Hvala lepa za postavljena vprašanja.

Glede teh nerešenih zadev, predvsem so to koncentracije oziroma priglasitve mergerjev, ki se priglasijo, in pač niso bile na koncu leta, se pravi novembra, decembra, oktobra je največji prirast teh koncentracij in jih nismo uspeli še zaključiti. Je pa nekaj še drugih postopkov, ki so zraven teh koncentracij, ki so pa malo bolj zahtevne oziroma dolgotrajne narave; nekateri so še od, ne od prejšnjih let, ampak še od prej. Se pa seveda trudimo, da bi te zaostanke spravili na ničlo, sploh v navezavi s potem naslednjim vprašanjem, da bomo začeli vse postopke po novi zakonodaji, ki je relativno ugodna za nas oziroma lažja in da ta nek prosti tek čim prej odstranimo in začnemo na novo.

Koliko zadev od teh je zdaj rešenih, vam ne morem povedati, bo pa na koncu precej manj, kot pa je teh devetnajst, oziroma če bo prirast koncentracije na koncu leta spet velik, bo verjetno številka podobna, ne pomeni pa enakih zadev. Lahko pa tudi kasneje damo bolj podrobno poročilo, kaj je še ostalo za drugo leto mogoče.

Naj se dotaknem še kar skupnega vprašanja glede izboljšanja. Seveda, vsaka institucija stremi k razvoju in k nekemu izboljšanju, k nekim novim idejam, ki se pojavljajo. Mi imamo še polno idej. Zdaj smo še nekako bili vzhičeni od te zadnje spremembe RCN Plus, ker je prinesla res to dolgo, deset let trajajočo sago v teh dveh postopkih, kjer smo bili zadnji za spremembo. Se pa že seveda dogovarjamo z ministrstvom tudi o drugih še nerešenih, ne bi rekel nerešenih, ampak o postopkih, idejah, ki lahko pohitrijo postopke. In mogoče v končni fazi tudi specializirana sodišča, kar bi bilo res dobro oziroma neki tribunali, karkoli, tako kot je to rešeno v tujini. Ampak ne bi rad bil preveč optimističen, kaj vse se da spremeniti. Izboljšav v strokovnih krogih je še precej, sploh v primerjavi, ko gledamo recimo kakšno Avstrijo, kjer imajo čisto poseben sistem, kjer so izredno učinkoviti na svojem področju. Recimo, njihov primer je takšen, da agencija samo pripravlja primere in jih sodišče reši. Se pravi, vsaka stvar, ki gre na sodišče, je rešena, se ne vrača nazaj, tisto je potem zadnja stopnja največje učinkovitosti. Recimo, da je plan za naslednje tri direktorje v petnajstih letih. Tako izboljšave, vseskozi obveščamo, vseskozi se pogovarjamo, iščemo sogovornike na ministrstvu, kjer je to pač ustrezno urejeno trenutno. In ja, so spremembe.

Glede kadra pa imamo takšen način, se pravi, želimo si pridobiti nekaj, da bi imeli štipendiste, da bi bil nek kader, ki je perspektiven, sploh za ekonometrijo, ker manjka nam ekonomskega kadra, ki je redek v Sloveniji. Se pravi, vsi, ki znajo ekonometrijo, so večinoma dobro plačani ekonomisti za nasprotne stranke že v osnovi. In bi bilo zelo fino, da zavežemo nekega študenta, ki ga to zanima, za obdobje petih let, da pride k nam. Tudi z načinom izobraževanja, s team buildingi, z notranjim dobrim počutjem, s plačami, plače so pač, ker smo del javnega sektorja, neprimerljive. Predvsem pa gremo… Glavna ideja AVK je, da izobražujemo svoj kader, se pravi, gremo na mlade ljudi, se pravi do petintrideset, mlade, ja, do petintrideset, ki so še dovolj pri energiji, ki imajo ideje, že nekaj znanja, jih sami izobrazimo in si želimo, da pri nas ostanejo vsaj pet let. To je nekaj takega, kar se je pokazalo učinkovito in dejansko v zadnjih letih ni več večjih fluktuacij pri kadrih.