Danes sem prišla v imenu vseh mamic, ki v Sloveniji iščejo svoje, ob rojstvu izgubljene, otroke. Zgodbe vseh mamic so zelo podobne oziroma enake. Mamica, mlada ste še, lahko boste še rodila, vaš otrok je umrl. To je moja današnja tema. Smrt otroka je sama po sebi boleča, še bolj boleče pa je, da mama podvomi, ali je ta otrok res umrl ali živi nekje z neko drugo družino. Trenutno imamo več primerov v Sloveniji; 4 v Mariboru, 1 v Celju, 1 v Kranju, v Novem mestu smo ga delno že rešili sami, v Velenju pa je v celoti rešen.

Kot sem že rekla, v porodnišnici je bilo mamam povedano, da je otrok umrl. Porodnišnica ni dovolila mamicam videti zadnjič svojega dojenčka, ni jim dovolila pokopati dojenčka. Kljub temu, da so bile skoraj vse mamice zaposlene, poročene in imele svoje prihodke, se je bolnišnica oziroma porodnišnica velikodušno ponudila, da bo pokop opravila na svoj strošek. Zelo podobne diagnoze smrti. Večina otrok je umirala za podobno diagnozo. Potrdil o smrti nimajo. V več primerih obdukcijska dokumentacija ne obstaja. Najbolj grozno od vsega naštetega pa je to, da se ne ve, kje so otroci pokopani. Mi smo vprašali porodnišnice. Nobena od naštetih ni vedela, kje je pokopala otroka. To imamo v pisni obliki.

V vseh štirih primerih v Mariboru opažamo, da je oseba, ki je izpolnjevala dokument…, bolnišnično dokumentacijo, ki je na to posredovana upravni enoti, bila ista. V Mariboru je bila tudi laično rečena, ista ekipa zdravnikov, ista ekipa babic. Matičarji so svoje delo opravili v neskladju s takratnim zakonom. Torej je krog sklenjen.

Manjka samo še podatek od centra za socialno delo. Za naše mamice so bili vedno nedostopni in zaprti. Kljub pisanju, prošnjam, da nam povedo, ali je bilo od leta 1971 do leta 1990, kjer datirajo primeri v Mariboru, posvojenih, koliko otrok je bilo posvojenih, nam tega podatka niso izdali. Mi nismo želeli vedeti, kdo je bil, mi smo želeli vedeti številko, pa vendar nam niso tega povedali.

Na dveh prijavah rojstva, ki sem jih prinesla danes s sabo in jih bom z veseljem pokazala, če bo koga zanimalo, piše, »Ni dala denarja, otrok je umrl.« Stopila sem v upravno enoto v Mariboru in vprašala matičarko, kaj naj bi to pomenilo in mi je rekla, Simona, ti ne razumeš, ni plačala prvega rojstnega lista. Mogoče jaz res ne razumem, ampak nekaj pa razumem, da ne verjamem vedno vsega, kar slišim, zato sem šla po odgovor drugam, na Ministrstvo za notranje zadeve, na oddelek, kjer vodijo matične knjige in mi je gospa, ki je z mano opravila razgovor, rekla sledeče, »Prvi rojstni list se nikoli ne plača.«

Po istem vzorcu so se zadeve dogajale v vseh državah bivše Jugoslavije in sem prepričana, da vsi prisotni to zelo dobro vemo. Ravno po tej poti se mi je oglasila mlada dama iz Velenja in me prosila za pomoč, ker je dvomila v svojo posvojitev. Hitro smo prišli do zaključka, da je mlada dama kupljena za nič manj in nič več kot takratnih 30 tisoč nemških mark, ker je bila »kilov« otrok, prezgodaj se je rodila, sicer bi bila vredna več. Prišli smo do podatkov, da je deklica kupljena v manjšem mestu v Bosni in Hercegovini, prenesena v Slovenijo brez dokumentacije. Vsa dokumentacija se je naredila naknadno, tako je zavedena tudi v matični knjigi rojstev, vpis naknaden. Mlada dama je nato govorila s svojo posvojiteljico, ki je na koncu povedala, da to, kar je slišala in kar je raziskala, je res, da jo je res kupila, ker ni mogla zanositi, in da je res plačala 30 tisoč nemških mark socialnemu delavcu in je res naknadno naredila dokumentacijo. Že to, kar sem vam povedala, je nedopustno. Mlada dama je kupljena v Bosni iz pravoslavne družine, danes je muslimanka, in ko je to izvedela, se ji je svet sesul. Mene je vprašala »Simona, kdo sem jaz?«.

