Hvala lepa. Lep pozdrav tudi z moje strani vsem! Aleš Delakorda, Služba za analize Fiskalnega sveta.

Najprej bi se želel zahvaliti Direktoratu za proračun za res promptno pošiljanje podatkov in dokumentov, ki smo jih prejeli tokrat res v rokih in to nam je omogočalo, mislim, da precej korektno, dovolj časa za izdelavo naše ocene. Tako da še enkrat hvala lepa.

Bi se pa navezal na nekaj, nekaj elementov, ki jih je poudaril predsednik že v svojem izvajanju oziroma bi jih nekaj bolj podrobno obrazložil.

V bistvu se nam, ko gledamo proračune, same primerjave s preteklim proračunom ne zdijo tako pomembne, kot so pa nekateri elementi, ki sodijo v sam proces proračunskega načrtovanja. Če začnem recimo z elementom, ki smo ga omenili v naši oceni, je recimo med najbolj pomembnimi neustrezno uvrščanje ukrepov med interventne ukrepe. Za kaj gre? Gre za to, da se, in to ima recimo približno dve plati recimo. Ena je ta, da se dostikrat v zadnjem času vstopa v krizi dogaja to, da se ukrepi ekonomske politike najprej izvedejo kot nek interventni ukrep, zbudijo pričakovanja in se sčasoma prelijejo v sistemske ukrepe. Ta stvar je precej zaskrbljujoče, bi rekel, ker se s tem seveda krepi dolgoročni oziroma strukturni učinek na javne finance. Najprej rečemo bomo nekaj naredili za dva meseca ali pa za pol leta, potem pa čez pol leta, da sprejmemo zakon in pa seveda stvar obvelja potem v proračunu in seveda država ima potem seveda s tem dolgoročne stroške.

En primer so bili recimo stroški dela, to so tipičen primer, v preteklosti oziroma v krizi, v covid krizi, ki se zdaj, ki se zdaj, kot je povedal predsednik, med drugim odraža tudi v teh povečanih transferjih, Zavod za zdravstveno zavarovanje, recimo ti so se povečali transferji iz 100 milijonov lani na 400 milijonov letos. To je odraz recimo tega enkratnega ukrepa, ki je postavil, kot rečeno, ampak postaja sistemski.

Druga stvar, ki jo vidimo kot neustrezno uvrščanje in smo jo omenili tudi v naši publikaciji, so investicije v turistično infrastrukturo kot ukrep za blaženje ukrepov epidemije. Tega je za slabih 60 milijonov evrov. Res je, kot Vlada v svojem odgovoru navaja, gre za projekt oziroma program React, ki je namenjen dejansko odpravljanju posledic epidemije, smo pa mnenja, dejansko, da investicije v turistično infrastrukturo, recimo v žičnice v Kranjski Gori, Kope, hotele v Cerknem in tako naprej, niso neposredno povezani z epidemijo. Res je, da je bil turistični sektor prizadet v epidemiji, res je, da mu je Vlada pomagala v epidemiji, ampak ta obremenjenost turističnega sektorja z epidemijo ni bila posledica omejenih kapacitet, ampak bolj posledica povpraševanja. Torej ni bilo, prišlo je do zaprtja in kapacitet in omejitev gibanja in tako naprej. Tako da tega povpraševanja ni bilo in zdaj se gradijo nove kapacitete z, mogoče s sredstvi, ki bi lahko bile namenjene kakšnemu drugemu namenu, ampak to, ni moj…, ni moj namen, niti ne znam stvari presojati na ta način, ampak dejstvo je, da se vodijo kot covidni ukrepi nekatere investicije, ki morda tja ne spadajo.

