Lepa hvala, gospa predsedujoča. Hvala lepa cenjeni gostje. Dovolite mi nekaj besed.

Pri Varuhu človekovih pravic Republike Slovenije nismo prejeli nobene pritožbe kateregakoli konkretnega posameznika, da bi policija z njim pred, med ali po protestu kmetov, do katerega je prišlo 25. 4. letos, na kakršenkoli način nedopustno ravnala. O dogajanju si je varuh lahko ustvaril sliko le na podlagi informacij, ki so zaokrožile in krožile po medijskem prostoru oziroma svetovnem spletu, ki pa so, kot je znano, ni vedno zanesljiv vir. Na tej podlagi se je varuh odločil na lastno pobudo, vsaj na splošno z vidika pravice do mirnega zbiranja preveriti, kaj se je dogajalo oziroma kako je ravnala policija in smo v tej zvezi že naslovili poizvedbo na resorno ministrstvo. Po oceni varuha namreč predmetno dogajanje, vsaj kot je bilo opisano v medijih, zbuja skrb predvsem, zaradi nevarnosti, da bi takšne prakse policije, širše gledano imele pretirano zastraševalni učinek na uresničevanje pravice do protesta, torej bi ustvarjale klimo, v kateri bi se ljudi odvračalo od uresničevanja te pravice. Kaj se je dogajalo, ostaja odprto. Objava na Facebooku je ena stran zgodbe, vsekakor pa je zdaj breme na policiji, da prepričljivo pojasni, kaj in zakaj je počela in zakaj naj bi bilo to upravičeno. Pri varuhu seveda nismo spregledali, da se je policija sama že javno odzvala na te očitke, vendar pa dosedanja pojasnila po oceni varuha niso bila prav posebej prepričljiva in ne presenetljivo, niso pomirila dvomov. Na primer, policija je navedla, da je preverjala informacije pri zaupanju vrednih ljudeh, vendar vsaj sodeč po zdaj že dobro znani Facebook objavi enega izmed kmetov, ni videti, da bi ta sam sebe videl kot takšnega, torej kot nekakšnega policijskega zaupnika, zato se ponuja vprašanje, kako ga je policija sploh lahko štela kot takšnega, saj nekih vzajemnih občutij zaupanja med dvema stranema ni bilo. Nadalje tudi na primer pojasnila policije, da gre za ustaljeno prakso, ne morejo biti dovolj. Dolgotrajnost oziroma razširjenost in podobne dimenzije neke prakse same po sebi ne morejo šteti dokaz, da mora biti sprejemljiva. Čisto možno pač je, da se do sedaj nekaj že ves čas počenja narobe. Pripominjam še, da s tovrstnim argumentom Ministrstvo za notranje zadeve glede dolgoletnih praks se ne srečujemo prvič. Nazadnje smo ga pri varuhu obravnavali ob polemiki glede obveščanja o naslovih, kjer se zbira podpora kandidatom na volitvah. Tudi takrat je ministrstvo za notranje zadeve na primer navajalo, da se sledi več kot 15 letni enotni praksi, ki dotlej, da ni bila sporna. Do takšnih pojasnil smo bili kritični že tedaj in do njega smo kritični tudi tokrat. Vendar obenem poudarjam, da smo pri varuhu mnenja, da takšni še vedno odprti dvomi po drugi strani prav tako ne morejo biti dovolj za zaključek, da je že gotovo, da je policija ravnala neskladno s standardi varstva človekovih pravic oziroma temeljnih svoboščin. Le dejstvo, da je bil protest prijavljen, prav tako ni dovolj za zaključek, da policija pod nobenimi pogoji ni mogla imeti legitimnega razloga, da preverja oziroma zbira informacije še kje drugje, kot pa samo in izključno le pri organizatorju. Nenazadnje, vsaj iz poročanje nekaterih medijev je bilo tudi na protestniški strani razbrati precej različne poglede na ravnanje policije, kot je na primer poročal Radio Slovenija je na primer sam predsednik sindikata kmetov miril, da zbiranje policijskih obvestil o udeležbi kmetov na jutrišnjem protestu ni znak represije, čeprav nekateri to razumejo tako, temveč običajna policijska praksa, medtem ko je bil kmet, ki je bil avtor že omenjene Facebook objave, očitno ravno nasprotnega mnenja. Tako da že to kaže na vprašljivost stališč v smeri, da bi morale biti v vsakem primeru informacije le s strani organizatorja edine potrebne za izpolnjevanje tudi pozitivnih dolžnosti, ki jih policija ima, na primer zagotavljanje varnosti, reda in podobno v centru glavnega mesta države. Vendar ne gre pozabiti, da ima država v tem primeru zanjo policija tudi pozitivne dolžnosti, poskrbeti za varnost in podobno, zato ne smemo biti že kar na prvo žogo pretirano kritični do raznih preventivnih naporov, saj ti lahko služijo legitimnim ciljem. Vendar ne gre pozabiti, da pravica do protesta ni absolutna pravica in vanjo je v nekaterih okoliščinah mogoče tudi bolj ali manj represivno poseči. To dopuščata tako naša ustava kot konvencija.

Posebej glede nesorazmernosti bi šlo v grobem lahko za dve vprašanji, ali že sama zakonska podlaga, kakršna je, nesorazmerno posega v pravico do protesta, česar, kot je razumeti, nihče ne zatrjuje, ali pa je bilo nesorazmerno le njeno dejansko izvajanje v konkretnem primeru oziroma konkretnih primerih? Za oceno nesorazmernosti posega pa je treba poznati okoliščine vsakega konkretnega primera, v tem primeru pa so večinoma še neznane.

Kot rečeno, pri varuhu smo že naslovili poizvedbo in na odgovor še čakamo. Zanimalo nas je, kdo, kaj, kako in podobno? Ko bomo prejeli odziv ministrstva bo varuh zavzel načelno stališče in ga tudi javno obelodanil. Hvala lepa za pozornost.