Hvala še za besedo. Seveda jaz sem zelo pozorno poslušal oba državna sekretarja. Mogoče se prvim opravičujem, ker ga nisem prej pozdravi, tako da moj pozdrav tokrat seveda obema gostoma. Zelo težko bi seveda se poglabljal, tako kot sem mojo predhodnico poslušal, da bi se zdaj postavil v vlogo slovenskega gospodarskega gospodarstva, predvsem pa slovenske avtomobilske industrije. Tudi dejstvo je, da bilo kakšen sklep bomo nas sprejeli, ne bomo evropsko ladjo oziroma globalno ladjo začeli obračati mi Slovenci, ker seveda, kot sem že prej uvodoma povedal, da Evropa je manjši del tega globalnega sveta, seveda Slovenija pa v tej Evropi tudi zelo, zelo mala, ampak tu so velikokrat tudi prednosti.

Zdaj, ko smo govorili o infrastrukturi. Jaz sem nedavno povedal, da kar se kar se tiče umeščanje električne infrastrukture Cirkovce, Putonci, to je daljnovod med tremi državami, to je Madžarska, Slovenija in Hrvaška, smo okoljevarstveno soglasje pridobivali, mislim, da dobrih 5 let. Seveda življenje, ker nismo več tako mladi, vsi za tem omizjem, pač eno teoretično kaže, teoretično kaže eno pot, velikokrat v življenju pa praktično stopimo na drugo pot. Mi nimamo nobenih pomislekov, tudi takrat, ko je državni sekretar povedal na Ministrstvu za gospodarstvo in šport, da smo še v prejšnji vladi sprejeli neke sklepe, celo soglasno. Jaz mislim, da nikogar ni v tem Državnem zboru, ni ga bilo v preteklosti, ni ga v sedanjosti, verjetno ga tudi ne bo v prihodnosti, da si ne želi in da ne bo dela tudi ko pritiska na glasovno tipo tipko, da zmanjšamo seveda te ogljične stvari, ki nam uhajajo. Seveda že v preteklosti bi se moglo temu več posvetiti, ampak to ni seveda naša krivda. Ga ni v Državnem zboru. Ampak seveda takrat, ko smo za kaj glasovali ni bila ta prelomnica z datumom in letnico dorečena. Seveda ta današnja seja ni zrasla ne vem na zelniku Slovenske demokratske stranke, da smo pač imeli eno politično, za eno politično nabavo debato. Glejte, ko nemško gospodarstvo stisne tipko, verjetno tisti dan ne zagori lučka tudi v Sloveniji, ampak posledično lučka zagori čez mesec, dva, pol leta ali pa leta, pa zagotovo. Seveda ni nobenega dvoma, da ta to uspešno slovensko gospodarstvo ne bo šlo korak seveda k temu cilju. To sploh ne dvomim. Jaz si celo želim oziroma v Slovenski demokratski stranki si želimo, da na kakšnem segmentu slovenska avtomobilska industrija prehiteva naše konkurente v Evropi. Je pa seveda naloga politike, zato govorim, da življenje je eno, je teorija, drugo pa praksa. Jaz si ne znam predstavljati, da ne bomo zdaj naše državljanke in državljane, jaz sem tudi namenoma prej predstavil današnjo ceno enega bencinskega motorja, avtomobila seveda manjše zmogljivosti, pa tudi električnega. Če se danes postavim vlogo, kdo si ga lahko seveda kupi, imamo v Sloveniji študente, imamo seveda tiste, ki so zaposleni, imamo upokojence. Če jih da danes damo v vlogo in jih postavimo pred eno izložbo teh avtomobilov, komu je dostopen? Jaz vem, da bo to bistveno drugače čez 5 let, 10 let, 15 let. Seveda še večji problem pa je, ker sem preko vnašanje infrastrukturne električne infrastrukture v naš prostor, ali si znamo predstavljati danes v eni največji soseski, kot sem že tudi prej omenil, večnamenski soseski, kako bomo zgradili to infrastrukturo za vse avtomobile, ki se danes polnijo nekje šest ur? Verjamem pa, da se bodo čez 5, 10 let polnili veliko manj časa. Pa tudi eno vprašanje, ki ni zraslo na mojem zelniku, sem ga bral od strokovnjakov, ali se sploh zavedamo koliko energije bomo pa za naprej porabili, ko bomo vse te baterije seveda proizvedli tako v Sloveniji, v Evropi, pa tudi v globalnem svetu. Pa še na nekaj bi opozoril, ni toliko časa mimo, ko se je vsa Evropa, predvsem pa tisti kupci avtomobilov ukvarjali pa poslušali o čipu, o nekem čipu, ki seveda nedavno niti nismo vedeli za njega, ne strokovnjaki, da ga čakajo nekje iz Tajvana oziroma s Kitajske. Skratka, eno je Slovenija, drugo je naša Evropska skupnost. Tretja stvar je pa seveda globalni svet. Hvala.