Predsedujoči, hvala za besedo. Še zlasti v tem zadnjem letu dni, v aktualnem mandatu ste se kolegice in kolegi bržčas že navadili, da pred vas stopam za to govornico brez kakšnih posebnih opomb, pripisanih na listu papirja, pa vendar danes pred vas stopam s celim šopom papirja. Ta šop papirja nosi ime dolgotrajna oskrba, natančneje Zakon o dolgotrajni oskrbi. Da ga pokažem, da vidimo s čim se v tem trenutku ukvarjamo. Šteje 130 strani, če upoštevam zgolj in samo člene z obrazložitvami členom, ne pa zraven potrebnega aparata in ostalih prilog, ki sodijo k dokumentu, če naj bo ta obravnavan kot dejanski zakon v parlamentarnem postopku. Zakaj vam to govorim? Blaginja upokojencev je v grobem sestavljena iz treh sklopov. Prvi je res vprašanje neposrednega, nemudnega materialnega statusa, ki ga običajno razumemo skozi višino pokojnin. Drugi je kakovost in dostopnost zdravstvene oskrbe. In tretji je vprašanje skrbstva starejših. Zadnji dve točki, ki sem jih navedel, sta v tem hipu predmet intenzivnega usklajevanja in premikanja naprej. če se za začetek zaustavim zgolj pri vprašanju zdravstvene oskrbe. Na včerajšnji plenarni seji Državnega zbora smo obravnavali zakonsko pobudo, ki prenaša položnice za dopolnilno zdravstveno zavarovanje iz rok komercialnih zdravstvenih zavarovalnic na javno zdravstveno blagajno z namenom, da se v istem političnem procesu zagotovi tudi progresivna ureditev prispevkov iz področja dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Torej, da ne prispevamo vsi enako po isti položnici, v isti višini, ne glede na naše dohodke, ampak da se pri prispevkih v zdravstveno blagajno pošteno in pravično upoštevajo dejanske razlike med dohodki enega in drugega. Ko smo v Levici prvič v parlamentarno proceduro dejansko pripeljali ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja v letu 2019 smo med drugim izračunali kaj to pomeni za denarnice upokojencev. Če ukinemo dopolnilno zdravstveno zavarovanje na progresiven, solidaren, družbeno pravičen način bo v veliki večini upokojencev, tistim, ki so najbolj prikrajšani, tisti, ki najbolj potrebujejo javne zdravstvene storitve v denarnici ostalo okoli 30 evrov več. Glede na povišice premije za dopolnilno zavarovanje, ki so ga napovedale zavarovalnice iz 35 evrov na 45, mogoče celo na 55 evrov, pa je ta številka še bistveno višja. Če torej ukinemo dopolnilno zdravstveno zavarovanje na solidaren in pravičen način, bi se to iz vidika kupne moči materialnega položaja upokojenk in upokojencev poznalo v obsegu, ki je ustrezen celo najbolj ambicioznih, ustrezen ekvivalent celo najbolj ambicioznim poskusom dvigom pokojnin v zgodovini te države. Z enim zakonskim aktom, z enim zamahom bi ne le okrepili naše javno zdravstvo, ampak hkrati bistveno razbremenili tudi denarnice upokojence, ki v tem trenutku listajo maloštevilne skromne evre v žepe komercialnih zdravstvenih zavarovalnic.

Naprej, vprašanje dolgotrajne oskrbe je povezano s statusom upokojencev, neizključno, ampak pretežno in v veliki večini. Vemo, da so oskrbnine v naši družbi za bivanje v domovih starejših občanov oderuško visoke. Vemo, da se jih velik del upokojencev z nizkimi pokojninami, ki komaj dosegajo 700 evrov ali pa pač kakšen evro več, preprosto ne morejo privoščiti. Sami od sebe ne. Na pomoč in morajo prehiteti svojci, pa niti ne več samo v prvem sorodstvenem koraku, torej zgolj hčerke in sinovi. Situacija je tako huda, stiska se je tako zaostrila, da za stroške bivanja in oskrbe v domu starejših, ti starejši potrebujejo pomoč tudi svojih vnukov in svojih vnukinj. Če dolgotrajno oskrbo primerno uredimo, je najmanj kar bomo dosegli to, da ta strošek oskrbe v domovih starejših občanov bistveno bistveno znižamo in mislim, da bi cilj urejanja dolgotrajne oskrbe moral biti, da višino oskrbnin najmanj prepolovimo. Tu je seveda vprašanje pomanjkanja čisto fizičnih kapacitet v domovih starejših občanov kot so prostori, kot so postelje, pa seveda v tem hipu z naskokom najbolj pereče vprašanje pomanjkanja skrbstvenega kadra, negovalk, bolničarjev, medicinskih sester in tako naprej. In ta stiska, ta kriza na področju skrbstva starejših, si upam trditi, v tem trenutku bistveno bistveno bolj prizadene upokojence kot samo dejstvo, da pokojnine že kar nekaj časa capljajo za stvarnimi potrebami gospodinjstev upokojenk in upokojencev. Zato je delo in prioriteta usmerjena v ureditev skrbstva, v ureditev dolgotrajne oskrbe tako presneto pomembna. Glede na to kako zelo razvpita je obravnava Zakona o dolgotrajni oskrbi, ki, da se razumemo, ga je potrebno še dodobra dodelati, težko rečemo, da se na področju starejših in zagotavljanja blaginje starejšim ne dogaja nič, da je tri četrt parlamenta, pa še Vlada zraven, preprosto slepa in gluha za težaven položaj v katerem so se upokojenci znašli, nikakor ne drži. Nikakor ne drži. Kar pa seveda ne spremeni dejstva, da je pokojninska blagajna že dolga desetletja strahovito podhranjena. Pokojninska blagajna, ta naša javna inštitucija z mandatom, da zagotavlja izplačevanje pokojnin upokojencem in upokojenkam, ni financirana zgolj iz prispevkov na plače, v veliki meri, ca 20 % jo financira tudi državni proračun z vsakoletnim transferjem. Pri zadnjem proračunu se je ta transfer povzpel na višino 1,3 milijarde evrov. Problem luknje v pokojninski blagajni ni padel z neba, ni se naredil kar sam od sebe in zagotovo ga ni ustvarila demografija, kot pogosto poslušamo, češ, v tej državi se nam prebivalstvo stara, zato smo se znašli v stiski in zato potrebujemo pokojninsko reformo, ki bo podaljšala upokojitveno starost ali karkoli podobnega. Nikakor ne drži. To je potrebno kategorično zavrniti. Naša družba je dovolj bogata, da lahko in mora zagotavljati dostojne penzije, socialno varnost na stara leta čisto vsakemu. No ifs, no buts, brezpogojno in brez vprašaja.

