Predsedujoči, hvala za besedo.

Zdaj PESCO se pogosto v javni razpravi, kadar beseda na to nanese, izpostavlja in opredeljuje kot nek zametek potencialne evropske vojske. Neka tiha premisa tega pozdravljanja PESCA je, da bi na ta način Evropa lahko prelomila z dominacijo Združenih držav Amerike znotraj evroatlantskih integracij in prelomila torej s svojo zunanje, politično in vojaško podrejenostjo Združenim državam.

Žal to ne drži. Organizacija PESCO vsebinsko za sabo potegne dve stvari, eno je podobno kot Nato, eno je pritisk in zaveza za metanje denarja za orožje in nakupe vojaške opreme, drugo pa je, čeprav zaenkrat zgolj v potencialu, sodelovanje držav članic PESCA s svojimi vojaškimi enotami. Hkrati je pa zelo jasno razvidno in PESCO teh ambicij niti ne skriva, da je namen tovrstne mobilizacije, tako vojaške tehnike kot tudi vojaškega kadra delovanje izven meja Evropske unije. Skratka, ne gre za neko obrambno alternativo Evropske unije, ki naj bi prelomila z ameriško hegemonijo, ampak za njen podaljšek in v veliki meri tudi za njen obvod. PESCO namreč omogoča, da se v trošenje za nabave pri zahodno, vojaško zahodnih vojaškoindustrijskih kompleksih vključujejo tudi države, ki so bile oziroma so še vedno nevtralne, kot je recimo naša severna soseda Avstrija. To mislim, da dovolj jasno podčrta, izpostavlja in dokazuje, kako PESCO ni kakršnakoli evropska alternativa Natu, ampak zgolj nekoliko širša platforma, skoraj lahko rečemo paravan ali proksi Nato pakta, ki lahko k trošenju za nepotrebne nabave orožja pritegne tudi države in javne finance držav, ki v temu trenutku neposredno NATO paktu niso podrejene. Kot taki seveda v Levici tudi PESCO nasprotujemo. Zgovorno je, da se Slovenija v PESCO ni vključila skozi kakršnokoli široko javno razpravo. Pri tej odločitvi ni sodeloval niti Državni zbor. Pisal se je november leta 2017, ko smo morali iz medijev izvedeti, da so se vladni predstavniki odločili, da bodo v PESCO pristopili in to je to. To je bil začetek in konec zgodbe. Podobno nedemokratično držo se na tem področju nadaljuje tudi v današnji dan, spet, ne zgolj na področju siceršnjega napotovanja pripadnikov in pripadnic Slovenske vojske na nelegitimne Natove misije v tujini, ampak tudi prav danes na tem odboru. Mi danes obravnavamo kaj je izvedbeni dokument za leto 2022, piše se pa april 2023. Pa še to ga obravnavamo tako, v seznanitev. Skratka, neka zelo formalna ceremonija brez kakršnegakoli vsebinskega vpliva, brez kakršnekoli javne razprave in brez kakršnekoli dejanske teže državljank in državljanov, celo nas poslank in poslancev, ki jih predstavljamo v Državnem zboru. Tako kot iz NATO pakta bi morali tudi iz PESCO organizacije izstopiti. Kot nam priča eskalacija v vzhodni Evropi, nakane zahodnih držav, njihovo povezovanje, nakupi orožja in pritiski po pošiljanju fantov in deklet izven meja naše domovine, vodijo v nadaljnjo eskalacijo konfliktnih razmer v svetu, pri katerih je bistveno vlogo odigral ravno evroatlantski intervencionizem. Pa ne zgolj v Evropi, ključnega bavbava, ki nam ga NATO pakt slika na horizontu, in ki ga tudi vojaški establishment zahodnih držav prepoznavajo kot takega, Kitajska, Združene države Amerike aktivno in agresivno obkoljujejo. Sto vojaških baz imajo vzpostavljenih v obroču okrog Kitajske, pa še novo postavljajo na Filipinih, v Južnokitajsko morje, tudi to so vsa nedavna dogajanja. Pošiljajo celo floto vojaških ladij, vključno takih, ki imajo potencial, da nosijo jedrske konice. Zdaj, kako bo sodelovanje Slovenije v teh strukturah in vgrajevanje naše obrambne in zunanje politike v te evroatlantske strukture, ki so največja grožnja svetovnemu miru, prispevalo k temu istemu svetovnemu miru, odgovora na to vprašanje ne zna podati nihče. Poslušamo zgolj o zunanjepolitičnih bavbavih in o nujnosti stopnjevanja novih in nadaljnjih nabav orožja, ki ne le, da vodijo v nadaljnje stopnjevanje in eskalacijo na mednarodnem prizorišču, državam članicam, ki posegajo po tovrstnem prioritiziranju javnih financ, te iste javne finance izčrpava za potrebe njihovih državljank in državljanov. Govorim o množini, ker se ne pogovarjamo zgolj o slovenskih javnih financah in slovenskih državljankah in državljanih, ampak o vseh socialno-varnostnih mrežah v zahodnih državah, vključno z Združenimi državami Amerike. Že države zberejo denar z davki, ki so lahko bolj pravični, lahko so manj pravični, potem ga pa v veliki meri mečejo za orožje, ne pa za potrebe teh istih državljank in državljanov. In tudi pri nas, saj ljudje ne plačujejo davkov zaradi tega, da jih bo ta ali oni politični establishment vrgel, ne vem, General Motorsu ali pa kakšnemu drugemu vojaškemu proizvajalcu, ampak za to, da imajo zagotovljeno solidarno prihodnost. In zdaj drugače, kot da prekinemo s stopnjevanjem vgrajevanja oziroma podrejanja Slovenije v evroatlantske integracije na tak način, kot so zastavljene v tem trenutku, torej kot agresivne politične in vojaške operacije. S tem neusmiljenim korakanjem v svetovni konflikt na eni strani in v izčrpavanje javnih financ, ki bi morale iti v izgradnjo solidarne družbe za državljanke in državljane, ne bomo mogli prekiniti.

Hvala.