Naslednja, naslednje veliko področje, s katerim smo se kar dosti ukvarjali in tudi komunicirati z Ministrstvom za finance v oceni, tudi pred oceno, je ocenjevanje učinkov diskrecijskih ukrepov. Gre za to, da Vlada sprejme ukrep in načeloma vnaprej mora sporočiti oziroma objaviti, kakšen je učinek nekega ukrepa. Zdaj, jasno je, da je te ukrepov, seveda v krizi ogromno, ne, to je dejstvo in dejstvo je tudi, zavedamo se tega, da je vnaprejšnje ocenjevanje takšnih učinkov precej zapleteno. Tukaj pač, je, mora ministrstvo, ko dela te učinke, vnaprej ocenjuje, upoštevati mnogo predpostavk, spremenjeno obnašanje subjektov in tako naprej.

Zdaj, tisto kar pogrešamo v dokumentih in sicer v komunikaciji Vlade, so pa ex post ocene teh učinkov. Tukaj smo tudi Ministrstvo za finance večkrat pozvali za ocene, ex post ocene interventne zakonodaje, recimo za učinke spremenjenih trošarin, znižanja DDV in tako naprej in tega osveženega, zdaj po tem, ko ti ukrepi veljajo že 1 leto in so verjetno podatki že znani, na žalost nismo dobili, hkrati pa recimo tudi učinkov davčne reforme, lanske dohodnine…, predlanske dohodninske, ni mogoče najti v nobene od dokumentov, o katerih tako radi govorimo.

Nekaj še o podcenjevanju, precenjevanju proračunskih postavk. Mi se strinjamo, da je to, kar je povedala državna sekretarka oziroma tudi kar piše v odzivu Vlade, da zlasti na prihodkovni strani se je Vlada držala relativno bolj kot v preteklosti mogoče celo, načela previdnosti. Tako, da s tem smo načeloma zadovoljni, je pa potrebno, zlasti(?), če ostanem na prihodkovni strani, poudariti to, da se nam še vedno zdi precej optimistična ocena o sredstvih, EU sredstvih in zlasti na tista, ki se nanašajo na sredstva Nacionalnega načrta za okrevanje in odpornost.

Tukaj mislimo, da dejansko, kot je tudi že predsednik govoril, tudi kot je, kot je sekretarka omenila, izredno veliko mejnikov je potrebno izpolniti in precejšnja zamuda se že dela v izpolnjevanju teh mejnikov. Tako, da tukaj menimo, da je ta postavka dokaj visoka. Če grem na odhodkovno stran, komponenta, ki se nam zdi izredno precenjena, kot že nekajkrat do zdaj, so investicije, ostajajo(?) investicije. Res je, kar je razlagala državna sekretarka, da je treba porabiti preteklo perspektivo, je pa dejstvo, da so bile investicije lansko leto jeseni ocenjene za 250 milijonov več, kot so bile pa potem dejansko realizirane. To je ena ugotovitev. In hkrati se investicije letos povečajo za 800 milijonov, glede na realizacijo. Se pravi več kot za polovico se povečajo, kar se nam zdi preveč, precejšnje povečanje.

Tukaj je treba še eno stvar poudariti, veliko govorimo o investicijah samo z vidika EU sredstev, kajne. Res je, da so ta zelo pomembna, ampak dejstvo je tudi, da se precej, s približno dve tretjini investicij financira z domačimi sredstvi in tukaj gre za to, ni to balansiranje ukrepanja Vlade v trenutnih razmerah, ko se dejansko, hkrati, ko se večajo EU sredstva, se večajo tudi domača sredstva financiranja. Mi mislimo, kajne, da, strinjamo se s tem, da je treba porabiti EU sredstva.: To je dejstvo. Sploh, če so nepovratna. Danes so nam na voljo, treba jih je seveda porabiti učinkovito, menimo pa, da mogoče bi bilo potrebno potegniti malo zavore pri domačih virih, ker to ni skladno med drugim z eno funkcijo, ki jo ima fiskalna politika in to je stabilizacijska funkcija. Ugotavljamo namreč, da v danih razmerah, ko se soočamo z visoko inflacijo, praznim tako rekoč trgom dela, da dodatno spodbujanje povpraševanja ni zelo smiselno in dejansko zelo veliko dejavnikov govori, kazalnikov govori o prekomernem povpraševanju. Dve analizi sta meni znani, recimo ECB in Banke Slovenije, kjer sta obe instituciji, ena za evrsko območje, druga pa za Slovenijo, ugotovili da se veča pomen povpraševanja pri oblikovanju inflacije. Zdaj, če pogledamo dejavnike povpraševanja v Sloveniji, vidimo da obrazci recimo bruto domačega proizvoda za približno 6, 7 % glede na predkrizno obdobje, v lanskem letu ali pa v zadnjem kvartalu, so se vse komponente domačega povpraševanja povečale za okrog 10 %, torej več kot pa sam bruto domači proizvod in investicije države so se povečale v tem obdobju za 60 %. Ne želim nič govoriti o tem kaj vpliva na inflacijo, ampak dejstvo je, da se s tem krepi povpraševanje in Vlada mogoče bi morala narediti en razmislek ko, jaz temu rečem, sama sebi jamo koplje. Na eni strani se bori proti inflaciji z draginjskimi ukrepi in tako naprej, na drugi strani pa mogoče z nekaterimi ukrepi prekomerno spodbuja ravno povpraševanje, ki spet krepi to inflacijo, tako da tukaj seveda vsi, vsak makroekonomist vam bo povedal drugačno mnenje o tem, ampak dejstvo je, da se to mogoče celo v tej ekonomiji dogaja.