Enak primer imamo v Novem mestu, deček je kupljen takoj po rojstvu. Dokumenti so se urejali naknadno. 2 leti, ker je to nekdo, moj bližnji, najbližji, prosim matičarko na Upravni enoti Novo mesto, da pokaže gospodu rojstno matično knjigo. 2 leti je ni pokazala. Kaj takega lahko piše v tej matični knjigi, da je to takšna skrivnost? Za vpogled v matično knjigo smo prosili v Mariboru na upravni enoti, gospa matičarka mi je rekla, »Simona, mi imamo knjige v kleti, v kleti pa nimamo luči«, in sem ji pa rekla, »Gospa, jaz imam pa nov telefon, pa mi dobro dela svetilka. Pojdimo po knjige.« Zakaj? Zakaj vedno izgovori? S tem je dvom samo še večji, zmanjša se ga ne.

Naslednji primer, za katerega bi rada povedala, je primer iz leta 1990, ki se je ravno tako zgodil v Mariboru. Mamica je rodila zdravega dojenčka. Dojenček je umrl. Zaposlena je bila mamica, zaposlen je bil mož, se pravi oče otroka. Niso dovolili pokopa in niso videli otroka. Mamica se je po desetih letih vrnila v Slovenijo. Celo dopoldne sem prosila, prosila kriminalista, kateremu je bila poslana dokumentacija, iz kabineta bivše ministrice Bobnarjeve, - mi smo njej izredno hvaležni, - da sprejme mamico, ki je prišla iz Beograda. 300 in 1 izgovor sem slišala, zakaj je ne more sprejeti. Od dokumentacije ni zbral ničesar, samo tisto, kar sem mu jaz prinesla. Jaz sem samo fizična oseba, jaz nisem kriminalist, jaz sem medicinska sestra. Nič. Tožilstvo je naši mamici napisalo, ne bomo obravnavali, ker ni znan storilec. Saj če bi mi vedeli, kdo je storilec, pa načeloma tudi vemo, bi to jasno in glasno napisali.

Naslednja stvar, ki bi jo rada omenila, je sledeče; v Celju imamo primer rojenih dvojčic. Eno so odpustili z mamico domov, druge ni. Napisali so v dokumentaciji, da je ostala na patologiji. Na kar sem jaz rekla živi dvojčici, zaprosi patologijo za dokumentacijo. Je nimajo. Staršem pa so zaračunali pogreb, grobno mesto in urejanje groba. To dokumentacijo imam s sabo. Na kar se mi je napotila, da gre na pokopališče v Celje in končno vpraša, kje je ta grob. Ne obstaja, nimajo podatka, da bi bil kadarkoli tam pokopan novorojenček.

Mamici iz Kranja, za katero je tožilstvo omenilo, da ni bilo potrebe, da bi se stvari razvijale naprej, so rekli, vašega otroka smo upepelili. Mamica je pravoslavne vere. Po njihovi veri upepelitev ni dovoljena. Nihče je ni vprašal, če lahko otroka upepelijo. Tudi ona je bila zaposlena, tudi njen mož. Ko je želela vedeti, kje je grob njene hčere, so rekli, raztresli smo jo po dvorišču porodnišnice. Zelo ni res, da je mamica iz Kranja dobila vso dokumentacijo. Dobila je dokumentacijo, tisto, za katero se je potrudil varuh pacientovih pravic, ki je šel z njo na sestanek in še to sta dobila zelo težko in pomanjkljivo.

