Predsedujoča, hvala za besedo.

Zakon o spodbujanju tujih investicij v redno zakonodajo, ko deficira prakso preverjanja tujega kapitala, ki bi lahko predstavljal problem za strateške tehnologije, strateške surovine, tudi za infrastrukturo zdravstvenega varstva, za področja, skratka, ki jih lahko opredelimo kot javni interes. Kot tak ga v Levici seveda vidimo pozitivno, vidimo ga tudi kot priznanje, da tržna ureditev družbe zelo očitno ne deluje. Kot je zapisano v predloženem zakonu, dokument vzpostavlja mehanizem sodelovanja, znotraj katerega lahko države članice in Evropska komisija izmenjujejo informacije in izražajo pomisleke v zvezi s posameznimi naložbami. Evropski komisiji omogoča, da izdaja mnenje v primerih, kadar naložba ogroža varnost ali javni red več držav članic ali kadar bi naložba lahko ogrozila projekt ali program, ki je v interesu celotne Evropske unije. Določa roke za sodelovanje med Evropsko komisijo in državami članicami ter med državami članicami samimi, pri čemer se upoštevajo nediskriminacija in stroge zahteve glede zaupnosti, določa nekatere temeljne zahteve za države članice, ki ohranjajo ali sprejemajo mehanizem pregleda na državni ravni zaradi varnosti ali javnega reda ter spodbuja mednarodno sodelovanje pri pregledu naložb, vključno z menjavo izkušenj, dobrih praks in informacij o vprašanjih skupnega interesa. Ta ureditev ni omejena zgolj na Slovenijo, ampak je ureditev, ki pronica med države članice na ravni celotne Evropske unije, zato sam predlog zakona nadaljuje z naslednjim. Države članice lahko v skladu z uredbo o pregledu neposrednih tujih naložb sprejmejo ukrepe, s katerimi tujemu vlagatelju preprečijo, da bi prevzel podjetje ali nadzor nad njimi, če bi tak prevzem podjetja ali nadzora nad njim ogrozil varnost ali javni red zadevne države članic. Pri ugotavljanju, ali bodo neposredne tuje naložbe verjetno vplivale na varnost ali javni red, lahko države članice in Evropska komisija upoštevajo vse ustrezne dejavnike, vključno z učinki na kritično infrastrukturo, tehnologije, tudi ključne omogočitvene tehnologije in vire, ki so bistveni za varnost ali ohranjanje javnega reda, katerih motnja, nedelovanje, izguba ali uničenje bi imeli pomemben učinek v državi članici ali v Evropski uniji. Izpostavil sem dva navedka iz predloženega opisa zakona, kot je prišel v zakonodajni postopek, s tem bi se pa vrnil na stališče, ki sem ga izpostavil že takoj na začetku, da je taka zakonska kodifikacija ne zgolj v Republiki Sloveniji, ampak na ravni celotne Unije svojevrstno priznanje, da trg ne deluje, da družba in gospodarstvo, ki je osnovano na nekontroliranih tržnih mehanizmih, zelo lahko predstavlja problem tako na področju tehnološke varnosti, na področju strateških surovin in da tudi na področju zdravstvenega varstva in drugih oblik javnega interesa. Zakaj se mi zdi to tako zelo pomembno izpostaviti, pa je, ker pri nas v polju javne debate tudi v Državnem zboru še kar obravnavamo tuje investitorje kot angelska bitja, kot odrešenike, ki prihajajo z vrečami denarja v našo državo zgolj iz globočine dobrot svojega srca, pa temu seveda ni tako. Prihajajo zato, da bi zaslužili. Zapeti v tržno tekmovanje z drugimi skupki kapitala pa, zato skoraj po nujnosti kapitalističnega ustroja povzročajo socialne stiske, ogrožajo javni interes, onesnažujejo okolje in tako naprej. Tuje investicije in tuji investitorji, skratka niso nekaj, pri čemer bi morala celotna država poklekniti in jih častiti kot odrešitelje, bogove s kovčki denarja, ampak zgolj ena izmed oblik kako lahko mi kot družba organiziramo svoje življenje in to problematična oblika organizacije gospodarske proizvodnje. Naj spomnim le, kaj se je dogajalo z Magno Steyr. Cel cirkus, prihaja Magna, žrtvovati moramo kmetijska