novak - napisali pobudo, da tudi za žrtve, ki so bile pomorjene v Sloveniji, naredi nagovor kot predsednik Državnega zbora, če ne 11. julija, kot se to običajno stori, pa 23. avgusta, ko je dan spomina na le-te. Odgovora ni bilo. Ko je leta 2015 imel tak nagovor - takrat, če se kdo spomni, so prišle v Državni zbor žene Srebrenice, prinesli so Beli cvet Srebrenice - imel zelo kvaliteten nagovor tedanji predsednik dr. Milan Brglez. In tudi njemu sem takrat, ko smo ravno obravnavali Zakon o žrtvah, o vojnih grobiščih, ki ga je predlagala Ljudmila Novak, v razpravi predlagal, da bi imel tak nagovor v Državnem zboru. In takrat sem predlagal tudi dan spomina na pomorjene slovenske žrtve, predlagal sem junij. Naj spomnim, da je nekdanji predsednik države Republike Slovenije 11. julija 2010 imel nagovor v Potočarjih ob pokopu ene skupine žrtev in tam je dejal, da se je treba te tragedije spominjati z velikim in globokim sočutjem in da bi tisti, ki so ta zločin načrtovali, pripravili in izvedli, morali biti kaznovani. Se pravi zavest, da so taka dejanja, ki so se zgodila, huda kazniva dejanja. Lani je imela nagovor tudi predsednica, sedanja predsednica Državnega zbora Urška Klakočar Zupančič. In tam v tem nagovoru je dejala, da je še kako pomembno, da pokol v Srebrenici poimenujemo z njegovim pravim imenom – genocid, da so prepoznani krivci za to, žrtvam pa dano potrebno priznanje in pieteta. Tega ne dolgujemo le slednjim, temveč tudi njihovim svojcem in preživelim ter rodovom, ki šele prihajajo. Na rane Srebrenice, ki se najverjetneje ne bodo nikoli zacelile, sicer dodatno sol posipajo vsa leta nesprejemljivi poskusi zanikanja in poveličevanja tega zločina, relativiziranje dejstev ter nabira političnih točk s provokativnimi izjavami. Ampak, ko smo pred nekaj dnevi glasovali o obsodbi holodomora v Ukrajini, gospa, ki je prepoznala genocid v Srebrenici, ni glasovala za priznanje tega genocida. In tudi danes, kot vidite, poslanska skupina največje vladne stranke sejo obstruira. Torej, očitno gre v tem primeru za huda dvojna merila, dvojne kriterije.

Pa še mogoče komentar na uvodno procesno razpravo zgodovinarja dr. Martina Premka, ki je dejal, da nihče po tisti evropski resoluciji o obsodi totalitarizmov nima pravice do izključne razlage zgodovine. Pri nas imamo točno ta primer, pri nas imamo izključno razlago zgodovine, ki so jo pač ustvarjali petdeset let približno. In tudi če prineseš nov dokument, pravijo, da revizije zgodovine ne bodo dopustili. Mi imamo revidirano zgodovino in nekaj najbolj normalnega je, tako kot povsod z vsemi drugimi spoznanji na vseh drugih področjih se tudi zgodovina z novimi dejstvi popravi, spremeni, če je potrebno, in tako naprej. Mi smo v situaciji, ko pri nas imamo situacijo, ko imamo izključno razlago ene strani, kaj je medvojna in povojna zgodovina, kar je hudo narobe.

Pa samo še stavek, priznanja najvišjih predstavnikov slovenske oblasti so ključna, da se speljejo vsi nadaljnji postopki, kar zadeva izkope pomorjenih, identifikacijo in pa seveda tudi pokope in izdajo mrliških listov. Dokler je pri nas tak odnos do tega, do takrat se, se ni treba sklicevati na zakon, da to ureja, ker noben zakon tega ne ureja. To je pač moralna obveza vsakokratnih liderjev države in jaz mislim, da to je treba storiti čim prej.

Hvala lepa.