Naj se vrnem na dokumentacijo. Dokumentacija je vsa »sščečkana«, popravljena, porisana, iz črnih mikro filmov, grafolog je težko razbral, kaj piše gor. Zakaj porodnišnica ne dovoli mamicam, da dobijo dokumentacijo? Kje je ta dokumentacija končala? Kaj se je z njo naredilo? Je bilo moje vprašanje. Rekli so, da so jo uničili v skladu z zakonom, 10 let po smrti pacienta, vendar o tem nimajo nobenega dokumenta.

Za mamico iz Maribora, ki je rodila leta 1990, nimajo nobenega dokumenta za dojenčka. Dojenček je bil zdravljen, ampak ne obstaja nič, da je bil ta otrok zdravljen. Pa veste zakaj ne obstaja? Ker ta otrok živi v Avstraliji. Ker je bilo preko ambasade, ker je bil preko ambasade narejen nov potni list. Zato ga ni. Ker je bila spremenjena EMŠO številka. Večkrat sem šla na Ministrstvo za notranje zadeve. Vedno sem, bom rekla, da sem vedno imela dober odziv in dobro sodelovanje. Največjo podporo je pokazala bivša ministrica Bobnarjeva, pa tudi njeni sodelavci. Jaz sem šla h gospe, ki ima nadzor nad knjigami, se pravi matičnimi knjigami rojstev in matične knjige umrlih, gospa je obrnila ekran in vtipkala EMŠO številko. Ta otrok ne obstaja. Pa ne zato, ker je bila ta EMŠO številka ugasnjena s smrtjo otroka. Ne. Ampak zato, ker je bil ta EMŠO spremenjen.

Jaz imam doma nekoga, ki je kupljen. Z mano je in pije. Vsa dokumentacija se je urejala naknadno. Jaz bi prosila samo pomoč, nikogar ne obsojamo, ampak mislimo, da mamice imajo pravico vedeti, kje so ti otroci. Če so umrli, kje so pokopani. Če so živi, kje živijo. Mi veliko sodelujemo s Srbijo. V ponedeljek je bilo prvo sojenje v primeru ukradenega otroka, ki je po 40. letih našel svojo biološko družino.

Društvo za istinu i pravdu nestalih beba imamo v veliko pomoč, ker je veliko otrok iz Srbije v Sloveniji. Center za socialno delo v Srbiji je dal podatke, katere otroke so dali v Slovenijo. V Srbiji so naredili komisijo »za istinu i pravdu o bebama«, ki ima pooblastila in ko pride v matično službo, ji pokažejo knjigo, ki ima pooblastila, ko pride v porodnišnico, da se pokaže protokol. Nam ga ne pokaže nihče. V redu, če ga ne pokažejo meni, ga ne pokažejo mamici.

6. Trak: (TB) – 16.25

(nadaljevanje) Ali ima mamica pravico vedeti, kje je ta otrok? To je njen otrok, ona ga je rodila.

Omenila bi samo še en primer, ki se je zgodil leta 1971. Deček se je rodil zdrav, živ, umrl seveda, potrdila o smrti nimajo, dokumentacije nimajo, mamici so rekli, da ga bodo v porodnišnici pokopali na način, da ga bodo prišili v trebuh k drugemu pokojniku, zaradi zmanjšanega stroška. Ta mamica je bila zaposlena. Ko sem jaz govorila s kriminalistom in sem ga vprašala, če je pogledal dokumentacijo, ki se na daleč vidi, da je popravljena, »sščečkana« in da ni verodostojna, je rekel »Simona, leta 1986 ni bilo matičarjev.« Leta 1986, sem rekla, so bili matičarji, ker sem jaz 1978 letnik, pa je mene matičar vpisal v matično knjigo. Seveda, da mi vsega ne vemo, niti moramo vsega vedeti, ampak, da se nas pa v naši borbi še tako poneumlja, je pa zelo, bi rekla, ponižujoče. Leta 1986, vsi vemo, da so bili matičarji.

Prosimo za pomoč v imenu vseh mamic, pravico imajo izvedeti resnico, kje ti otroci so, če so živi, kje živijo, če so umrli, kje so pokopani. Mamica ima pravico na pokopališču svojemu otroku prižgati eno svečko. Mamica ima pravico vedeti, kje ta otrok je.

Hvala.