zemljišča, država naj jim nameni še dodatne subvencije, nekaj let kasneje tuji investitor zapre vrata, pobere šile in kopita, državi gostiteljici, Republiki Sloveniji, pa pusti uničena kmetijska zemljišča, zabetonirane površine in socialne stiske in minus v državnem proračunu iz naslova subvencij. Ja, hvala lepa za tovrstne neposredne tuje naložbe, hvala lepa za te investitorje iz tujine in davčnih oaz, ki naj bi nas odrešili našega razvojnega zaostanka. Kolegice in kolegi, mislim, da je iz vseh navedenih primerov in načina delovanja gospodarstva ukrojenega po maniri trga, jasno razvidno, da nas tuji investitorji iz tega razvojnega zaostanka ne bodo potegnili prav tako na zasebni kapital in njegovo logiko neprestane akumulacije in ustvarjanja dobičkov ne moremo računati pri gradnji zelenega preboja in pri zeleni transformaciji družbe. Tržno tekmovanje proizvaja uničevanje, bogatenje peščice in socialne stiske delavstva. In seveda mora s tovrstnimi zakoni, kot ga danes obravnavamo država poseči, da strateški interes, javni interes pred parcialnimi interesi tega ali onega skupka kapitala zavaruje. Organizacija gospodarstva v razvojno zaostalih državah med katere sodi tudi Slovenija umeščena na rob Evropske unije po svoji razvitosti. Nadalje. Spodbuja procese, ki vodijo v poglabljanje te nerazvitosti, ker pri nas vzpostavlja gospodarske procese, ne take, ki bi ciljali na visoko dodano vrednost, ne take, ki bi ciljali na našo gospodarsko suverenost, ampak se v osnovi pri nas odpirajo podizvajalski obrati, ki naj hranijo s polizdelki konglomerate v nekih tujih jedrnih državah kapitalističnega centra. Običajno to specifično za Slovenijo pomeni nemške korporacije, zlasti s področja izdelovanja avtomobilov. Če želimo izpeljati razvojni preboj, če želimo naše gospodarstvo ozeleniti, potem potrebujemo alternativo prostotržni ureditvi. Socialisti to alternativo zelo jasno in zelo naglas ponujamo. Država mora vzpostaviti sklenjene proizvodne verige od vhodne surovine do končnega izdelka in s temi končnimi izdelki zavarovati svoj položaj na globalnem trgu. Potrebujemo suvereno gospodarstvo namesto nekontroliranega, nekoordiniranega odpiranja nekih podizvajalskih obratov, ki nas vodijo v podrazvitost na način, da medsebojno komunicirajo zgolj preko kapitalistične metropole, multiplikacijskih učinkov na domače gospodarstvo pa ne proizvajamo. Ta država, pa še kakšna druga država v Evropski uniji potrebuje skratka aktivno industrijsko politiko, ker smo v 21. stoletju brez prizivno soočeni z grožnjo podnebnega zloma, pa mora biti ta industrijska politika ne zgolj politika za gospodarsko suverenost, ampak tudi zelena gospodarska politika. »Green new deal«, kot se je svoj čas govorilo na ravni celotne Evropske unije. Če gremo še naprej, še globlje pobrskamo po uspešnosti posameznih oblik gospodarjenja, bomo zelo hitro ugotovili, da individualno lastništvo kapitala, ki nadzoruje gospodarske procese, niti približno ni učinkovita oblika gospodarjenja. Veliko bolj robustni in veliko bolj prijazni javnemu interesu so gospodarski procesi proizvodnje storitev in blaga, ki počivajo v rokah delavskega razreda. Podjetja, s katerimi upravljajo zaposleni, včasih tudi v obliki delavskih zadrug. To je pa tista alternativa ekonomske demokracije, ki mora prečiti tako, od spodaj navzgor, ki mora prečiti tako industrijsko politiko in zeleno preobrazbo gospodarstva od zgoraj navzdol. Kombiniramo to v, kot rečeno, sklenjene proizvodne verige, v grozde, ki proizvajajo končne izdelke in niso odvisni od naročnikov, v Nemčiji, recimo, pa se lahko nadejamo, da bomo čez kakšno desetletje živeli svobodneje, živeli bolje, tako na ravni skupnosti celotne države kot tudi na ravni demokracije in delovnih procesov znotraj posameznih podjetij. Hvala lepa.