Spoštovana predsednica, hvala za besedo.

Spoštovane in spoštovani.

Naj uvodoma predstavim vizijo naše ministrice, gospe Sanje Ajanović Hovnik glede upravnih enot. Ta ima tri ključne točke: poboljšanje dostopnosti, poboljšanje kakovosti in poboljšanje učinkovitosti.

Torej nikakor ne zapiramo ničesar. Ravno nasprotno, od prvega dne nastopa našega mandata smo, bi rekel, obrnili ploščo. Namreč krajevni uradi, kot so bili recimo izpostavljeni, so se resda zapirali, sedaj se ponovno odpirajo. 4. januarja letos, sem bil sam osebno tudi prisoten na slavnostni otvoritvi Krajevnega urada Divača, ki je denimo eden od treh krajevnih uradov Upravne enote Sežana. In to je tudi vizija, boljša dostopnost. Zakaj? Saj smo jo dolžni zagotoviti, ker od državljanov in od gospodarstva pričakujemo določene obveze, smo država, mi smo tisti, ki smo dolžni torej zagotoviti še boljšo dostopnost, kot je že. Kot je že bilo povedano večkrat v preteklem tednu, dveh, v javnosti tudi, se s temo ukvarja, lahko rečem, cvetober slovenskih strokovnjakov s področja uprave, ki jih je ministrica združila v strokovni svet za trajnostni razvoj javne uprave. S strokovnim oziroma strokovnim svetom smo šli namenoma zelo široko, več deležniško. Notri smo povabili različne družbene podsisteme, od gospodarstva, akademije, univerz, fakultete, do nenazadnje nevladnikov, strokovnjakov z ministrstev in tudi lokalne skupnosti. Konkretneje, vsa tri slovenska občinska združenja. Ravno strokovnjaki in moram reči, strokovni konsenz tu je kar trden in ima nenazadnje že kar dolgo brado. Dejstvo je, da so upravne enote kot takšne, kot »sui generis« organ, bile v 90. postavljene kot začasna rešitev, začasna rešitev, ki traja že skoraj 30 let. Dejstvo je tudi to, da je poslovni model ne le netrajnosten, pravzaprav podatki kažejo, da je nevzdržen. Nevzdržen je predvsem iz tega, da prihajamo v tako zvane škarje. Vedno več je opravil. Več ali manj z vsakim novim zakonom se upravnim enotam nalagajo nova opravila, kar je jasno in razumljivo, upravne enote so vendar država na terenu. Hkrati beležimo različne kadrovske stiske, pa ne le na upravnih enotah. Kadrovske stiske beležimo nenazadnje v celi državi. Znano je, da smo starajoča se populacija in kot podatek, na upravnih enotah je povprečna starost zaposlenih 48 let in pol. Kot zanimivost, ena izmed 58., pa vendar, Upravna enota Tržič je povprečna starost zaposlenih 53 let. Lahko si mislimo, kako z vedno manj in vedno starejšimi kadri, ker nenazadnje tudi na trgu, tudi zaradi plač, s katerimi se naša ministrica zelo aktivno ukvarja, smo postali na nek način nekonkurenčen delodajalec in ta poslovni model preprosto, še enkrat ponavljam, ni vzdržen. Seveda, lahko ostane kot je in še enkrat ponavljam, ministrstvo v nobeni točki nikoli ni imelo namena zapirati ničesar, nasprotno, dostopnost želimo povečati, na različne načine.

Zdaj, večkrat je bilo že izpostavljeno vprašanje, kakšni so pa načrti? Ponavljam, o tem, o konkretnih zadevah je preuranjeno govoriti, namreč, dajmo stroki pustiti mir, da opravi svoje, nato bo šele čas za demokratično in politično debato.

Tako da, da sklenem, bile so, morda samo še to povem, no, bile so tudi nekateri strahovi, izraženi, strahovi predvsem od ljudi s terena, od tako zvanih drugorazrednih državljanov. Sam lahko rečem, da to je nekaj, česar nikakor ne bomo dopustili in vsi naši nameni in aktivnosti gredo temu, da bo država ena, en zakon in bo enoten standard po celi državi.

Toliko za začetek, hvala.