Hvala za besedo.

Tako kot smo v bistvu opredelili v našem komentarju predloga Zakona o tujcih, že dlje časa opozarjamo, da je potrebno tudi zaostanke na upravnih enotah obravnavati kot sistemski, ne pa zgolj zakonodajni problem. Mnenja smo, da predlagane spremembe ne bodo bistveno vplivale na hitrost postopkov na upravnih enotah. Kažejo, da se v bistvu upravne enote soočajo s številnimi pomanjkanjem kadra, z zapletenimi zakonskimi določbami in pa ostalimi notranjimi navodili in usmeritvami, ki jih dobivajo, in če je v bistvu želja zakonodajalca, da resnično olajša in skrajša te postopke pridobivanja dovoljenj za prebivanje, je potrebnejša celovitejša reforma, ne zgolj samo Zakona o tujcih, vendar tudi cel pristop do migracijske strategije, pravzaprav. Mi ostro nasprotujemo temu členu, da bi se pogoj znanja slovenskega jezika na vstopni ravni za podaljševanje dovoljenja za prebivanje, za pridružene družinske člane uveljavil. Razumemo, da se pričakuje, da priseljenci govorijo slovenski jezik, tudi mi se s tem strinjamo, da ljudje potrebujejo biti integrirani v to okolje. Menimo, da začetna integracija je toliko bolj učinkovita, če se začne takoj ob njihovem samem prihodu, zato je treba zagotoviti ustrezne integracijske programe. Opažamo, da je tega na lokalnih ravneh, kar v bistvu je predhodnica že omenila, premalo. Premalo je dostopa do tečajev slovenskega jezika, prav tako do izpitov, kar smo že govorili. Razumemo, da bi Slovenija želela imeti visoko izobražene, kvalificirane ljudi, vendar treba je pogledati v realnosti, da je potreba po precej nekvalificiranih delovnih del, to so ljudje, ljudje opravljajo precej monotona, podplačana dela in v gradbeništvu, gospodarstvu, industriji, proizvodnji, in da imajo tudi ti priseljenci različne jezikovne zmožnosti, med njimi je tudi nekaj nepismenih, slabo pismenih v maternem jeziku, tudi to v bistvu ni jasno določeno, kako bi ljudje tudi dokazovali tovrstno okoliščino. Kot rečeno, ni dovolj razvitega sistema in kapacitet, da bi sploh proizvedli vso to kolesje, gre pa hkrati tudi za zelo veliko tveganje revščine, socialno izključenost ljudi, ki pridejo ter, da pravzaprav po različnih priseljenskih statusih ta odločba ni enaka za vse, tako da govorimo zagotovo o diskriminatorni določbi, kar smo tudi že omenili v naših komentarjih.

Ne moremo tudi mimo dejstva, da so pridruženi družinski člani večinoma ženske z otroki. Treba je pogledati v bistvu kaj to pomeni tudi z vidika otrok, ki so vključeni bodisi v vrtce bodisi v šole in v kolikor potem ne bi ustrezno dovršili tega pogoja, tako da, treba je podpreti lokalne skupnosti za integracijske programe, več tečajev, več raznolikih tečajev, ki bodo prilagojeni njihovim osebnim potrebam pa okoliščinam. To pomeni, da je za slovansko govoreče verjetno drugačen tečaj, kar že več, več let opozarjamo, kot za vse ostale iz drugih jezikovnih skupin. Treba je pa tudi nekako omogočiti ali pa naložiti delodajalcem, da omogočijo zaposlenim, da se udeležijo tovrstnih tečajev. Hvala.