Kje pridobiti sredstva? Odgovor najdemo na točki, kjer se je problem sploh naredil. Proti koncu 90. je bila namreč sprejeta zakonska ureditev, ki je prispevke delodajalcem praktično prepolovila oziroma skorajda prepolovila. Če je prej pokojninska blagajna beležila presežke, je nato začela tolči hude, hude minuse. Od tega konca 90., mislim, da se je to dogajalo leta 1996 oziroma 1997, do danes, torej dobrih 20 let, je bil tem razbremenitvam kapitala primerno ustvarjen tudi minus v pokojninski blagajni. Če ga zložimo skupaj, če ga seštejemo, pridemo do tako visoke, tako absurdne številke, da si je že mi v Državnem zboru, ki delamo z državnimi proračuni, kaj šele običajne državljanke in državljani, ne znajo v praksi na noben način predstavljati, ker se pogovarjamo o 20 milijardah evrov izgubljenih skozi darila kapitalu in s posledicami primanjkljaja v pokojninski blagajni, iz katerega bi se in se morale, bi se morale financirati pokojnine. Ko enkrat torej zaključimo pripravo Zakona o dolgotrajni oskrbi, ko ga pripeljemo do konca, se sam zelo zavzemam, da kot naslednjo prioriteto poslanke in poslanci koalicije v roke vzamemo vprašanje pokojninske reforme, tako na prihodkovni strani pokojninske blagajne, ki zadeva rešitve polnjenja te pokojninske blagajne zato, da bo denarja za pokojnine dovolj, kot tudi, da se revščino med upokojenci prednostno začne odpravljati z ustreznimi dvigi pokojnin. Najnižja zajamčena pokojnina je morda res 700 evrov in smo se tudi v preteklih letih krepko borili v Levici, še ekstra, da smo mejo zakonsko določene zajamčene pokojnine za polno dobo dvignili na višino, da danes dosega teh 700 evrov. Saj se spomnimo zaključnih let prejšnjega mandata, a ne? To se ni zgodilo kar samo od sebe, to je bilo krepko priborjeno. Ampak kljub temu teh 700 evrov ne predstavlja kakšne bogatije, z njimi ljudje še zmeraj zelo težko preživijo, pa je, pazite, polovica upokojencev postavljena v položaj, da tega zneska v resnici niti ne dosega. Kaj pa tisti, ki so prej obnemogli, kaj pa tisti, ki so invalidni, njihova nadomestila in efektivne najnižje pokojnine, ki niso 700 evrov, ki so 350 evrov? Vse to je potrebno rešiti v kompletu in kar se tiče nas v Levici, najnižje pokojnine je potrebno, je nujno brezpogojno dvigniti. Upokojencev je v tej državi več kot 600 tisoč in zagotovo moramo na prvo mesto postaviti tiste, ki na stara leta ne morejo shajati zaradi tega, ker so njihove pokojnine oziroma njihova nadomestila tako zelo nizka, sramotno nizka. In ko dvigujemo penzije, moramo prednostno dvigovati, vem, da to marsikomu ne bo popularno, ampak prednostno moramo dvigovati ravno najnižje pokojnine s ciljem reševanja, odpravljanja revščine upokojencev. To mora biti naša prioriteta. In kot rečeno, ko enkrat zaključimo z dolgotrajno oskrbo, mislim, da je potrebno po tej prioriteti reševanja revščine upokojencev tudi proaktivno pristopiti.

Najlepša hvala.