Predsedujoča, hvala za besedo.

Najlepša hvala ministrici na čakanju, gospe Alenki Bratušek za predstavitev.

Gospa Bratušek, svojo predstavitev ste začeli s slajdom, na katerem ste predstavili rast finančnih vložkov v tej državi v področje urejanja kolesarske infrastrukture in področje urejanja železniške infrastrukture. Jaz mislim, da je bil to zelo primeren in pravilen poudarek, ki mu morajo slediti politične prioritete, in zelo pozdravljam to vašo predstavitev, kako ste jo zasnovali. Vemo, da je področje infrastrukture v tej državi ena tretjina odgovora na podnebni zlom, eno tretjino oziroma še več izpustov namreč ustvari cestni promet. Druga tretjina odpade na področje energetike, dolga zgodba. Na kratko, zapreti moramo Teš 6 in se preusmeriti v obnovljive vire energije, tudi socialno zaščititi Šaleško dolino. A to področje, torej področje energetike, se je preselilo na neko drugo ministrstvo. Zato se bom v odnosu vprašanja do okolja in do podnebnega zloma zadržal pri prometni infrastrukturi. Podnebni zlom bi v tej državi morali obravnavati kot krizo, kot resno in globoko družbeno krizo. Na enak način, kot smo recimo omejevali stike med epidemijo covida-19 in smo vedeli, da nimamo druge izbire, na enak način, kot smo z javnimi sredstvi reševali delovna mesta za čas gospodarske krize, ker nismo imeli druge izbire, je potrebno ukrepati tudi na področju trajnostne mobilnosti, s selitvijo avtomobilskega prometa na železnice in na avtobuse; preprosto nimamo več druge izbire, če naj preživimo in obstanemo kot civilizacija. Specifično to v Sloveniji pomeni, da potrebujemo prednostno dograditev železniške infrastrukture. Potrebujemo dvotirni železniški križ po celotni državi in potrebujemo ga do leta 2030, po tem železniškem križu pa se morajo prvenstveno prevažati hitri potniški vlaki. Dodatek temu železniškemu križu in hitrim potniškim vlakom je še ljubljanska primestna železnica oziroma železnica, ki lahko pokrije Ljubljansko urbano regijo in po svojem voznem redu in funkciji bolj kot na to, kar danes razumemo kot vlak in železnice v tej državi, spominja na metro v kakšnemu večjemu zahodnemu, zahodno evropskemu, zahodno evropskem mestu.

Zato me, gospa Bratušek, zanima vaša splošna vizija na področju investicij v železniški promet, namembnosti teh investicij, ki naj služijo predvsem razvoju javnega potniškega prometa, kot rečeno, do leta 2030, ampak če želimo do leta 2030 zares razogljičiti našo mobilnost, nimamo druge izbire, kot da začnemo sedaj. To mora postati nacionalna prioriteta. Tu se ne pogovarjamo samo o evrskih vložkih, pogovarjamo se tudi o delovanju inštitucij, morda se predvsem pogovarjamo o delovanju inštitucij, da vse projektivne organizacije v tej državi, vse instance, ki se ukvarjajo s pridobivanjem dovoljenj, papirjev in tako naprej, prednostno obravnavajo in izvedbeno rinejo dalje projekte investicij v železniško infrastrukturo.

Zato me zanima, kako bomo na tem področju postopali, ne zgolj tisti projekti, ki so bili že predstavljeni, ampak kako bomo pristopili in kako bomo prijeli še preostale projekte, ki so potrebni za to, da dogradimo našo železniško omrežje in zares preusmerimo potniški promet od potratnih avtomobilov na hitre, dostopne in učinkovite vlake. Znotraj tega me kot poslanca iz Gorenjske seveda zanima tudi drugi tir na Gorenjsko, na katerega sem opozarjal že v prejšnjem mandatu.