In še potem nekaj glede podcenjevanja na odhodkovni strani. Mislimo, da gre tukaj…, ugotovili smo eno komponento, ki se ji reče transferjih za blago in storitve v javne zavode. Blago in storitve, izdatki za blago in storitve v rebalansu so v letošnjem letu predvideni samo za 2 % višji kot pa v lanskem letu. Prav ti transferji za blago in storitve v javne zavode pa padejo za tretjino v 2023 glede na 2022. Tako, da tukaj smo imeli en velik pomislek oziroma tudi pomislek do tega, kakšna je bila predpostavka, ki je vodila v takšno projekcijo te komponente.

Potem pa še nekaj o tem neustreznem vrstnem redu priprave proračunskih dokumentov. Kar je predsednik že na začetku povedal, najprej sprejemamo program stabilnosti, ki zajema tudi sicer državni proračun za obdobje 2023 do 2026, potem pa čez en mesec sprejemate še rebalans državnega proračuna za leto 2023. To se nam zdi malo obrnjeno tistemu kar bi bilo nekako logično sprejemanje. Zgradimo iz 2023 in potem lahko gremo šele do leta 2026, verjetno. In opozarjam še enkrat na to, da predlagani sistem ekonomskega upravljanja v Evropski uniji predvideva, da bodo morali biti dokumenti, srednjeročni proračunski dokumenti bolj transparentni in bolj verodostojni in hkrati bolj stabilni. Saj bo imela država, sploh Ministrstvo za finance težave, če bo v tem novem sistemu, če bo sprejet, svoj srednjeročni načrt sprejemala vsako leto, spreminjala vsako leto. In če ga ne bo spreminjala, ne bo imela težavo po moje tudi, oziroma po moje, zelo se lahko zgodi, poveča se tveganje, da se na to odzivajo potem tudi finančni trgi, vemo pa kako so se nekoč že odzvali na majhno državo, ki se najde hitro na radarju in vemo tudi to kar je omenila sekretarka, da se denarna politika zaostruje, se pravi, ECB daje, jemlje roke stran od trga sekundarnega trga vrednostnih papirjev na katerem se izdajajo državni vrednostni papirji, in če se finančni trgi, ki običajno reagirajo ne linearno, torej nepričakovano in ne linearno, spravijo na majhno državo, je tveganje tukaj. Tako da, samo to kot opozorilo temu, da mogoče v sklopu tega priprave na nov načrt, na nov sistem upravljanja več pozornosti dati dejansko stabilnim in tudi verodostojnim proračunskim načrtom. Tudi zato se v bistvu v svojih ocenah Fiskalni svet vedno bolj ukvarja tudi s samo realističnostjo napovedi proračunskih dokumentov, ne pa samo, da spremlja izvajanje ali pa kljukice dela pri izpolnjevanju fiskalnih pravil.

Hvala lepa.