Hvala za besedo.

Lepo pozdravljeni!

V Zakonodajno-pravni službi smo preučili zahtevo za oceno ustavnosti v okviru svojih pristojnosti in podali precej obširno pisno mnenje 3. marca letos. Z namenom osvežitve zadeve bi izpostavila nekaj ključnih izhodišč.

Vrhovno sodišče je kot vlagatelj podalo zahtevo za oceno ustavnosti nekaterih določb novele zakona o vodah ZV-1C iz leta 2013, ki se nanašajo na odmero nadomestila za rabo vode in plačilo vodne pravice. Namreč v postopku z revizijo revident izpodbija sodbo upravnega sodišča, ki je zavrnilo njegovo tožbo zoper odločbo upravnega organa, s katero mu je bilo naloženo plačilo nadomestila za rabo vode za obdobje od 1. januarja 2005 do podelitve vodnega dovoljenja za neposredno rabo vode za proizvodnjo pijač iz vodovodnega sistema in plačilo vodne pravice od dokončnosti teh vodnih dovoljenj do 31. decembra 2013. Vlagatelj zahteve meni, da izpodbijane določbe ZV-1C so v neskladju z ustavno prepovedjo povratne veljave pravnih aktov iz 155. člena Ustave in predlaga ustavnemu sodišču, naj jih razveljavi v delu, ki se nanašajo na obdobje pred njegovo uveljavitvijo.

Kot izhaja iz zakonodajnega gradiva, je ZV-1C uredil podaljšanje roka za vložitev vloge za pridobitev koncesije obstoječim uporabnikom brez javnega razpisa. Določitev načina izračuna in plačila nadomestila za rabo vode za obdobje dejanske rabe vode, to je od leta 2005 dalje, do podelitve vodne pravice oziroma do uveljavitve ZV-1C, uredil je še postopek obračuna razlike plačil v primeru podeljene koncesije in sankcioniranja kršitev. Iz zakonodajnega gradiva je razvidno še, da se je predlagatelj zakona zavedal retroaktivne veljave izpodbijanih določb, vendar je menil, da retroaktivnost zahteva javna korist, ki ne posega v pridobljene pravice.

V pisnem mnenju Zakonodajno-pravne službe so podana pojasnila na vse izpostavljene navedbe vlagatelje zahteve in tudi širše obrazložitve, zaradi katerih je zahteva za oceno ustavnosti neutemeljena. Ustava v prvem odstavku 155. člena sicer prepoveduje retroaktivnost splošnih pravnih aktov, predvsem zaradi varstva načela prava, pravne države, vendar pa to načelo ni absolutno, saj ga sočasna izpolnitev meril, zapisanih v drugem odstavku istega člena, lahko znatno omili. Ustava dopušča sprejetje zakonskih določb z retroaktivnimi učinki vendarle izjemoma in samo, če to utemeljuje in opravičuje moč prepričljive in preudarne obrazložitve javne koristi, brez poseganja v že pridobljene pravice.

V izjemnih primerih je po ustavni teoriji včasih prav retroaktivnost pravnih norm lahko sredstvo za vzpostavitev pravičnosti, da se z njo korigirajo nenormalne situacije, ki nastanejo zaradi razkoraka med pravom in dejanskim življenjem. Tudi Ustavno sodišče je že nekajkrat upoštevalo možnost uporabe drugega odstavka 155. člena Ustave.

V primeru ZV-1C gre za reševanje izjemne situacije, ki je brez ureditve na zakonski ravni in za nazaj ne bi bilo mogoče urediti. Namen izpodbijane ureditve je bila odprava neenakega obravnavanja enakih ali podobnih dejanskih stanov in s tem zagotovitev pravne varnosti, na drug način ne bi bilo mogoče uresničiti načela enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave, ki zakonodajalca zavezuje, da enaka oziroma podobna razmerja ureja enako.

ZV-1C je predstavljal izvedbo popravljalnih ukrepov Računskega sodišča v zvezi z revizijo o izvajanju Zakona o vodah za leti 2009 in 2010. Posebna javna korist, ki utemeljuje obravnavo ureditev je bila utemeljena v zakonodajnem postopku v skladu s standardi, kot izhaja iz sodne prakse Ustavnega sodišča. Izpostavljeno je tudi upoštevanje načela uvedbe ekonomske cene za rabo vode, ki je neposredna zahteva okvirne direktive o vodah. Posebni javni interes je izkazan tudi z zagotovitvijo temeljnih načel upravljanja voda. To sta načeli trajnostne rabe vode in povrnitve stroškov, povezanih z obremenjevanjem voda ter varstvo vode kot naravnega javnega dobra.

Skrbna in preudarna raba naravnih virov je tudi temelj okoljske politike Evropske unije, vključno z načelom onesnaževalec plača, kar je določeno v 191. členu pogodbe o delovanju Evropske unije. Raba vode za gospodarske dejavnosti iz virov, ki so namenjeni za odvzem pitne vode, je po predpisih, ki urejajo vode, podvržena posebej strogemu dovoljevanju. Varstvo teh vodnih virov se posebej varuje z določitvijo vodovarstvenih režimov.

Z dopolnitvijo Ustave v letu 2016 je varstvo vodnih virov povzdignjeno na ustavni nivo, z novim 70.a(?) členom Ustave so še posebej varovani vodni viri, ki so pomembni za oskrbo s pitno vodo.

Glede na vse navedeno menimo, da izpodbijana ureditev ni v neskladju z Ustavo.

Hvala.