Gospa Bratušek, v svoji predstavitvi ste lepo predstavili, da bodo prostorski načrti drugega tira do Kranja zaključeni do leta 2023. Ker bo ta krak drugega tira na Gorenjsko potekal v obstoječi železniški progi, tudi ne pričakujem kakšnih hudih izvedbenih zadržkov. Ko bodo enkrat papirji »prištimani«, se nadejam, da bo do konca mandata železnica tudi, tudi urejena, mislim pa, da bi bilo dobro, če si zastavimo še nekoliko ambicioznejši cilj in poskusimo do zaključka tega mandata potegniti tudi drugi tir na Gorenjsko v celoti, se pravi najmanj do Jesenic, po možnosti pa do državne meje in me zanimajo vaše misli na tem, na tem področju oziroma kaj se z izgradnjo drugega tira na Gorenjsko od Kranja naprej dogaja.

Med razvitimi državami je Slovenija precej specifično poseljena. Za razvite zahodne evropske države velja nekako 80 odstotna stopnja urbanizacije, za Slovenijo samo 50 odstotna stopnja urbanizacije, se pravi, zelo veliko poselitve imamo, ki ni zares vas, pa tudi ni zares mesto. Zakaj to omenjam? Ker je tako razpršena poselitev zelo problematična, da se jo pokrije z učinkovitim javnim prevozom. Železniški križ morajo za to nujno dopolniti smele in skoordinirane avtobusne povezave, ki to železniško omrežje lahko napajajo.

Trenutna ureditev v naši državi je taka, da se avtobusni prevozi sicer izvajajo privatno, niso, ni pa to področje popolnoma prepuščeno trgu. Skratka, avtobusni prevoz je privatiziran, ni pa liberaliziran. Kljub temu pa ne gre za neko tržno, zares tržno dejavnost, ker vanjo posega v veliki meri država z več sto milijonskimi subvencijami. Zdaj, če želimo vzpostaviti »skoordiniran« sistem trajnostne mobilnosti, ki je osnovan na železnicah in avtobusnih povezavah, ki to železniško omrežje napajajo, mislim, da potrebujemo nacionalnega prevoznika, bolj na področju avtobusnega prevoza, kot na področju na področju letalstva, če se recimo o tem pogovarjamo in to dvoje primerjamo, zato me zanima, če ste že kaj razmišljali o možnem osnovanju nacionalnega prevoznika in preusmeritvi sredstev iz tega področja na infrastrukturi, iz subvencije raznoraznih zasebnikov, ki potem na ta račun obračajo dobiček rajši v to, da zgradimo tega nacionalnega avtobusnega prevoznika.

In še čisto zadnje vprašanje, povezano s »Primorstvom« in z Luko Koper. Vemo, da ima Luka Koper že zelo, zelo dolgo časa, najmanj kakšno desetletje, težave z »outsourcanjem« svojih pristaniških delavcev na tako imenovane izvajalce pristaniško pristaniških storitev. Ti ljudje garajo petek in svetek, pa vendarle niso deležni rednih pogodb iz zaposlitve. Zaradi sindikalnih aktivnosti, političnega pritiska in visoke izpostavljenosti te teme v javnosti so se v zadnjih nekaj letih zgodili zelo pomembni premiki in je Luka Koper dejansko začela z zaposlovanjem delavcev, ki so bili prej tudi nezakonito outsoursani na izvajalce pristaniških storitev, pa vendarle ostaja še kakšnih tristo delavcev, ki bi jih Luka Koper glede na obseg dela lahko oziroma morala zaposliti, pa jih zaenkrat še ni. O tem je še ne mesec dni nazaj spregovorilo tudi Vrhovno sodišče, ki se je postavilo na stran delavcev in nedvoumno povedalo, da je Luka Koper odgovorna za njihove zaposlitve. Zavedam se, da to zaposlovanje ni v neposredni pristojnosti Ministrstva za infrastrukturo, pa vendar se mi zdi smiselno in modro, če bi se, kdorkoli že je minister za infrastrukturo na Vladi zavzel, da se blaginja Luke Koper, ki posluje dobro prelije tudi k delavcem, ki to blaginjo ustvarjajo in da se te delavce zaposli.

Najlepša hvala.