Hvala lepa za besedo. Spoštovana predsednica, člani komisije, spoštovana vlagateljica, ostali vabljeni.

Začela bi s tem, da nepričakovana izguba otroka je seveda za vsakega starša ena izmed najtežjih stvari, ki se mu zgodijo lahko v življenju in če starši ne dobijo nekih natančnih odgovorih o vzrokih za smrt, o možnosti slovesa, pokopa svojega otroka, je seveda ta bolečina gotovo še toliko hujša in zato je seveda zelo pomembno, da država in materam in očetom, ki žalujejo za svojimi otroki, nudi ustrezno pomoč in pa seveda tudi, da se pomaga v takih situacijah, kot jih je opisala vlagateljica, v kolikor in na kakršen način seveda država to lahko stori. Na samem našem Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti se do sedaj, ko smo bili seznanjeni s temi konkretnimi zadevami predhodno nismo se srečali še s primeri smrti otrok oziroma s smrtjo novorojenčkov ali pa tudi z nezakonitimi posvojitvami, kot je navedla vlagateljica, tudi z naše strani, ker nimamo pristojnosti, nismo izvedli nobenih uradnih postopkov, v katerih bi preverjali pravilnost. Se mi pa zdi pomembno opozoriti na to, da v naše delovno področje sodi zakonodaja, ki ureja področje materinstva, področje očetovstva in pa tudi posvojitev. In v tem obdobju, kot navaja vlagateljica, se pravi v 70. letih, takrat sta veljala še v bivši Jugoslaviji dva zakona, eden je bil temeljni zakon o razmerju med starši in otroci, drugi je bil pa temeljni zakon o posvojitvi. Potem po letu 1977 naprej je pa veljal zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih in edini zakonit način, ko je bilo otroke možno izločiti iz družine bioloških staršev, je bila pravilno izvedena posvojitev. In ureditev, ki je veljala do leta 1977, je določala, da so bile posvojitve lahko izvedene na način, da je bila sklenjena pogodba o posvojitvi, in to pogodbo so sklenili otrokovi biološki starši in pa posvojitelji, se je pa sklenila pred centrom za socialno delo. Kar je tukaj pomembno, je to, da so seveda otrokovi biološki starši morali podati soglasje, zgolj izjemoma njihovo soglasje ni bilo potrebno, in to je bilo v primeru, če so bile staršem, biološkim staršem odvzete roditeljske pravice, če starš zaradi poslovne nesposobnosti ni bil zmožen izjaviti svoje volje oziroma je bil neznan, njegovo bivališče ni bilo znano, v nasprotnih primerih je pa bila potrebna privolitev bioloških staršev. In tudi potem, ko je v veljavo stopil nov zakon z letom 1977, je bilo ravno tako potrebno, da so otroci, starši privolili v posvojitev svojega otroka, s tem, da so takrat o posvojitvah odločali centri za socialno delo, odločali so o upravnem postopku z upravno odločbo. Tukaj je bil možen postopek pritožbe in seveda tudi potem sodno varstvo pred upravnim sodiščem. Tukaj bi še omenila, da se upravni spisi centrov za socialno delo arhivirajo, arhivirajo se pri zgodovinskih arhivih, v preteklosti so se lahko arhivirali tudi v Arhivu Republike Slovenije in pa ta dokumentacija, ki se nanaša na posvojitve, se hrani kot arhivsko gradivo, se hrani trajno, tako da arhivi o posvojitvah morajo obstajati. Bi zaključila s tem, da ponovim, da se je otrok lahko izločil oziroma še zdaj se lahko izloči iz matične družine zgolj v primerih, ko je pravilno izpeljan postopek posvojitve, sicer pa so otrokovi starši njegovi biološki starši in kot taki so vpisani tudi v matični register.

Hvala.